[Intervju] Dr. Rončević: “Progresivizem je samo v nekaj desetletjih prekrojil ideološko strukturo ameriških univerz”

“Če lahko precej poenostavim, gre za sistematično dolgoletno strateško delovanje akterjev progresivnega diskurza, ki so v samo nekaj desetletjih popolnoma prekrojili ideološko strukturo ameriških univerz, še posebej najprestižnejših. Danes je treba na teh univerzah konservativne profesorje iskati z lučjo pri belem dnevu; in brez resnega ukrepanja jih niti ne bo kaj več, saj za kadrovanje skrbijo progresivci, ki zaposlujejo svoje somišljenike.”

O razmerah v Združenih državah Amerike smo se pogovarjali s sociologom prof. dr. Borutom Rončevićem, ki eno akademsko leto kot Fulbrightov štipendist predava in raziskuje na univerzi, imenovani Troy University, v Alabami, to je v ZDA. Z dekanom Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) smo govorili tudi o razlikah med visokošolskim študijem v ZDA in pri nas ter o drugih aktualnih družboslovnih in družbenopolitičnih vprašanjih.

Prof. Rončević, ta čas predavate in raziskujete na univerzi v Troyu, ki se nahaja v Alabami v Združenih državah Amerike. Če prav razumem, ste to dosegli prek kandidature za mednarodno, t. i. Fulbrightovo, štipendijo?

Drži. Ta zgodba ima sicer nekaj brade. To je bila moja druga kandidatura za Fulbrightovo štipendijo. Prvič sem se prijavil leta 2013, ko sem po padcu druge Janševe vlade zapustil ministrstvo. Takrat me je profesor Charles Ragin, eden od najpomembnejših sodobnih metodologov, povabil na gostovanje na University of Arizona. Ker sem njegovo inovativno metodo fuzzy set prav jaz pripeljal v Slovenijo, sem bil za to akademsko gostovanje zelo motiviran. No, takrat se mi je zgodila Slovenija. Meni in Američanom. Pri izbiri Fulbrightovih štipendistov namreč pol izbirne komisije predstavljajo Slovenci, ki jih imenujejo predstavniki oblasti.

Kako se ameriški visokošolski sistem razlikuje od slovenskega? Domnevam, da so razlike kar velike. Se motim?

Razlike so res zelo velike tako po strukturi kot tudi po načinu financiranja. Raznolikost visokošolskih institucij v ZDA je izjemna. Vsi poznamo prestižne raziskovalne univerze, ki so v svetovnem vrhu. Tu je še cela vrsta pomembnih regionalnih univerz. Del sistema so tudi poklicne visokošolske institucije, t. i. community colleges. Zanimiv fenomen so – zgodovinsko – črnske univerze in kolidži, ki služijo pretežno črnskim skupnostim, nastale pa so v času uzakonjene rasne segregacije in so bile edina možnost črnske populacije za študij na univerzitetni ravni. Razvili so tudi institucije, namenjene latinskoameriškim skupnostim; in še kaj bi lahko našteli.

Tu imate izjemno bogate institucije, ki so v svetovnem vrhu, po drugi strani pa tudi institucije, ki imajo ogromno težav in se stežka borijo za obstoj. Troy University v Alabami, kjer gostujem, je kakovostna regionalna univerza, ki še posebej v zadnjih desetletjih doživlja zelo hiter razvoj. V dobrih treh desetletjih so v zelo lep kampus vložili okoli 400 milijonov ameriških dolarjev. Visokošolski študij v ZDA se je razvil v velik posel. Univerzitetni kampusi so mala mesta, ki ponujajo vse. Za to mora večina študentov plačati zelo visoke šolnine in te še naraščajo. Študentski dolg je tako že nekaj časa ena pomembnih debat v politiki. Meni je sicer bližje evropski pristop pretežno javno financiranega študija, ki omogoča študij večini ustrezno talentirane populacije in začetek individualne profesionalne poti brez orjaškega, s študijem povezanega, dolga.

V ZDA ste pred leti že gostovali, mislim, da na eni od kalifornijskih univerz. Kakšna je bila takrat vaša izkušnja?

Tako je. Leta 2018 sem iz sredstev EU pridobil finance za polletno gostovanje pri Charlesu Raginu, ki se je vmes preselil na University of California, Irvine. Gre za vrhunsko univerzo, po šanghajski lestvici je večino časa med najboljšimi 70-imi univerzami na svetu. Pred leti sem razvil novo metodo za zbiranje podatkov, pri kateri v enem postopku zberemo dve vrsti podatkov – tako fokusne skupine kot podatke fuzzy set, za kar je bil tudi Ragin zainteresiran. Kalifornija je izjemno zanimiva. Za izkušnjo sem hvaležen. Gre pa za zelo progresivno okolje, v katerem nekaterih vprašanj ni dobro postavljati. Takrat so se na kampusih že vrstili incidenti, ko so progresivni študentski aktivisti nasilno ovirali nastope konservativnih govorcev, kot so Ben Shapiro, Ann Coulter, David Rubin …

Kako pa doživljate svoje trenutno predavateljsko in raziskovalno delo v Alabami? To potek v precej drugačnem okolju torej, kot je kalifornijsko …

Misli si moram še malce urediti. Zadnjih deset let sem več kot polovico časa preživel v tujini in sem se že navadil, da je vsako okolje večplastno, da je treba zbrati veliko informacij in jih dobro premleti. Ko sem že mislil, da sem Alabamo v slabem letu dodobra spoznal, sem šel pred kratkim na obisk na Alabama State University, ki je z zgodovinskega vidika črnska univerza, in spoznal sem čisto novo in zelo zanimivo dimenzijo tukajšnjega akademskega okolja. Ker se raziskovalno ukvarjam z drugimi temami kot moji kolegi, se lahko tudi kar nekaj naučimo drug od drugega. Zanimiva je tudi kulturna izkušnja. Načeloma se imam v tem okolju zelo dobro.

Na jugu ZDA so zelo ponosni na “južnjaško gostoljubje” in moram potrditi, da ta stereotip v večini primerov kar drži. Trudim se zapletati v pogovore z zanimivimi ljudmi. Imam izkušnjo z vsemi družbenimi nivoji – od revne črnske in belske populacije pa do ekonomske, politične in akademske elite. Srečal sem tudi več upokojenih visokih častnikov v ameriški vojski. Obiskoval sem tekme študentskega ameriškega nogometa, za katerega v šali pravijo, da ima na jugu status religije, šel sem na rodeo, na sejem orožja, v Louisiani sem srečal “Cajune”, potomce zgodnjih francoskih naseljencev, ki ohranjajo svoj jezik, poskusil različno kulinariko … Ta izkušnja me je res obogatila.

Kaj konkretno predavate na univerzi v Alabami? Kakpna je študentska struktura, s katero delate na tej univerzi?

Gostujem na oddelku za politične vede in predavam teme, ki so zanimive zanje, vendar s sociološkega vidika. V prvem semestru sem predaval o kulturno-politični ekonomiji in pa o družbenih gibanjih v Vzhodni Evropi, v drugem semestru pa sem predaval o politični sociologiji in bil mentor študentom, ki nameravajo nadaljevati z doktorskim študijem. Študentska struktura, s katero sem se srečal v predavalnici, sicer ni zelo tipična. Večina študentskega telesa, ki je na kampusu, je iz Alabame. Ob tem imajo še precej študentov v virtualnih oblikah študija po vsem svetu in pa kampus v Vietnamu, a z njimi nisem imel opravka. Vsega skupaj sem imel le štiri ameriške študente, pa še ti so bili kar precej progresivni. Večina mojih študentov je muslimanov iz držav, kot so Savdska Arabija, Afganistan, Bangladeš, Nepal, Kirgizistan. Posebej zanimiva je bila izkušnja s progresivnimi študenti. Imeli smo zelo zanimive debate in na koncu sem prejel elektronsko pošto z zahvalo, ker sem jih spoštljivo in intelektualno izzval z drugačnimi pogledi in empirijo.

Ali so tudi v Alabami propalestinski oz. protizraelski študentski protesti kot drugje v ZDA?

Pred nekaj dnevi je bil manjši protest na University of Alabama v Tuscaloosi, ni pa to niti najmanj podobno temu, kar se dogaja na progresivnih elitnih univerzah drugje in kar zasledimo prek medijev. Troy University je precej bolj konservativna in bil bi kar presenečen, če bi se tu kaj takega zgodilo. V Alabami ima hegemonijo konservativni diskurz.

Kako kot sociolog oziroma družboslovec pojasnjujete to, da je na ameriških univerzah močno navzoč propalestinski sentiment, da se odvijajo anarhistične in nasilne zasedbe univerz, ki jih izvaja del študentov in političnih aktivistov? Na družbenih omrežjih vidimo celo obračunavanja s študenti judovskega rodu …

Če lahko precej poenostavim, gre za sistematično dolgoletno strateško delovanje akterjev progresivnega diskurza, ki so v samo nekaj desetletjih popolnoma prekrojili ideološko strukturo ameriških univerz, še posebej najprestižnejših. Danes je treba na teh univerzah konservativne profesorje iskati z lučjo pri belem dnevu in brez resnega ukrepanja jih niti ne bo kaj več, saj za kadrovanje skrbijo progresivci, ki zaposlujejo svoje somišljenike. Politika DEI (diversity, equality, inclusion), ki sistematično diskriminira in spodkopava meritokracijo in diskriminira heteroseksualne moške, belce in številne Azijce, ki so celo najuspešnejša etnična skupina v ZDA, je prodrla v vse pore teh institucij. Ob tem je treba upoštevati še to, da so te univerze velik posel, ki prejema obilne donacije iz muslimanskih držav.

Kakšno pa je sicer politično ozračje v ZDA? Vemo, da bodo jeseni predsedniške volitve. Si upate napovedati, kdo bo tokrat zmagovalec?

Za zdaj je še težko napovedati, kakšen bo izid, tako zaradi oddaljenosti volitev, ki bodo šele čez pol leta, pa tudi zaradi specifičnega volilnega sistema. So pa predsedniške volitve vsekakor tema medijskih obravnav in tudi številnih pogovorov. Jaz v teh pogovorih predvsem poslušam, četudi bo izid predsedniških volitev pomembno vplival tudi na varnostno situacijo v Evropi. Po eni strani zato, ker me predvsem zanima njihovo mnenje in se želim učiti, po drugi pa se mi tudi ne zdi spodobno, da bi sogovorcem, ameriškim volivcem, razlagal svoja stališča o predsedniških kandidatih, medtem ko prejemam štipendijo, ki jo financirajo ZDA.

Kako pa je videti pogled iz ZDA na Evropo in Slovenijo? Koliko je sploh Evropa oz. Evropska unija navzoča v ameriških medijih?

Zaradi spletnih tehnologij in socialnih medijev je seveda spremljanje situacije prav tako preprosto, kot bi bil v Sloveniji. Svet se je skrčil. Če želim s kom predebatirati kakšno zadevo, se brez težav in stroškov slišimo prek vsenavzočih in brezplačnih mobilnih aplikacij. Razlika je le v tem, da zaradi algoritmov socialnih omrežij dobiš več novic tudi iz okolja, v katerem si. V ZDA se zelo ukvarjajo sami s sabo, gre za veliko državo, v kateri se veliko dogaja. Je pa jasno vidno, da je Evropa obskuren geopolitični igralec. To sem že pred časom opazil tudi v Aziji, kamor veliko hodim. To se sicer lahko zelo hitro spremeni. Evropska unija je kulturni in tudi ekonomski velikan, eden od treh svetovnih trgov po velikosti za ZDA, in je primerljiv s Kitajsko, nimamo pa jasno postavljenih strateških prioritet. Predvsem nam primanjkuje volje, da bi te prioritete izvajali v svojo korist.

Ali lahko komentirate politično dogajanje v Sloveniji? Pred t. i. depolitizacijo RTV Slovenija ste bili predsednik njenega nadzornega sveta …

Da, tudi sam sodim med depolitizirane, se pa nisem pridružil postopku na ustavnem sodišču. Ne zato, ker bi menil, da pot ni pravilna, je pa jalova. Depolitiziranim kolegom sem pojasnil, da na ta način protestiram zaradi aktivističnega in rezultatskega odločanja večine na ustavnem sodišču. Žal se je moja hipoteza izkazala za točno.

Konec marca ste na FUDŠ prek Zooma, na daljavo torej, v okviru akademskega seminarja predstavili svoje raziskovalno delo, ki bo izšlo v okviru zbornika pri znani mednarodni založbi Springer, in sicer z naslovom Sociology and Post-Socialist Transformations in Eastern Europe – A Cultural Political Economy Approach. Če poenostavimo, raziskujete položaj sociologije v postsocialističnih državah v Srednji in Vzhodni Evropi. Ali v navezavi na to že lahko govorite o določenih ugotovitvah, sklepih, ki ste jih dognali v okviru svojih raziskav?

Raziskovalno vprašanje je pravzaprav obrnjeno v drugo smer. Imamo namreč kar nekaj zelo kakovostnih predstavitev položaja sociologije v Vzhodni Evropi tako v času komunističnih režimov kot tudi kasneje. In še vedno nastajajo publikacije na to temo. Mene je bolj zanimalo, kako je sociologija vplivala na razvoj postsocialističnih družb od spremembe sistema pa do danes. Moram priznati, da sem se ob to raziskovalno vprašanje spotaknil bolj po nesreči. Opazil sem namreč, kako pomembno vlogo je sociologija imela ob slovenski transformaciji in tudi kasneje.

Dimitrij Rupel je vzpostavljal slovensko zunanjo politiko in še kar dosti tovrstnih primerov sem evidentiral. Nenazadnje je bilo med avtorji 57. številke Nove revije tudi nekaj sociologov – recimo Peter Jambrek, ki je znan kot pravnik, je pa doktoriral iz sociologije in je objavil več socioloških učbenikov, pa Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Jože Pučnik, Gregor Tomc, Janez Jerovšek, Veljko Rus. Ta fenomen me je intrigiral. Ko sem se leta 2017 želel kot slovenski predstavnik na Tajvanu udeležiti konference nacionalnih zvez, ki so članice Internationational Sociological Association, sem napovedal referat na to temo. Takrat sem želel narediti pregled stanja v Vzhodni Evropi na osnovi sistematičnega pregleda literature. Ko pa bi se moral lotiti pisanja teksta, sem presenečen ugotovil, da resne literature na to temo preprosto ni. To me je spravilo v zadrego in hkrati dodatno motiviralo. Opravil sem deset poglobljenih polstrukturiranih intervjujev s kolegi, z uglednimi starejšimi sociologi iz desetih vzhodnoevropskih držav, ki so profesionalno pot začeli še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in so večino akademske poti opravili v svojih državah. Prišel sem do zelo zanimivih ugotovitev.

In katere so med njimi?

Več jih je. Morda bi lahko na tem mestu izpostavil to, da sem ugotovil obstoj štirih osnovnih tipov in jih tudi poimenoval: aktivatorji, sopotniki, voajerji in marginalci. Aktivatorji so sociološke skupnosti, ki so profesionalno močne in hkrati igrajo pomembno vlogo pri usmerjanju razvoja. Sopotniki so profesionalno šibkejše skupnosti, ki pa sodelujejo z režimi pri legitimiranju smeri razvoja. Boljševik Anatolij Lunačarski je za take intelektualce oblikoval pojem “puputčik”, je pa termin v času stalinizma padel iz rabe. Voajerji so akademsko močne in dobro financirane akademske skupnosti, ki raziskujejo in opazujejo iz svojega akademskega slonokoščenega stolpa, imajo pa omejen vpliv na politiko. Marginalci pa so točno to, kar sugerira termin – nerazvite, slabo financirane sociološke skupnosti brez pomembnega vpliva v družbi.

Boste s tem nadaljevali?

Ko sem v mednarodnem okolju predstavljal to delo, je bilo deležno kar nekaj interesa, kar je dober znak. Nekdanji predsednik International Sociological Association Sari Hanafi, profesor na American University of Beirut v Libanonu, sicer potomec palestinskih beguncev, me je povabil, da moj model uporabiva za analizo sociologij v arabskem svetu. Najino delo je sicer še na samem začetku. Kasneje se morda lotim še Latinske Amerike, Azije, podsaharske Afrike. Morda mi bo pa uspelo do konca raziskovalne poti z mojim modelom “mapirati” sociologijo na ključnih območjih sveta.

In še za konec – kako vam uspeva usklajevati predavateljsko in raziskovalno delo v ZDA z vodenjem Fakultete za uporabne družbene študije doma? Gre za fakulteto, ki ima pod vašim vodstvom vsako leto več študentov in se vključuje v vse več projektov.

Najprej moram pojasniti, da že nekaj let ne predavam. Predavanja na Troy University so izjema. Ob obilici dekanskega dela, in ker nisem želel, da bi trpela kakovost študija, to ni bilo več mogoče. Moje pedagoško delo je omejeno na nekaj malega predavanj na doktorskem študiju, predvsem pa na delo mentorja doktorskih študentov. Tudi po poteku mandata dekana ne bom več kandidiral, ne bom se vrnil na dodiplomski in magistrski študij. Mednarodni projekti so resen posel, kjer je treba sistematično negovati dolgotrajna partnerstva, zelo veliko potovati in pa pogosto zelo hitro reagirati, to pa ne gre skupaj z urniki predavanj, ki so določeni za ves semester vnaprej.

Dejansko pa moje gostovanje v ZDA ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo pandemije. Tisti čas je bil izjemen. Takrat pol leta nisem stopil v prostore fakultete. Šlo je za izjemno stresno obdobje, smo pa dosegli kar pomemben podvig v zelo kratkem času. Oblikovali smo vse pogoje za delo na daljavo in se na to tudi navadili. Sodelavci so reagirali perfektno. Takrat se je organizacijska kultura FUDŠ spremenila.

Gostovanje v ZDA pa ni lahko zaradi časovne razlike. Pomembno je, da imajo ljudje kakovostno zasebno življenje ter jih pozno popoldne in ob večerih ne želim nadlegovati, zato večino sestankov, praktično vsak dan, oddelam zgodaj zjutraj, kar je ob koncu delovnega dneva kolegov v Sloveniji. Ko sem v Aziji, je lažje, ko sodelavci začnejo z delom, je zame zgodaj popoldne. Prav tako ni idealno, da se ne morem udeležiti nekaterih znanstvenih dogodkov v živo in pa sestankov s projektnimi partnerji. Delo sicer ne trpi, ker imamo izjemno ekipo, ki jo sestavljajo tako zreli raziskovalci kot nadobudni kolegi na začetku poti. Je pa osebni stik res nekaj posebnega – ne le med samim sestankom, ampak tudi drobne komunikacije med premorom ali pa večerni pogovori ob kozarcu dobrega vina ali ob kozarcu konjaka in kubanski cigari. Ta del sem to leto pogrešal in se ga veselim.

Metod Berlec