Letos zaznamujemo 50. obletnico izida prve številke legendarnega italijanskega stripa Alan Ford. Ta je sprva nastajal v sodelovanju Maxa Bunkerja (Luciano Secchi) in ilustratorja Magnusa (Roberto Raviola). V Italiji bo letos izšla že 600. številka. Bunker in Magnus sta si Alana Forda zamislila kot antitezo visokoletečim in velikopoteznim avanturam Jamesa Bonda.
Ni šarmantnega zapeljivca, najnovejših vohunskih pripomočkov in življenja na veliki nogi. Pri Grupi TNT, kakor se imenuje organizacija, ki deluje v prostorih cvetličarne sredi New Yorka, se tega ne gredo. En dolar na misijo je več kot dovolj za agenta TNT. In nikakršnega streljanja s pištolami, metki stanejo, treba je ubijati z rokami.
Lahkoten ton, črn humor in zvrhana mera napetosti pa na začetku še niso bili recept za uspeh. Prve številke stripa se niso prodajale najbolje. Bunker in Magnus sta namreč sprva mislila, da pišeta strip za otroke. Temu primerno sta tudi pristopala k določenim temam. Ko sta ugotovila, da njun strip berejo predvsem odrasli, pa je Alan Ford lahko končno zaživel.
Da pa se je strip lahko obdržal, je bilo potrebno še nekaj več. Tako se je v 26. številki prvič pojavil legendarni negativec Superhik. S svojim motom “kradem revnim, da dam bogatim” se je Superhik v hipu prikupil bralcem. Z vpeljavo pijančka, ki lahko s pomočjo svojega zadaha onemogoči vsakogar, ki se mu zoperstavi, je Alan Ford končno postal donosen. Bunker je dejal, da je idejo za Superhika dobil od vratarja v službi. Alan Ford je namreč izhajal vsak mesec, Bunker pa je imel navado napisati ves tekst v eni noči. Ko je v zgodnjih jutranjih urah zapuščal stavbo, pa ga je vedno pričakal vratar, od katerega je zaudarjalo po alkoholu. Takrat se je začela tako imenovana zlata doba serije.
To je omogočilo bralcem, da so pobliže spoznali vse člane Grupe TNT. Poleg naivnega in dobrodušnega Alana Forda so bilo tu še Alanov najboljši prijatelj, majhen, a zato toliko bolj glasen Bob Rock, uglajeni angleški kleptoman Sir Oliver, ki so si ga bralci lahko zapomnili po njegovem zimzelenem vprašanju: “Halo, Bing, kako je brat?”, metuzalemski Številka 1 je vodja in ustanovitelj Grupe TNT, ki svoje agente rad zasipa z zgodbami o zgodovinskih trenutkih, ki jim je bil priča. Grunf izumlja stvaritve, ki po navadi delujejo, a le redko tako, kot bi morale, najožji nabor agentov pa skleneta betežni Jeremija, ki boleha za vsemi znanimi in še za polovico neznanih bolezni, ter Debeli Šef, ki je na začetku imel aktivnejšo vlogo, vse od predstavitve Številke 1 pa je postal dežurna lenoba, ki si krajša čas z dremanjem v duetu z Jeremijo.
Prepoznaven črni humor
V prvi številki spoznamo naslovnega junaka, ki z vrha nebotičnika v New Yorku skuša voditi svojo oglaševalsko agencijo, a brez uspeha. Domov si ne upa, saj zamuja z najemnino za zadnje tri mesece. Ko že misli, da je vse zaman, pa prejme klic. Podjetje, ki mu je za izdelavo oglasa dejansko pripravljeno plačati s pravim denarjem. Za Alana je to veliko. A zaradi spleta nesrečnih okoliščin se namesto pri svojem naročniku znajde v kleti cvetličarne Grupe TNT, kjer so ga zamenjali z nekim drugim vohunom. Na srečo ali žalost je bil Alan dovolj obupan, da je delo vohuna za plačo nekaj več kot 11 dolarjev na mesec z veseljem sprejel in postal del nizkocenovne vohunske operacije, kjer vlada pravilo: Vsi za enega in eden za vse. V praksi to pomeni ves dobiček za vodjo Grupe TNT, Številko 1 torej, in en dolar za druge.
“Bolje živeti sto let kot milijonar kot pa sedem dni v revščini,” je samo ena od premnogih krilatic, ki so tako značilne za Alana Forda. Če je bil strip mišljen kot antiteza Jamesu Bondu, je to ostalo samo ogrodje. Junaki zgodbe so resda tajni agenti, a same zgodbe večkrat dajejo nek nov uvid v samo življenje. Železna zavesa je padla, a korupcija, nesposobnost, diletantstvo in nepotizem so bile stvari, ki se nikoli niso ozirale na ideološke razlike. Časi se spreminjajo, razmere ostajajo enake. Pri tem se Bunker in Magnus nista držala nazaj. Kakor je v nedavnem intervjuju dejal Bunker, sta se z Magnusom nekoč sprla celo zaradi božičnega prizora. Magnusu se je zdelo, da gresta predaleč. Zgodba je bila namreč o dečku, ki ni za božič imel ničesar, še božično drevesce si je moral sam narisati na zid. Bunker je vztrajal pri svojem. Zelo rad je v stripu obračunaval tudi z italijanskimi mogotci in medijskimi osebnostmi, a zaradi tega ni nikoli trpel.
“Ni važno sodelovati, važno je zmagati” in “Če misliš zmagati, ne smeš izgubiti” sta samo vzorca v morju biserov, od katerih strip kar razganja. A posebno mesto med ljubitelji zaseda prvih 75 številk, pri katerih sta sodelovala tako Bunker kot Magnus. Zatem se je Magnus poslovil, v ilustratorski vlogi pa se je preizkusila manjša legija imen. Posledično je začela upadati tudi naklada. To je pustilo sledi tudi na stripu, saj so določeni liki postajali iz ene številke v drugo bolj neprepoznavni, medtem ko so manjši liki, ki so se prej redno pojavljali v zgodbi, počasi izginili. Eden takih primerov je ravno samomorilec, ki vztraja, da je totalno nesposoben, ko pa se mu ne uspe niti ubiti, vztraja, da je tako nesposoben, da se niti ubiti ne zmore pošteno. Občasno se ta samomorilec zasmili tudi Alanu, zato mu dobrodušno svetuje, kako naj se loti svojega podviga, a samomorilec s tem vseeno nima sreče.
Legendarni Brixyjev prevod
S prevodi o dogodivščinah nesrečnega vohuna so poskušali v Braziliji, Franciji in na Danskem, a se niso obnesli. V Franciji so strip ukinili po 12 številkah, na Danskem po šestih, v Braziliji po samo treh. Medtem pa se je Alan Ford udomačil v Jugoslaviji. Številni zasluge za to pripisujejo hrvaškemu prevajalcu in takratnemu uredniku Vjestnika Nenadu Brixyju. Ne samo, da je Brixy Alana Forda leta 1972 prinesel v Jugoslavijo, ampak ga je tudi spremenil v svojevrstno ikono. Njegov prevajalski prispevek k popularnosti stripa v nekdanji skupni državi je priznal tudi sam Bunker. Brixy je namreč po zgledu izvirnika, ki je bil zapisan v milanskem dialektu, hrvaški prevod zasnoval na zagrebškem dialektu, tako da je med ljubitelji stripa postal prepoznavna lastnost Alana Forda.
Po drugi strani pa je bil lahko prevod v Jugoslaviji še tako dober, nekatere stvar se preprosto niso smele. V določenih številkah so cenzurirali dele prizorov, drugje so preprosto zahtevali odstranitev celih strani. Med drugim je komuniste motilo kakršnokoli kritiziranje vzhodnega bloka. A vseeno je Brixy s svojimi prevodi poskrbel, da so bili mnogi Bunkerjevi napadi na italijansko politiko primerno preslikani na domača tla. Tako je Alan Ford tudi med bralstvom pridobil svojevrsten subverziven element.
Jugoslovanski cenzorji so največkrat ukrepali pri prikazovanju nacistični simbolov, s katerimi sta Bunker in Magnus smešila nacionalsocialiste. Kljukasti križi, dvignjene roke so cenzorji zbrisali ali zamenjali s čim manj spornim. Nekaj številk je bilo tudi v celoti ustavljenih, saj so prikazovale blokovsko razdelitev sveta.
S prevajanjem Alana Forda v slovenščino se je ukvarjal Branko Gradišnik, bolj znan kot prevajalec Tolkienove zbirke Gospodar prstanov. Gradišnik je pred leti dejal, da je v svojem prevodu skušal ostati čim bolj zvest Brixyjevemu prevodu. Nekateri so mu to kasneje zamerili, a po njegovem mnenju je bilo ravno to tisto, kar je slovenskemu prevodu omogočilo, da je kolikor toliko enakovreden hrvaškemu. V Srbiji so bralci po razpadu Jugoslavije namreč zahtevali, da izdajajo Alana Forda v Brixyjevem prevodu, na katerega so bili navajeni. V slovenščini je izšlo vsega 51 številk stripa.
Ivan Šokić