Svoj čas so ljudje potovali s konjskimi vpregami in na ta način prevažali tudi tovor. Zelo pomembno je bilo, da je konjsko vprego vodil usposobljen kočijaž, ki je znal ravnati s konji in jih usmerjati ter jim narekovati terenu primeren tempo. Iz tistega časa izvira tudi vzklik: Ustavi konje!
Šlo je za navodilo kočijažu, če je ta izgubil nadzor nad hitrostjo ali smerjo dirjanja konj in je s tem ogrozil tovor ali ljudi, ki jih je prevažal. Čeprav so konjske vprege praktično stvar zgodovine, v slovenskem pogovornem jeziku omenjeni vzklik uporabljamo še danes. Prav pride v situacijah, v katerih skušamo nekomu, ki se je nekam podal brezglavo ali se je lotil nečesa brez potrebnega premisleka, dopovedati, naj se vendarle ustavi in dobro premisli kako in kaj.
Kočija ropota in razpada!
Na žalost je danes treba ta vzklik nameniti tudi omrežjem iz ozadja in množičnim medijem na čelu s POP TV, ki so za tokratni mandat na čelo vprege, vlade, kot predsednika vlade postavili “vlečnega konja” Marjana Šarca. Čedalje bolj je jasno, da je ta vprega brez kočijaža, da ne vidi ne levo ne desno, ampak dirja v neznano, ropoče in dviguje prah, tako da si mi naokoli že zatiskamo ušesa in mencamo oči. Ob tem pa vlada očitno sploh ne razume, da je kočija, ki jo vleče, pravzaprav vsa Slovenija z vsemi državljani in drugimi prebivalci ter njihovim premoženjem. Prav tako ne razume terena, po katerem bi jo morala vleči, mednarodne skupnosti torej, zlasti EU in Nata, ki predstavljata utrjeno pot, po kateri bi morala vprega peljati.
Pa bodimo konkretni. Začnimo s kočijo, Slovenijo torej. Šarec praktično vse do danes sestavlja koalicijo in polni kadrovske vrzeli v vladi in v drugih strukturah, ki so odvisne od njenih imenovanj. Konkretnih primerov niti ni treba naštevati. Prav tako je takoj na začetku mandata razvezal proračunski mošnjiček, močno popustil javnemu sektorju, nato pa skozi državni zbor spravil potraten rebalans proračuna, ki je po finančni plati nevzdržen, po pravni pa neustaven. Kljub nezadostni oceni, ki si jo je za svojo bojno pripravljenost prislužila Slovenska vojska, je mirno sprejel odpoved dogovorjenih nabav oklepnih vozil. Za uresničitev odločbe ustavnega sodišča za področje financiranja osnovnega šolstva pa je v javno obravnavo poslal prima facie neustaven predlog zakona. Zdravstveni sistem pred očmi bolnikov razpada, demografska slika ogroža pokojninski sistem, potrebnih reformnih rešitev pa ni. No, z izjemo v javno razpravo lansirane ideje o mogoči uzakonitvi evtanazije. Po Šarcu bomo tako imeli očitno še povečan javni dolg, poglobljeno diskriminacijo v osnovnih šolah, vojsko le za mirne čase, zdravstveni sistem samo za zdrave, pokojninskega pa za mrtve upravičence.
Bezljanje po brezpotju je bližnjica do katastrofe!
Nadaljujmo s terenom, po katerem galopira Šarec in kjer je slika žal enako tragična. Vse od začetka mandata smo priča nerazumljivemu zaostrovanju s sosednjimi državami. Začelo se je s poskusi izrivanja Madžarske iz zgodbe o drugem tiru s strani ministrice Bratuškove, kar je Šarec zelo dolgo mirno toleriral. Še bolj umazana je “vojna” okrog druge cevi karavanškega predora, kjer je bila korupcijska sprega sposobna razveljaviti javni natečaj, da bi posel kljub občutno višji ceni padel v roke vnaprej izbranemu domačemu podjetju z močnim medijskim vplivom, ki bi v Karavankah v sodelovanju s kvalificiranim tujim soizvajalcem prišel do ustreznih licenc, te pa bi nato unovčil še pri drugem tiru. Zdi se, da izgubljeni čas in slaba volja Avstrijcev, ki so na drugi strani Karavanke že dodobra navrtali, v vladi nikogar ne skrbita. Samo dodatni razlog, ki potrjuje očitno pravilnost avstrijske odločitve, da pospešeno sodelujejo z Italijo pri železniškem povezovanju s Trstom, ki je bil tako ali tako nekoč že osrednje srednjeevropsko pristanišče. Tudi pri cestnem in železniškem povezovanju s Hrvaško je Slovenija v zaostanku. Na ta način Slovenija drsi v izolacijo in v perspektivi izgublja svojo geostrateško relevantnost. To so ne nazadnje zaznali celo na Kitajskem. Njihov premier je bil v začetku aprila v regiji, a ne v Sloveniji, ampak v Zagrebu, Dubrovniku in Rimu, kjer je sklenil tudi pomemben dogovor sodelovanju osrednje kitajske infrastrukturne družbe s pristaniščem v Trstu.
Tudi v EU in Natu Slovenija ne deluje verodostojno. Iz sprejetih ad hoc odločitev jasno izhaja, da vlada nima koncepta. Modernizacija Slovenske vojske in izpolnitev zavez v okviru Nata nista prioriteta. Zaradi odločitve za izstop iz EU je premier Šarec Britance označil kar za samomorilce, ki nočejo pomoči in sedaj utapljajo celotno Evropo. Medtem ko je z izgovorom na predvolilni čas zavrnil nastop pred Evropskim parlamentom, zaradi česar je odstopil njegov diplomatski svetovalec Roman Kirn, je v pogovoru z uglednim in vplivnim portalom Politico prostodušno natrosil kopico predvolilnih izjav in Slovenijo postavil v čudno luč. Predsednika Evropske komisije Junckerja je označil za pristranskega, češ da v primeru slovensko-hrvaškega mejnega spora Hrvaški ni jasno povedal, da “mora” spoštovati vladavino prava. Spotaknil se je celo ob Francijo, češ da ji komisija popušča pri finančni disciplini, medtem ko do manjših članic ostaja stroga. Nič čudnega, da ga je ugledni portal Politico primerjal z italijanskim komedijantom in vodjo Gibanja petih zvezd Beppejem Grillom ter sklenil, da bi od njega kot predsednika vlade vendarle lahko pričakovali, da bi po bruseljskem parketu stopal bolj previdno.
Kdo ima v rokah vajeti?
Tisti, ki so Šarca in njegovo vlado vpregli in pognali na brezpotje, sedaj sedijo križem rok, še naprej polnijo svoje žepe in se mirno hahljajo. Konji so pač zbezljali, množični mediji na čelu s POP TV in raziskovalci javnega mnenja nas prepričujejo, da je vse v najlepšem redu, da je kočija v odlični kondiciji in na varni vožnji. Odgovornost za težave, ki so vse bolj očitne, pa se nekritično pripisuje “težavnemu terenu”. Kako si sicer razložiti dejstvo, da domala vse sosede in druge pomembne akterje v mednarodni skupnosti skušamo prikazati kot naše sovražnike in s tem pritrditi že omenjenemu diskurzu, ki ga je ubral Šarec?
Madžarska se karikira kot nekakšen Orbánov kvazinacistični fevd, ki se neutemeljeno vmešava v medijsko svobodo v Sloveniji, čeprav madžarski diplomati v Sloveniji očitno samo skrbijo za ugled svoje države in s tem opravljajo delo, ki jim je bilo zaupano. Italija se predstavlja kot sila, ki obuja fašistične ideje in ustvarja ozračje za vnovični vzpon ozemeljskih pretenzij, ki jih je z mesta predsednika Evropskega parlamenta izgovoril Tajani. A čeprav gre za italijanskega državljana, njegovih besed hvala bogu ni mogoče pripisati Italiji, ampak kvečjemu prostodušnosti, ki je na las podobna že omenjeni Šarčevi in ki si je kot prvi izmed evropskih poslancev seveda ne bi smel privoščiti.
Potem so tu še Avstrijci, ki nas kar naprej nadlegujejo z mejnimi kontrolami, se upirajo plačevanju otroških dodatkov tam zaposlenim Slovencem, ob tem pa se v svetu nenehno postavljajo z našimi lipicanci. A tudi oni samo uresničujejo lastne interese in jim je pri tem pač malo mar, ali so v navzkrižju s slovenskimi. To je pač naš problem, ki pa ga zbezljana vprega pač ne zna obvoziti.
Naposled pridemo še do naše “najljubše” sosede Hrvaške. Ta malopridna država, kjer radi dopustujemo in kupujemo vikende, kar naprej izigrava našo dobronamernost. Istrski policisti redno kršijo v arbitražnem sporazumu določeno meddržavno mejo na morju. V vnovični prisluškovalni aferi pa se je celo izkazalo, da ne spoštujejo svobode slovenskih medijev in skušajo vplivati na to, kaj se bo pri nas o Hrvaški govorilo in pisalo. A resnici na ljubo hrvaški pristojni organi opravljajo le svoje delo. Odgovornosti slovenske politike, da so se naši medsebojni odnosi v zadnjih nekaj letih znašli v slepi ulici, žal ni mogoče ne spregledati.
Normalno, logično in prav je, da vsaka država deluje v prid svojih državljanov in uresničuje lastne interese. Nenormalno je samo to, da naša konjska vprega, vlada na čelu s Šarcem torej, tega ne razume in da se množični mediji niti ne trudijo, da bi ji to dopovedali.
Sebastjan Pečar