Vse od eksplozije jedrske elektrarne Černobil leta 1986 znanstveniki preučujejo območje, da bi izvedeli več o učinkih sevanja na ekosistem. Sevanje očitno ni dobro za zdravje, zato je bila dobra novica, da so se ravni kontaminacije, ugotovljene pri živalih v bližini te katastrofe, že desetletja nazaj zmanjšale. Razen enega nenavadnega odstopanja – pri divjih prašičih. Ne le, da so uspešno preživeli katastrofo, duhove buri tudi njihov visok nivo sevanja še danes.
Raziskovalci so opazili, da imajo divji prašiči okoli Černobila v telesu že leta enake ravni radioaktivnih izotopov. To pa je v nasprotju z vsem, kar vemo o tem, kako naj bi radioaktivni razpad in ekosistemi delovali. Znanstveniki so to poimenovali “paradoks divjega prašiča”, ki so ga morda končno razkrili.
Černobilska katastrofa se je zgodila v severni Ukrajini leta 1986, ko je taljenje v elektrarni sprostilo približno pet odstotkov radioaktivnega jedra reaktorja v zrak in okolico. Neposredna posledica taljenja je bila smrt 31 ljudi, medtem ko je ocena primerov raka, ki je posledica nesreče, v tisočih. To je bila največja radioaktivna nesreča v zgodovini Evrope.
Takoj po nesreči so evakuirali okolico in jo spremenili v to, kar se zdaj imenuje černobilsko izključitveno območje. Vendar pa živali in rastline izključenega območja niso mogle zapustiti, zato znanstveniki več let po katastrofi niso vedeli, kako bodo prizadete. Izključeno območje preučujejo že desetletja in se iz njega še vedno učijo novih stvari o tem, kako sevanje vpliva na ekosisteme.
Raziskovalci so si zastavili vprašanje, koliko časa potrebuje narava, da si po katastrofi opomore, in koliko časa traja, da so izpostavljena območja spet varna. Te študije so preučevale tudi druge evropske regije, saj je radioaktivna kontaminacija iz Černobila zajela skoraj celotno celino. Medtem ko so se druge živali začele vračati v normalno stanje, so divji prašiči ostali radioaktivni. To je paradoks divjega prašiča: zakaj so te živali še vedno radioaktivne, čeprav je od katastrofe minilo več kot 30 let? Fizične zakonitosti, kot so razpolovne dobe radioaktivnih elementov, namreč nakazujejo, da bi se morale ravni sevanja sčasoma zmanjševati.
Trije najnevarnejši izotopi, izpuščeni v Černobilu, so bili jod-131, stroncij-90 in cezij-137. Jod-131, z razpolovno dobo 8 dni, je praktično že izginil. Stroncij-90 in cezij-137 pa imata razpolovni dobi 29 oziroma 30 let, kar pomeni, da bi se morala količina sevanja okoli Černobila že prepoloviti. A pri divjih prašičih ni bilo opaziti padca ravni cezija-137, kot bi pričakovali. Nasprotno – količina cezija-137 v njihovem mesu je ostala enaka. Zdi se, da ta ugotovitev krši zakone fizike, vendar študija iz leta 2023 ponuja odgovor na to uganko, saj naj bi njihovo sevanje izvirali iz atmosferskih poskusov jedrskega orožja, ki jih je Sovjetska zveza izvajala v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, in pa gob, s katerimi se prehranjujejo. Gobe so izjemno učinkovite pri absorpciji radioaktivnih snovi iz zemlje, tudi iz globokih virov, ki so nedosegljivi večini drugih rastlin.
Torej niso imuni, a so še vedno najbolj odporna vrsta, ki je preživela. Zakaj? Obstaja več dejavnikov, kako je njihova reprodukcijska biologija prispevala k njihovi vzdržljivosti in prilagoditvi v tako ekstremno kontaminiranem okolju. Poleg tega, da so znani po svoji visoki plodnosti, kar zagotavlja hitro obnavljanje populacije, so tudi zelo genetsko raznoliki. Prav tako so vsejedi in zelo prilagodljivi pri iskanju hrane. To pomeni, da se lahko prehranjujejo z raznovrstnimi viri, vključno s tistimi, ki so manj kontaminirani. To vedenje omogoča boljšo preživetje v kontaminiranem okolju, saj lahko izbirajo med različnimi viri hrane, odvisno od njihove razpoložljivosti in stopnje kontaminacije.
Obstaja tudi možnost, da so se nekateri divji prašiči v Černobilu razvili večjo toleranco na sevanje zaradi dolgotrajne izpostavljenosti nizkim ravnem sevanja. To bi lahko omogočilo, da lahko kljub okolju, ki je za večino živih bitij smrtno nevarno, preživijo in se razmnožujejo.
A. H.