Socialisti se pogovarjajo, ustanavljajo delovne skupine in trošijo javni denar. Tisti kapitalisti, ki so svoje premoženje ustvarili iz nič, pa pogosto nekaj naredijo, od njihovega truda pa ima koristi celotna skupnost. V tujini je tak vzorec altruističnih milijonarjev (denimo v ZDA milijarderjev) ustaljena praksa. Pri nas pa se kapital demonizira, ker del družbe še vedno ni “zlezel iz plenic” in “veruje v dobrega Dedka Mraza”.
K sreči imamo tudi pri nas altruistične milijonarje, denimo Iva Boscarola, ki s svojimi plemenitimi dejanji pomenijo velik zgled vsem ostalim. Smo na razpotju, da se odločimo, bodisi za siromaštvo, astronomske davke, odganjanje tujih naložb, gospodarsko stagnacijo, izseljevanje, nezadovoljstvo, fovšijo itd., ki na primer vejejo iz programa skrajne Levice, bodisi za izobilje, uspeh, inovativnost in zdravo humanitarnost, ki jo poosebljajo srčni podjetniki tipa Boscarol. Človekoljubnost naj ne temelji na prikriti tatvini državnega premoženja po vzoru ruske oligarhije, ampak na ustvarjanju resnične dodane vrednosti, iz katere lahko izhaja velikodušnost. V nadaljevanju objavljamo kratek povzetek njegovega pogovora z N1 Slovenija, ki si ga v lahko v celoti preberete tukaj. Osredotočamo se na nekatere poudarke. Ustanovitelj Pipistrela je nedavno svojo pozornost vzbudil z namero nakazila med enim in dvema milijonoma evrov gasilcem, ko je na Krasu divjal požar.
Sedaj, ko mu je uspelo prodati svoj delež v podjetju za 200 milijonov evrov pa bo imel prvič v življenju priložnost, da izdatno pomaga drugim ljudem. Kot pravi, ga ima ljudje za “slabo vest naroda, ker pove, kaj si misli”. Po prodaji večinskega deleža v podjetju zagotavlja kapital podjetjem, ki temeljijo na dobri ideji in potencialu ter vrača skupnosti. Takoj po prodaji podjetja, ki ga je gradil preko 30 let, sta skupaj s hčerko Anastastio Tajo Boscarol, del prejetega denarja od prodaje podarila domači občini Ajdovščina. Z njuno pomočjo si bo občina lahko privoščila sodoben reševalni center in helikopter. Ob izbruhu zgodovinskega požara na Krasu pa sta obljubila dvojni znesek, ki ga bo vlada Roberta Goloba namenila za gasilce. Tedaj sicer še ni vedel, kakšno vsoto namerava država gasilcem sploh nakazati. Boscarol se sicer zanima tudi za Fructal in Elan. Je tudi velik zagovornik socialne kapice in eden največjih kritikov davka na premoženje, ki ga predvideva aktualna koalicijska pogodba.
Prepričan je, da dodatne zaostritve na področju davčne politike, ne bodo prinesle pozitivnih rezultatov, jih pa lahko “(davčni) korenček”. Verjetno najbolj znani rek, ki ga je kadarkoli izrekel, se glasi: “Slovenci odpustimo vse, le uspeha ne.” Prav zato sta denar tudi namenila za helikopter, ker je Primorska zelo izpostavljena požarom, zaradi večjega manjka padavin. Z njim bi v prihodnje lahko gasili požare na Krasu, ki jih je tam izjemno težko ustaviti. V primeru gasilcev na Krasu se je odzval, ker je skušal pokazati, kako zelo ceni njihova prizadevanja. Kot še pravi, neprimerno rajši investira v preventivo kot pa v obnovo požganih zgradb. Obenem naj bi donacija dodano spodbudila prostovoljce, da bi požar omejili preden bi prišlo do še večje škode in žrtev. Ob napovedi zneska sta ga sicer poklicala tako ministrica za javno upravo kot tudi Golob in dogovorili so se za okvirni potek zadeve. Denar namenjen gasilcem pa bi bil lahko porabljen tako za opremo kot tudi kakšno drugo stvar. Prepričan je, da si (prostovoljni) gasilci ta denar res zaslužijo.
Finančno spodbuja podjetja z vrhunskimi izdelki in idejami: Ena zadnjih je motoristična čelada z brisalci
Z delom kupnine Pipistrela želi tudi prispevati, da bi bil Fructal znova ajdovsko podjetje, Elan pa v slovenskih rokah. Kot pojasnjuje, je odraščal z jugoslovanskimi in slovenskimi blagovnimi znamkami, s katerimi goji določene čustvene vezi. Enako marsikateri Slovenec čuti do Pipistrela, ki bi imel velike težave, če ga na tej točki ne bi prodal Američanom. Seveda pa bi raje videl, da so blagovne znamke, ki Slovencem veliko pomenijo, v domačih rokah. V Fructalu in Elanu trenutno sicer (še) ni motivacije za prodajo deležev, bo pa še naprej iskal priložnosti za takšen nakup. Ima tudi nekaj idej, ena zanimivejših je proizvodnja mesa iz zarodnih celic. Življenje je sicer posvetil tudi boju za čist zrak. Skrbi ga tudi krčenje našega prostora za pridelavo hrane, medtem pa živinoreja prispeva k povečevanju ozonske luknje. Prepričan je, da bi bila laboratorijska pridelava mesa lahko del rešitve problema.
Poleg tega bi s tem omejili pomor živali. Temu področju tudi namerava nameniti del kupnine Pipistrela. Tudi Fructal bi se lahko posvetil temu področju, saj ima živinske tehnologe in hladilnice, obenem pa bi bila dosežena nova dodana vrednost. Decembra je bilo tudi ustanovljeno podjetje Boscarol, katerega namen je upravljati družinsko premoženje. Ukvarja se z nadziranjem donacij in vlaganjem kupnine v podjetja, ki imajo dobre izdelke ter podjetja, ki so potrebna kapitala. Zaveda se dejstva, da mladi podjetniki stežka pridejo do denarja. Ne glede na vrhunsko idejo ali izdelek, postopki trajajo izjemno dolgo časa. Na dnevni ravni sicer dobiva ponudbe za obetavne ideje. “Neverjetno, koliko znanja, dobrih idej ter izdelkov je v Sloveniji,” ne skriva navdušenja. Ena izmed zanimivih zamisli je na primer motoristična čelada z brisalci, ki jo je razvila skupina ljubljanskih motoristov in ima velikanski tržni potencial.
“Najboljši posel je tisti, ki ga narediš iz hobija”
“Najboljši posel je tisti, ki ga narediš iz hobija. Entuziazem je v poslu zelo pomemben,” je še ena njegova modrost. Nedavno so vstopili tudi v začetniško podjetje Timtec, ki hitro napreduje in se posveča zaščiti pred droni. Slednji postajajo velika grožnja, ki s strani večine ljudi še ni ozaveščena. Na dron je namreč mogoče namestiti ročno bombo in pred parlamentom ali na stadionu povzročiti masaker. Načrtujejo elektromagnetni sistem, ki bo na določeni razdalji uničil vse drone in deloval kot nekakšen dežnik. Podjetje bo v štirih letih prerastlo trenutno velikost Pipistrela. Za razvoj izdelka so potrebovali kapital in povezave. Svojo kariero je začel s hrupnimi motornimi zmaji s predelanimi motorji trabanta. Potem so v podjetju pričeli razmišljati, kako proizvesti čim manj energije, emisij in hrupa, obenem pa podaljšati dolžino poti leta. Izdelali so letalo Taurus, ki je zaradi majhne porabe omogočalo menjavo bencinskega za električni motor.
Šlo je za prvo dvosedežno letalo, izdelano pred 18 leti. Bil je tudi prvi dvosedežni avion na električni pogon na svetu, na baterije. Tako so bili tudi postavljeni okoljski standardi za nadaljnji razvoj Pipistrela. Junija 2020 je bilo njihovo električno letalo kot prvo certificirano s strani Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) za področje prevoza potnikov v komercialne namene. Po prepričanju Boscarola gre za tretji veliki mejnik v zgodovini letalstva. Pred leti sta Siemens in Airbus poskušala zapolniti luknjo na področju električnega letalstva, izdelavi električnih letečih taksijev. Vendar pa je zadeva zaradi zahtevnosti projekta padla v vodo. Pojavljalo se je tudi vprašanje varnosti. Podjetje Uber, ki se je za projekt zanimal, je le-tega nazadnje prodal in zadeva je bila ustavljena do leta 2020, ko je EASA objavila, da je Pipistrel certificiral motor na električni pogon in letalo, namenjeno komercialnemu prevozu potnikov.
Utopična ideja je postala resničnost: Pipistrel je postavil temelje brezogljičnega letalstva
Patent je celoten letalski svet postavil na noge. Vsi so bili namreč prepričani, da je ideja utopična. V Pipistrelu so s projektom odprli pot brezmisijskemu letalstvu in vsi, ki so čakali na priložnost, so dejali, da gredo v projekt. Proizvajalci avtomobilov so napovedali milijardna vlaganja. Po svoje so se ustrelili v koleno, saj so odprli pot konkurenci, saj s 40 milijoni prihodkov ne morejo konkurirati. Imeli so možnost ostati majhni ali pa še naprej konkurirati, skupaj z nekim strateškim partnerjem. Na koncu se je našlo podjetje Textron, zavezano ideji brezogljičnega letalstva. V podjetju sicer ostaja manjšinski lastnik in častni predsednik, ki je v podjetju zadolžen za strategijo. Z Američani najprej ni delil odnosa do zaposlenih, so pa na ameriški strani sprejeli njegovega. Delavcev v vsej svoji karieri ni nikdar finančno kaznoval in vselej nagrajeval dobro delo.
Podjetje v resnici vodi precej “socialno” in “socialistično”, okoli 60 odstotkov zaposlenih pa ima višjo plačo od njega, saj si jo tudi zaslužijo, vse nagrade pa so vedno delili. In navkljub temu, da niso imeli konkurenčne klavzule, ljudje niso odhajali, ampak so navdušeno sodelovali pri spreminjanju svetovnega letalstva. Prav tako ni nikogar čez noč odpustil. Nikdar mu ni bil blizu strogo kapitalističen pristop. In k sreči je imel ameriški lastnik enake vrednote. Predvsem je videl, da je na takšen način mogoče delati, in da je o Američanih razmišljal stereotipno. Velike projekte imajo tudi za kitajski trg. Izpostavil je tudi velik problem, ki ga imamo v slovenskem prostoru: “Ko je Mura dobila subvencijo ali Krka, ko je odprla podjetje v Rusiji, je bilo vse v redu, ko sem jaz dobil sofinanciranje za projekte in nato širil proizvodnjo v Italijo ter na Kitajsko, pa sem bil s strani nekaterih medijev obtožen, da kradem Sloveniji in grem v Italijo. Slovenci smo polarizirani in tradicionalno nezadovoljni, nihče ne sme izstopati.”
“Bojim se, da bodo ukinili tudi tisto, kar je bilo dobrega za gospodarstvo“
Za razliko od denimo Francije, kjer so vsi napoleoni. Okoli šest milijonov evrov prejetih subvencij smo že dolgo nazaj povrnili skozi naše uspešno poslovanje in nenazadnje tudi s štirikrat večjo donacijo ajdovski občini, a nekateri nam jih še vedno očitajo. Vztrajam pred dolgo nazaj izrečeni izjavi, da Slovenci odpustimo vse, le uspeha ne.” Za konec pa je podal tudi oceno dela Golobove vlade: “Mene imajo ljudje za slabo vest naroda, ker povem, kar mislim. Ni pa res, da samo kritiziram, tudi pohvalim. Ne toleriram pa laži. In zato imava s predsednikom vlade konflikt, ker mi je po mojih kritikah koalicijske pogodbe javno očital, da je nisem prebral, kar ni res. Prebral sem jo, temeljito in večkrat. Kar se tiče dela vlade, se kaj dosti v dveh mesecih ni zgodilo.” Sicer se boji, da bi ukinili tisto, kar je bilo za gospodarstvo dobro, med drugim socialno kapico, za katero se je tudi sam boril leta dolgo.
Napačno bi bilo to razveljaviti samo zato, ker je šlo za ukrep vlade Janeza Janše. Še posebej zgrožen pa je bil ob dejstvu, da je ukrep napovedal sam gospodarski minister. Želi pa za bolj celovito oceno dela vlade počakati, da mine prvih sto dni. V koalicijski pogodbi so sicer še mnoge druge stvari, ki ga resno skrbijo, denimo davek na nepremičnine. Prepričan je, da bodo ljudje v primeru določenih ukrepov ponoreli. “Višja, kot je davčna stopnja, višji je odstotek skrivanja. Zato je sprostitev davčne stopnje na sprejemljivo raven največja garancija za to, da se bo več davkov tudi pobralo. Dvigovanje davkov in uvajanje novih, ki vnašajo negotovost med davkoplačevalce, pa ima nasproten učinek. Davčno okolje mora biti stabilno in predvidljivo.”
“V ZDA je tako, da če doniraš za novo šolo ali kulturo, se ti to odbije od dohodnine”
In še: “Torej ostane v grobem 300 tisoč tistih, ki delajo v uspešnih podjetjih in plačujejo davek, iz katerega se polni proračun za naše javne in skupne potrebe. Torej za 1,7 milijona državljanov dejansko skrbi 300 tisoč zaposlenih. Te ljudi lahko obremenite, kolikor hočete, pa bo še vedno premalo. Zato je bolje sistem sprostiti, da bodo ustvarjalni, motivirani, da bodo proizvajali in polnili proračun. A če ni uspešnega poslovanja, ni denarja in dobičkov, ni davčnih prihodkov in tudi ni denarja za donacije. Ravno danes me je poklical kolega in dejal, da je po moji donaciji še sam nakazal 50 tisoč evrov prostovoljnemu gasilskemu društvu. Ker mu trenutna stopnja davka na dobiček to omogoča. V ZDA je tako, da če doniraš za novo šolo ali kulturo, se ti to odbije od dohodnine. Zakaj ne bi obrnili davčne politike in namesto dvigovanja stopenj uvedli davčne spodbude?”
Domen Mezeg