Pred 23. februarjem 2024 je biLo kar nekaj ljudi, ki so se še spraševali, zakaj smo skupaj z drugimi zahodnimi zaveznicami del zavezniške vojaške zveze NATO. Tradicionalno smo bili Slovenci vse od komunistične revolucije proti evro-atlantskim povezavam, ki smo jih dojemali kot imperialistične – bolj smo se videli kot zavezniki Stalinove Sovjetske zveze (tudi po sporu s Titom), arabskimi despoti in afriškimi diktatorji. 23. februarja, ko je ruska vojska brutalno napadla sosednjo Ukrajino, pa nam je kolektivno vsem bolj jasno, zakaj se mora svobodni svet braniti pred avtokratskim. Še vedno pa so v parlamentu elementi, ki bi nas razorožili in počakali na Ruse, da pridejo in naredijo to deželo zopet avtokratsko. Ena od takih, ki še vedno vztraja pri anti-NATO poziciji, je mogočna stranka Levica – stranka, ki na žalost na skrivaj vodi koalicijo.
V koalicijski stranki so se odločili celo za bojkot državne proslave ob obletnici slovenskega vstopa v NATO, rekoč da “ne mislijo praznovati dveh desetletij slovenskega sodelovanja pri zapravljanju za orožje, netenju konfliktov in uničevanju držav.” Še več, namesto tega so se udeležili shoda Ne NATO – mir nam dajte!
Jasno je, kam cilja Levica – kot skrajno leva stranka razume, da je njen bazen antikapitalističen in antizahodnjaški, torej po definiciji tudi anti-NATO. In ta bazen je v Sloveniji velik – prevelik za zdrav razum. V zvezo smo stopili z referendumom, kjer je 66% odstotkov prebivalcev reklo, da si želijo biti del NATA. Leta 2024, po dolgih letih skrajno levih “mirovnikov”, da nas kot Srbe (skupaj z njihovo diasporo v Sloveniji) pripeljejo v objem avtokratske matere Rusije, je ta odstotek padel na 52 odstotkov, kar je sicer še vedno večina, a nas postavlja med največje NATO skeptike v Evropi.
Nepresenetljivo zvezo NATO in Zahod enako sovražita tako skrajna desnica kot skrajna levica (se pravi: nacionalni in internacionalni socialisti) in ne bi bilo nobenega presenečenja, če kakšen skrajni desničar po tiho voli za Levico, saj ve, da bo svoje kolektivistične in anti-zahodne ideje spravil v DZ izključno z Levico.
A tudi druge stranke na levi ciljajo na isti bazen. Kljub temu zaenkrat uradno še niso povsem podlegli anti-NATO retoriki, tudi zaradi tega, ker morajo pred zahodnimi zavezniki (od katerih so v resnici povsem odvisni) ohranjati videz prijateljstva in sodelovanja – to se sicer utegne spremeniti, če vajeti Socialnih demokratov prevzame Milan Brglez. Levica je edina stranka na levi, ki si upa na glas povedati to, kar si druge le mislijo: da je njihov naravni (politični in družbeni) svet, svet avtokracije in kolektivizma. Ta pa ne živi v liberalnem zahodu (čeprav se mu čez woke razsvetljensko politiko na bizarni način približuje, a to je že druga zgodba).
Tiho ob napadu Putina na Ukrajino
Spomnimo – prvih nekaj dni napada Putina na Ukrajino so bili v Levici povsem tiho, čakajoč na svojo skrajno levo bazo, da pozdravi kolektivističnega osvoboditelja iz Moskve. Ko se to ni zgodilo in je ves svet obsodil invazijo, so ruski napad sosednje države vendarle obsodili.
Na drugi strani niso imeli nikoli nikakršnih težav, ko se je NATO bojeval s svetovnimi samodržci, ki so svoja ljudstva držali v desetletjih strahovlade – pravijo celo, da je Slovenija soodgovorna za vojne.
Zaradi NATA nismo varnejši, prav nasprotno – kot država članica smo tudi mi tarča njegovih nasprotnikov,” še poudarja Levica.
Za vstop v NATO smo prosili
Koga pa je napadel NATO? Je šlo za invazije tipa ruskega podjarmjenja Čečenije, ki je prebivalstvo spremenila v de facto sužnje Putinovemu lokalnemu samodržcu? Ali za napad na 44 milijonosko suvereno sosedo, ki je po volji ljudstva izpljunila rusofilne kleptokrate in se prostovoljno ter demokratično želela pridružiti Zahodu?
Nikakor. NATO se je boril v vojnah proti samodržcem, katerih padce so slavili tudi njihovi rojaki – ne glede na to, da so po osvoboditvi Američani marsikatero stvar naredili narobe. NATO se je boril proti Gadafiju (ljubljencu slovenske skrajne levice in desnice), Sadamu Husseinu, brutalnim Talibanom, ki ženskam niso pustili, da bi se šolale … ne proti demokratično izvoljenim državam, ki so stremele proti Zahodu.
Razlika med ruskim svetom in zahodnim svetom je, da si države prizadevajo, da vstopijo v zahodna zavezništva, Rusija pa jim mora “prepričevati” s tanki. Spomnimo, Slovenija je bila prvič zavrnjena, potem pa se je po letih prizadevanja pridružila NATU 29. marca 2004, skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško – vse so si do takrat že leta prizadevale, da bi vstopile.
Normalizacija političnega stanja le, če Levico vržemo iz parlamenta
Stranka Levica je povod za bizarno obnašanje slovenske politike. Leve stranke z njo tekmujejo, kateri se bo bolj približal vedno večjemu skrajno levemu bazenu, namesto da bi stremele proti normalizaciji in sodelovanju. Levica v parlamentu je poskrbela, da ni več zavor, niti pretvarjanja, da so novi kvazi-liberalni obrazi klasični liberalci.
Levica je tako nevarna, ker je iskrena. Ker upa povedati, kaj si misli. Želi popolno nacionalizacijo sredstev produkcije in dolgoročno tudi vse zasebne lastnine. Taka antiliberalna politika pa lahko uspeva le v avtokraciji, saj bodo drugače politkomisarji brez enega dneva delovne dobe težko prepričali podjetnike, da predajo svoje premoženje “v skupno dobro”. Taka politika je politika, ki lahko uspe v Rusiji, Severni Koreji, Venezueli, Gadafijevi Libiji, Sadamovem Iraku – ne pa na Zahodu, kjer ima večina držav v svoji ustavi napisano pravico do zasebne lastnine in drugih človekovih svoboščin. Skrajno leva politika je politika, ki ne more živeti v takem svetu.
Slovenija – če želi biti še naprej razvita dežela zahodnega tipa inkorporirana v zahodne varnostne in kapitaliske povezave – mora Levico na volitvah nujno vreči iz parlamenta. Leta 2022 je to manjkalo za mišjo dlako. Potreben je le še en majhen korak, potem pa se lahko začne rehabilitacija države.
Mitja Iršič