Bili so časi v poznih osemdesetih, sredi razpadajočega komunizma, ko je Tone Smolnikar v avtomobilistični oddaji na takratni TV Ljubljana kritiziral jugoslovansko avtomobilsko industrijo, ki je živela od državnih subvencij, in pozval k liberalizaciji trga. Danes smo leta 2019, sredi uradno liberalnega kapitalizma, pa novinar RTV Slovenija vpraša ministra za gospodarstvo: »Zakaj bi sploh prodali državne hotele?« Medijska klima v državi se je zadnjih nekaj let tako radikalizirala, da bi se uslužbenci RTV Ljubljana leta 1987 le praskali po glavi in se spraševali, ali so medije spet bolj na trdo prijeli najbolj zagrizeni komunisti, ki so leta 1945 predvojne kapitaliste »olajšali« za premoženje.
Radiklizacija v levo
Oddaja Utrip je nacionalkin notranjepolitični povzetek tedna, kjer izpostavijo glavne notranjepolitične novice in jih povežejo v skupno zgodbo. Že dolgo so oddaje tega tipa na RTV orodje za leve aktiviste, s katerim širijo svojo antikapitalistično propagando. Tudi prejšnji teden je bilo podobno. Ukinitev dodatka na delovno aktivnost so predstavili kot ukrep, zaradi katere socialno šibki ne bodo mogli reševati številnih življenjskih težav, in to pospremili z isto čustveno nabito retoriko o »materi samohranilki z minimalno plačo in brez preživnine, ki bo dobila 200 evrov manj«.
V eksplozivnih izsekih so poslanci Levice kazali svoje človekoljubne vrline. Franc Trček, ki je vsem poslancem želel, da čim prej zapustijo parlament po potrditvi ukinitve dodatka, in Luka Mesec, ki je v svojem slogu prisiljeno primerjal poskus višanja poslanskih dodatkov in »davčnih odpustkov za nabogatejše« z ukinitvijo dodatka na delovno aktivnost, in kot se je izrazil, »prisilnega« dela za prosilce denarne pomoči. Pa Dejan Židan, ki je v Studiu City hitel pojasnjevati, da so se v koalicijski pogodbi zavezali, da bodo dodatek na delovno aktivnost celo zvišati. Dodali so, da je vladi z neglasovanjem »priskočila« na pomoč opozicijska SDS.
Antikapitalistična propaganda
Seveda niso mogli mimo nagovora evangeličanskega škofa,ko je vodil antikapitalistično pridigo: “Pogoltnost, pohlep po bogastvu, še posebej takrat, ko je to zavito v dobra dela, ki ugajajo našemu Bogu, je kritiziral že Martin Luther, a se še vedo kažejo v vseh razsežnostih človeškega življneja in v medčloveških odnosih” – “Bi še kaj dodali? Verjetno ne,” je deklamirala novinarka. Ni omenila, ali se je v besedah našel tudi zadnji predsednik CK ZK in ustanovitelj gospodarskega združenja Forum 21 Milan Kučan, ki je sedel v prvi vrsti.
Notranjepolitični povzetek tedna ali mnenje levo usmerjene novinarke? Presodite sami. Dejstvo pa je, da mediji oz. njihovi gospodarji obvladujejo javno mnenje, politika pa je ogledalo javnega mnenja. Najprej je prišla antikapitalistična retorika medijev, nato razjarjeno ljudstvo, ki je bralo in internaliziralo neprestano podpihovanje, da ga izkoriščajo enoprocentni kapitalisti, predvsem tujci. Po inerciji pa je sledila politika.
Lažni liberalci
Četverček strank, ki sam sebe pozicionira v sfero liberalcev ALDE, je vse kaj drugega kot to. DeSUS je interesno združenje parcialnih interesov pod neuradno diktaturo rusofilnega socialista Karla Erjavca, ki je izjavil, da v koalicijo s SDS ne gre, ker želi SDS »razprodati državno premoženje«. Njihova politika zvesto sledi principom našizma. SMC je že v prejšnjem mandatu pokazal, da so stranka tranzicijske levice, ki se bo do zadnjega borila, da državna srebrnina ne bo šla v roke tujcem.
Tako z neskončnim odlašanjem prodaje NLB kot z dobro usklajeno akcijo sabotiranja privatizacije Telekoma, ki se je vlekla tako dolgo, da je na koncu tuji sklad obupal in odstopil od nakupa. Svojo nepoznavanje tržnih zakonitosti in privrženost državnim monopolom nad storitvami so pokazali s pravnim debaklom zapisa vode v ustavo. Zato ni presenetljivo, da danes svoj odsluženi politični kader nastavljajo po strokovnih javnih agencijah. SAB je še kot Zavezništvo Alenke Bratušek leta 2014 v parlamentu ostalo le zaradi tega, ker je kot eno zadnjih dejanj svoje vstajniške vlade Bratuškova zamrznila vse privatizacijske postopke, čeprav je dala Evropski komisiji zavezo, da se bo država umaknila iz NLB.
SAB se danes pozicionira kot stranka, »ki nas je rešila trojke«; na eni strani živi ščit pred nepravilnostmi v državnih infrastrukturnih projektih, na drugi velika zagovornica nacionalnega interesa. LMŠ je na sceno stopila najprej z močno podporo Kučanovih intelektualcev in jedra trdih levičarjev, zbranih okrog »vrednot NOB«, zato so novinarji Marjana Šarca kar hitro po šolsko izprašali, kaj si misli o privatizaciji. Ko smo slišali podobne odgovore kot od Mira Cerarja leta 2014, smo vedeli, da nas v primeru koalicije pod vodstvom LMŠ čaka še en mandat ekonomske izolacije in državnega protekcionizma. Šarec je tiho mežikal levim podpornikom z izjavo, da si ne želi prodati Telekoma Slovenije in deleža v Petrolu, banke pa bodo najbrž – čeprav neradi − morali prodati zaradi »zavez iz preteklosti«.
Novi socialisti
Stranke novih obrazov so stranke novega obraza socializma. Tržne logike ne razumejo. V zasebna podjetja tlačijo politkomisarje. V državna svoje nastavljence – kadrovski cunami LMŠ v Telekomu je bil že preveč prozoren. Napredek vidijo v megalomanskih in s korupcijo prežetih infrastrukturnih projektih ter deljenju socialnih drobtinic. Tako pri zapisu vode v ustavo kot pri zadnjem predlogu prenosa dopolnilnega zavarovanja z zasebnih zavarovalnic na državnega monopolista ZZZS je linija razmišljanja enaka – zasebna podjetniška pobuda kot glavni dejavnik izboljšanja storitev jim je tuj koncept.
Homogeno so si enotni, da je državni monopol edina možnost za kakovostno izvrševanje javno pomembnih storitev. Ko so se prodajale banke, najprej NLB, nato še Abanka, so se predstavniki vseh štirih liberalnih strank pri televizijskih soočenjih na vse pretege trudili pokazati, kako jih boli, da se prodaja nacionalna banka in da tega nikoli ne bi storili brez prisile (med vrsticami) »tolpe lopovov« v Bruslju. Šarec je ob prodaji Abanke še posebej napisal, naj SDH »dobro premisli«, preden proda tako pomembno banko, potem ko je gledal zarotniški dokumentarec Mojce Šetinc Pašek o domnevnih nepravilnostih pri oceni bančne luknje NLB.
Vojna proti podjetnikom
Že na začetku so v vladni koaliciji napovedali totalno vojno podjetnikom z napovedjo umestitve vseh kapitalskih dobičkov v dohodnino. Namesto davčne reforme smo dobili višjo obdavčitev davkov na dobiček pravnih oseb, prav tako so breme svojega populizma z višanjem minimalne plače namesto na proračun prenesli na podjetnike – marsikateri podjetnik si ob morebitni finančni krizi leta 2020 ne bo mogel več privoščiti 1080 evrov bruto bruto plače, ki jo bo moral prispevati, če bo hotel delavcu izplačati 700 evrov.
Koalicija jim je to dovolila, saj so liberalci ideološko na skrivaj povsem enaki Levici, le da tega ne smejo povedati na glas, da ne bi izgubili sredinske teže. V resnici pa se v osnovah strinjajo: visoki davki, več države, več birokracije, še bolj neprijazno in nefleksibilno podjetniško okolje, ščitenje domačih fevdov pred tujimi in plansko vmešavanje v gospodarsko z neštetimi intervencionističnimi vzvodi. Nič ni tega pokazalo bolj plastično kot zadnja epizoda z nesrečno Adrio, kjer so bile prve reakcije vlade ustanovitev javne gospodarske službe (!) in žicanje Lufthanse, da bi sodelovala pri zgubarskem in nepotrebnem projektu ustanovitve novega nacionalnega prevoznika.
Medijski agitprop
Mediji so to vlado naredili in ji dali ideološko vsebino. A po zadnjih intervjujih Marjana Šarca na Pop TV in RTV Slovenija, ko je bil premier povsem izgubljen ob malce ostrejših kritičnih vprašanjih, se lahko vprašamo, ali naši impresivno usklajeni mediji niso dobili ukazov avtorjev lika in dela Marjana Šarca, da ga je treba vsaj vzeti v roke in ga naučiti poslušnosti, če ne že kar odstaviti.
Tanja Gobec in Maja Sodja nista bili nič manj socialistični kot po navadi. Sodjeva je uporabila isto solzavo retoriko o materi samohranilki kot oddaja Utrip (si morda delijo tekste?!), Gobčeva pa skupaj s premierjem ni znala razrešiti dileme, kaj storiti s Petrolom, če se tako po kavbojsko kadruje, premier in SDH ne vesta, kaj se dogaja, korporativna in politična odgovornost pa sta povsem tuja koncepta. Seveda ne ona ne Šarec si ne bi upala priznati, da je rešitev popolna privatizacija. Suveren politik bi na takšna vprašanja seveda zlahka odgovoril, uredniki obeh televizij pa najbrž vedo, da Šarec ni eden takšnih.
Politična kontinuiteta
Kakorkoli že – vlada Marjana Šarca predstavlja za varno politično kontinuiteto gospodarskih centrov, povezanih z levico, vedno večje tveganje. Afere se vrstijo druga za drugo, diletantizem pa se je tako zajedel v vse pore izvršilne oblasti, da te koalicije ne more več rešiti niti kult osebnosti Našega Marjana, političnega Luke Dončića, ki so ga ti mediji gradili dobro leto dni.
Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo negativna kadrovska selekcija, ki jo s sabo prinese na hitro skupaj zmetana instantna stranka brezposelnih oportunistov, študentskih aktivistov in lokalnih kamniških srajc, razlila po vsem političnem parketu. In se je res. Pustimo ob strani leto vladanja v prostem teku, medtem ko so infrastrukturne in zdravstvene mafije pustošile po državi. Za to je LMŠ vendarle bila ustvarjena.
Prave težave so se začele, ko je bil Šarec prvič pod pritiskom. Najprej s svojim tatinskim poslancem, nato z generalnim sekretarjem stranke, ki je hotel kar po vaško kadrovati v državni firmi. Na koncu pa še coup de grâce – ko se vedno bolj pogreza v afero z zaposlitvijo znanke v Sovi. Z izjavami se je že tako zapletel, da je več kot očitno, da ne govori resnice.
Podpredsednica poslanske skupine je sledila šefu in se v upanju na antijanševske politične točke debelo zlagala, da ji je Janez Janša grozil na seji KNOVS. Glede na to, da se je zdaj začel lagati že ustavni sodnik Matej Accetto, ki ga je v panteon slovenskega pravosodja ponesla levičarska SMC, smo očitno priča razpadu sistema oz. dekadentnemu propadu pravne države kot zadnjemu dejanju politike novih obrazov. Od Šarca naprej je vse dovoljeno in noben škandal ni dovolj nezaslišan, da »naši« ne bi vladali še naprej.
Meje potrpljenja
A očitno imajo ljudje meje potrpljenja. Glede na to, da je vseslovenski protest 10. oktobra sredi konjunkture privabil več tisoč ljudi kljub medijskemu ščitu okrog Šarca in njegove koalicije, je jasno, da je bila ta meja presežena. Ton zadnjih intervjujev je jasno pokazal, da mediji Šarcu ne bodo več odpuščali. Tragedija pa je, da ga ne bodo spraševali, zakaj je tak brezsramni socialist, ampak zakaj ni dovolj socialističen. Antikapitalisti so ga naredili in antikapitalisti ga bodo odnesli. Antikapitalizem je pač slovenska medijska in politična normalnost.
Mitja Iršič