Anton Šturbej je bil za poslanca Slovenske demokratske stranke lani izvoljen prvič, in sicer v volilnem okraju Šmarje pri Jelšah. V državnem zboru je član treh odborov (za obrambo, za kulturo ter notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo). Hkrati je podpredsednik komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter član komisije za poslovnik. Pogovor je zato potekal v okviru ta čas zelo aktualnih tem in področij, ki jih pokriva.
Gospod Šturbej, po avgustovskih poplavah ste se udeležili več prostovoljnih delovnih akcij v pomoč državljanom v Savinjsko-šaleški regiji in na Koroškem. Kakšni so bili vaši prvi vtisi, kako ste se počutili, kakšni so bili odzivi ljudi s poplavljenih območij?
Res je, udeležil sem se več delovnih akcij na omenjenih območjih. Moji prvi vtisi so bili zelo mešani glede na obseg naravne katastrofe. Osebno sem pričakoval manjšo degradacijo in seveda veliko manjšo škodo. V prvih stikih z ljudmi pa seveda občutke žalosti, pomešane z vprašanji, zakaj se je prav njih lotila narava s takšno rušilno močjo, da so jim poplave in plazovi odnesli desetletja njihovega dela. Domačini so nas sprejeli z odprtimi rokami in s hvaležnostjo do vsakega, ki jim je lahko kakorkoli s svojimi rokami ali stroji pomagal vsaj malo očistiti dvorišča, kleti in stanovanja, vendar bodo njihovi spomini na poplave ostali boleči in dolgotrajni.
V državnem zboru je bil sprejet intervencijski zakon za pomoč po poplavah. Kako ga ocenjujete?
Zakon je v nekaterih delih dober, vendar za moje pojme zelo neoperativen, predvsem ker nima nadzornega mehanizma nad porabo tako finančnih kot materialnih sredstev. Takojšnja pomoč kljub temu zakonu in rebalansu proračuna za okoli 520 milijonov evrov ta sredstva po mojih informacijah tudi v manjšem obsegu niso razdeljena, niti kot predplačila še neocenjene škode. Napoved, da bo Republika Slovenija odkupila licenco za ocenjevanje škode od Hrvaške, po moji oceni ni rešitev, saj obnova potresnega območja v okolici Petrinje zelo počasi napreduje. Aktivnemu delovanju na poplavnem območju marajo slediti jasni in nedvoumni ukrepi, podprti s finančnimi sredstvi. V tem primeru bi se lahko v zelo kratkem časovnem okvirju zgradilo med 150 in 200 hiš, saj je bil rebalans proračuna narejen izključno za te namene in za poškodovano nujno infrastrukturo.
Minilo je že več kot mesec dni, od domačinov pa je slišati, da doslej niso prejeli še nobene pomoči države. Imate tudi vi podobne informacije?
S podobnimi informacijami sem tudi jaz seznanjen. Najprej so se samoorganizirali in pomagali ljudje iz vse Slovenije, ki so zbirali materialna sredstva in prav tako finančna. Osebno cenim takšno intervencijo ljudi, ki bi ljudem v stiski namenili zadnji cent, ampak zdaj so na vrsti država in njene institucije, ki aktivno vključujejo evropsko pomoč. Ljudje vedno manj verjamejo v učinkovitost omenjenih institucij, saj menijo, da že s samo višino še neocenjene škode blefirajo, hkrati pa vlada napoveduje dvig davkov gospodarstvu, ki je gonilna sila državnega razvoja. Le podjetništvo in obrtništvo na zdravih temeljih lahko učinkovito in hitreje zažene obnovo brez dodatnih davčnih obremenitev.
Menite, da bo pomoč, ki jo je začrtala vlada, prišla do tistih, ki so je najbolj potrebni, ali pa se bo denar nekje »izgubil«?
Nekatere primerjalne analize kažejo na neresnost porabe javnih sredstev, na primer za namen romskih skupnosti, kjer ponikne zelo veliko sredstev, učinka pa kljub temu ni, pa vendar se je tej skupnosti namenilo še dodatnih 8 milijonov evrov, učinka pa še vedno ne zaznamo. To je samo en primer neučinkovite porabe javnih sredstev oziroma sistemske korupcije.
Slovenija se sooča z vdori velikega števila nezakonitih prebežnikov. Ta čas je te zelo žgoče v Posavju. Kakšno je vaše stališče do tega, kaj je treba nujno narediti, da se to prepreči, kakšno je vaše stališče do ograj in vojske na meji?
Slovenija se z migracijami ukvarja bolj ali manj uspešno, odvisno od tega, kdo vodi vlado. Letos je glede na lansko leto nezakonito prišlo v Slovenijo že 36.000 migrantov, pa še ni konec leta, ko bo številka še prej višja. Hrvaška ne obvladuje 1.540 km zunanje schengenske meje, saj se s tihotapljenjem nezakonitih migrantov ukvarja vse več tihotapskih združb. Zato so na meji s Hrvaško potrebni tehnični ukrepi, kot so videonadzor in žičnate ograje, v pomoč policiji pa je na mejo treba poslati Slovensko vojsko. Če bo na meji prišlo do prehodov večjih skupin, bodo v nevarnosti tako policisti kot obmejno prebivalstvo. V Italijo je prišlo v enem dnevu 7.000 ilegalnih migrantov in varnostna situacija je zelo resna.
Kakšno je sicer vaše stališče do nezakonitih migracij?
Osebno sem proti ilegalnim priseljencem, ki se do Evropejcev obnašajo, kot da so gospodarji na tuji zemlji in da jim avtohtoni prebivalci dolgujejo lagodno življenje, zato se takoj getoizirajo in so se le v majhnem številu pripravljeni integrirati ter prevzeti evropske vrednote.
Koliko je to tudi varnostni izziv? Sploh vemo, kdo prihaja v državo?
Za našo državo in Evropo je to zelo velik varnostni izziv, morda večji, kot ga zazna večina naših državljanov. Z vidika mehkih povračilnih ukrepov lahko v ozadju deluje več velikih igralcev, kar slabi našo nacionalno in evropsko varnost. Ilegalni migranti iz Afganistana imajo bogate izkušnje z nekdanjih bojišč v lastni državi, potem so tukaj Pakistanci, Maročani in drugi, vsi z nekimi bojnimi izkušnjami. Na drugi strani so otroci Evrope, ki teh izkušenj nimajo, saj zadnjih nekaj desetletij živijo v izobilju. To pa ne velja za balkanske države, ki so v devetdesetih letih imele vojno, in med te sodi tudi Slovenija.
Izvoljeni ste bili tudi v občini Bistrica ob Sotli. Kako je tam z ograjami na meji? O morebitnih vdorih od tam sicer ne poročajo.
V Bistrici ob Sotli panelne ograje še stojijo, saj so bile končane tik pred tem, ko je prevzela mandat vlada Roberta Goloba, ki pa je napovedala, da bo te ograje odstranila. Osebno sem temu nasprotoval, zato sem tudi postavil vprašanje takratni ministrici za notranje zadeve Tatjani Bobnar, ki me je vprašala, ali Hrvaški ne verjamem, da bo schengensko mejo učinkovito varovala. Moj odgovor je seveda bil, da ne verjamem v učinkovitost brez naše policije, ki bi na meji ostala še vsaj eno leto, da se pokažejo prvi rezultati hrvaških sil na meji med Hrvaško in Bosno. Migracijski tok pa se zelo spreminja po celotni meji s Hrvaško, saj je ta dolga 670 km.
Vlada naj bi ustavljala in ustavila večje investicije. O tem so iz nekaterih občin poročali že pred poplavami, zdaj je to v teku. Kako je s tem v občinah, kjer ste bili izvoljeni?
Tudi v občinah Obsotelja in Kozjanskega se ustavljajo projekti oz. investicije. Imam občutek, da so jim na žalost poplave le izgovor za njihovo kadrovsko in siceršnjo nesposobnost tako pri črpanju evropskih sredstev kot pri prerazporejanju domačih virov.
V državnem zboru ste član več odborov, med drugim odbora za obrambo. Kaj se dogaja na tem področju?
Področje obrambe je v tem času zaradi varnostnih izzivov na evropskih tleh, kjer imam v mislih ukrajinsko-rusko vojno, vsaj z vidika financ v nekoliko boljšem položaju, kot je bilo pred leti. Slovenska vojska je seveda kadrovsko podhranjena, ampak to ne pomeni, da ne sme slediti boljši opremljenosti in razvoju. Nove nabave in vlaganje v obrambni sistem izboljšujejo tako nacionalno kot tudi kolektivno varnost znotraj Nata.
Kakšna je vaša ocena o pobudi, da bi omejili županske kandidature na dva mandata, kot predlagajo nekateri. Kaj bi to pomenilo za občine?
Takšne pobude so všečne, vendar ne sledijo demokratičnim načelom, da volivke in volivci odločajo, kdo bo vodil občino. Občanke in občani se zavedajo vloge in odgovornosti pri napredku in razvoju občin in edino oni skozi volitve nagrajujejo ali kaznujejo svoje predstavnike.
Sprejetje pokrajinske zakonodaje je zastalo. Župani pa opozarjajo, da je uvedba pokrajin nujna. Kaj menite o tem?
Uvedba pokrajin je nujna za nadaljnji razvoj celotne države. Če bi danes imeli pokrajine, bi obnova poplavljenih območij že stekla. Vendar se morajo določiti vse naloge in prenosi z države na pokrajine. S prenosom nalog z države na pokrajine postane država bolj vitka in operativna ter prijaznejša do svojih državljanov.
Poslanski pisarni imate v Šmarjah pri Jelšah in Rogaški Slatini. Kakšen je utrip ljudi na terenu, koliko (če to ocenite od 1 do 5) so zadovoljni z vlado Roberta Goloba?
Nezadovoljstvo je veliko. Pozabili so na upokojence, zdravstvo je v zelo slabem stanju – dolge čakalne vrste, energetska draginja, draga hrana … Nasploh so življenjski stroški za veliko ljudi nevzdržni, kmetijska in davčna politika sta zelo nestimulativni in še bi lahko naštevali. Tudi prihodnost mladih ni spodbudna.
Kakšna pa je vaša ocena?
Že na samem začetku nisem bil optimističen glede na očitke prejšnji vladi Janeza Janše, ki je delovala v zelo zahtevnih časih epidemiološke krize. Očitkom so namenjali veliko časa in pozornosti, zelo malo pa so delali za dobro ljudi, ki s svojim delom pripomorejo k blaginji vseh državljank in državljanov Slovenije. Tako tudi mojo oceno lahko razberete kot zelo nepristransko in samo kot refleksijo na delo sedanje vlade, ki do zdaj še ni izpeljala nobene od zastavljenih reform. Delo sedanje vlade tako ocenjujem kot velik odmik od že dobrih rešitev in kot slabšanje življenjskega standarda državljanov Slovenije zaradi njenega slabega dela.
Je še kaj, kar bi morali poudariti? Omenili ste zdravstvo.
Seveda zdravstvo in zdravstvena reforma kljub napovedanim rokom nista napredovala dlje kot do odstopa ministra za zdravje; kljub milijonom za skrajševanje čakalnih vrst so se te še podaljšale. Nenadoma so se pojavili nevladniki kot strokovnjaki za izpeljavo zdravstvene reforme, kot edini rešitelji, in še strokovnjaki za evtanazijo, ki bi s svojimi prijemi rešili najtežje paciente in tako zdravstveni reformi naredili uslugo. Skoraj vsi so iz spomina izgubili nasilno solarizacijo države in nepojasnjene milijone, ki so romali v energetske lobije, kjer sedijo prijatelji in sorodniki sedanje vladajoče koalicije ter njihovi politični podporniki. Električna energija se našemu gospodarstvu prodaja po višjih cenah, kot veljajo v drugih evropskih državah, zaradi česar postaja naše gospodarstvo nekonkurenčno.
Biografija
Poslanec Anton Šturbej se je rodil leta 1960 v delavski družini očetu strojevodji in materi gospodinji. Na majhni kmetiji je živel še z dvema bratoma in s starimi starši. Najprej je pridobil poklic in nato ob delu dosegel naziv magistra menedžmenta. Je oče hčerke in sina, ki imata svoji družini in živita že več let samostojno. Sin pa že več let živi v Švici.
Vida Kocjan
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji