Vsak politični prostor zaznamujejo njegovi volivci. Slovensko volilno telo je tradicionalno nagnjeno k “veliki državi”, kar še posebej velja za levico, od koder državni paternalizem prihaja v obliki skrajnega progresivizma. Ne čudi, da je “woke” oz. prebujenska ideologija v polnem zamahu, odkar se je vajeti oblasti polastilo Gibanje Svoboda in skrajna Levica.
Državni paternalizem je politični pristop do upravljanja države, v katerem avtoriteteta, preprosto rečeno politična elita, zase domneva, da ve bolje od posameznikov, ki jim vlada, kaj je zanje bolje. In odnosno, podporniki državnega paternalizma se strinjajo, da ne vedo, kaj je zanje najbolje, sicer ne bi bili podporniki.
Paternalizem je tako domači levici pisan na kožo. Politične stranke so polne dedičev pridobitev revolucije, ki zase mislijo in se tudi predstavljajo kot nekakšna avantgarda delavskega razreda. Kot njegova domnevna predstavnica stoji više in vidi dlje od tistih, ki naj bi jih zastopali.
Ker pa slovenski delavski razred leta 2025 vse manj zanimajo delavske ideologije, so te postale vse manj učinkovite. Če bi vztrajali pri teh več kot 30 let po padcu berlinskega zidu, bi imela celotna slovenska levica podporo na ravni podpore skrajne Levice. Moderna levica se je transformirala v avantgardo birokratskega razreda, javnega sektorja, skoncentriranega v liberalnih mestnih središčih. Streženje novi klienteli ima svoje posledice. Kakšne? Birokratski razred ne zahteva več svobode in osebne odgovornosti, saj to neposredno manjša moč birokratskega razreda. Ravno nasprotno. Zahteva zategovanje davčnega bremena, manj osebne finančne in siceršnje odgovornosti posameznika.
K temu bi lahko dodali tudi povečanje davkov na “grehe”, kot je denimo povečanje DDV na sladke in energijske pijače in povišanje trošarin. S tekočim mesecem se je trošarina na pivo zvišala za sedem odstotkov, bojda v imenu javnega zdravja, manjše konzumacije piva in “Fante”. Davki na grehe so regresivni. Njihov učinek je financiranje birokratskega razreda in zmanjšanje razpoložljivega dohodka najbolj ranljivih. Dražja “Fanta” veliko bolj prizadene tovarniškega delavca na minimalni plači kot dobro situiranega uradnika.
Birokratski razred in njegove politične izpostave na oblasti pa nimajo samo gospodarske, temveč tudi širšo družbeno agendo. Ne bi regulirali le ekonomskih, temveč tudi povsem osebne izide naših življenj.
Vodja poslanske skupine SDS Jelka Godec je izpostavila nekaj vladnih zakonodajnih iniciativ, ki razkrivajo prav prej omenjeni paternalizem, spojen s skrajnim progresivizmom.
Kot zahteva birokratski razred, bi morala država vsem omogočiti oz. financirati zanositev, tudi tistim, ki jim narava tega ne omogoča, ženskam v istospolnih partnerskih zvezah. Še pred tem bi jim morali zagotoviti stanovanje. Tistim, ki so se naveličali življenja, pa bi morala pomagati ravno nasprotno. Življenje končati z evtanazijo, ali pa ga vsaj malo zamegliti, z legalizacijo konoplje.
To je “krasni novi svet” avantagarde birokratskega razreda.
Sara Kovač