Zgodovinar Mitja Ferenc je pred evropskim parlamentom znova opozoril na krivice, ki jih aktualna oblast povzroča žrtvam komunističnega režima. Evropska poslanka Romana Tomc je zato apelirala na evropske poslance, naj v Slovenijo napotijo posebno misijo, ki se bo seznanila z dejanskim stanjem, in sprejmejo resolucijo s pozivom slovenski vladi, naj obsodi komunistične zločine in zagotovi pravico do groba in spomina vsem žrtvam.
Odbor za peticije Evropskega parlamenta je na današnji seji ponovno obravnaval peticijo evropske poslanke Romane Tomc in zgodovinarja dr. Mitje Ferenca o pravici do groba in spomina žrtvam komunističnega nasilja in drugih totalitarnih režimov v Sloveniji.
Že februarja lani je odbor obravnaval peticijo. Namen takratne razprave je bil po besedah Tomčeve opozoriti na sramotno odločitev vlade Roberta Goloba, ki je ukinila dan spomina na žrtve komunističnega režima. “Vse ostale evropske države so se na tak ali drugačen način poklonile žrtvam komunizma, v Sloveniji številne še danes ležijo v neoznačenih grobovih. Prav zaradi brezbrižnosti vlade Roberta Goloba do naših prizadevanj za ohranjanje spomina na žrtve komunizma Evropski parlament nadaljuje s postopki.”
Ena kategorija mrtvih nima pravice do civilizacijske pravice
Najprej je spregovoril zgodovinar Ferenc, ki je poudaril, da se je na odboru znašel v imenu tistih, ki jih je nedemokratični režim prizadel, in v imenu sorodnikov žrtev, da bi opozoril na kratenje dveh temeljnih pravic. Pravic, ki so univerzalne in ki jih Evropa spoštuje in vsebuje v svojem etičnem kodeksu, to je pravica do spominjanja in pravica do dostojnega pokopa. “Pri dostojnem pokopu ostankov ljudi mislim na vse tiste, ki v času komunističnega režima niso smeli imeti svojega groba. V Sloveniji se namreč žrtev drugih dveh totalitarizmov, fašizma in nacizma, primerno spominjamo in ohranjamo upor proti njima kot pozitivno vrednoto. To pa ne velja za žrtve komunističnega nasilja,” je pojasnil kritično.
Posmrtni ostanki so bili v celoti ali delno ekshumirani samo iz okoli desetih grobišč
V nadaljevanju je zgodovinar pojasnil, da je bilo v Sloveniji v dneh po koncu II. svetovne vojne po ukazu komunističnih voditeljev brez sodbe umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov različnih narodov (Nemcev, Italijanov, Hrvatov, Srbov, Črnogorcev, Bosancev, Madžarov, Romov, Slovencev). “Režim je žrtvam teh pobojev odvzel pravico, za katero si je prizadevala že Antigona – pravico do groba. Sorodnikom je bila odvzeta pravica do vedenja in žalovanja. Grobišča pomorjenih vojakov in civilistov so bila vse do demokratičnih sprememb načrtno zamolčana, sledi pa pobrisane,” je pojasnil evropskim poslancem in dodal, da so bili ti izbrisani iz javnega spomina in so ostali brez mrliških listov. “Ko je nedemokratični režim padel, se je od države pričakovalo, da bo našla mesta pomorov, naročila izkope, povedala za žrtve in posmrtne ostanke pokopala v skupne grobnice ali pa jih izročila svojcem. Do sedaj smo evidentirali preko 700 lokacij prikritih grobišč, a posmrtni ostanki so bili v celoti ali delno ekshumirani samo iz okoli desetih grobišč,” je navedel in dodal, da večinoma še vedno ležijo po skladiščih nepokopani.
Po 80 letih želijo spoštljivo mesto pokopa
Trenutno je po njegovih besedah zelo pereč pokop ostankov 3400 žrtev, ki so jih izkopali iz samo ene od stotih kraških jam, v katere so zmetali ljudi. “Iz jame smo kosti iznesli, sedaj pa že leta ležijo v garaži nekega podjetja. Čeprav je od umora preteklo že skoraj 80 let, se njihov pokop preprečuje z različnimi izgovori in tudi z namero, da bi namesto trajnega mesta pokopa vreče s skeletnimi ostanki začasno prenašali iz enega skladišča v drugega,” je orisal in poudaril, da je za sorodnike žrtev iz tega grobišča in številnih drugih grobišč to nesprejemljivo, boleče in ponovno ponižujoče. Po 80 let čakanja bi namreč radi spoštljivo mesto pokopa.
Kot je pojasnil zgodovinar, so pravica do spominjanja, zgodovinska dejstva in okoliščine teh pomorov in drugih nasilnih zločinskih dejanj komunističnih oblasti pretežno znana in dokazana. “Demokratični sistem je sicer omogočil nekaj popravkov krivic, a se mačehovski odnos pravice do spominjanja in pravice do dostojnega pokopa nadaljuje. Raziskovalci, sorodniki žrtev so pogosto tarča diskreditacij in omadeževanja s strani tistega dela politike, medijev in javnosti, ki do komunističnega sistema še vedno gojijo pozitiven odnos.” Ob tem pa po njegovih besedah bolečina sorodnikov žrtev ostaja v veliki meri prezrta.
Tako se ne dela z zgodovinskim spominom in z nezaceljenimi ranami državljanov
Spomnil je, da je bil 31 let po nastanku naše države, samostojne Republike Slovenije, razglašen nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Vlada, ki ga je razglasila, je to storila v opomin, da se zavržna dejanja ne bi ponovila, in tudi zato, ker je odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno in vse bolj nepieteten. “A na predvečer tega prvega dneva spomina, ko so se na slovesnosti prvič zbrali številni svojci nepokopanih žrtev, da bi prižgali svečo in izpovedali svojo bolečino, je nova vlada Roberta Goloba ta dan spomina ukinila. To je storila kar med slovesnostjo, ker so se ljudje že zbirali, kot je rekel eden od poslancev vladajoče koalicije.”
Tako se po njegovih besedah ne dela z zgodovinskim spominom in z nezaceljenimi ranami državljanov. Sprašuje se, ali res ne moremo razumeti bolečine svojcev pomorjenih, ki še po osemdesetih letih ne vedo, kje leže njihovi najbližji, ali res ne moremo razumeti bolečine zapornikov v taboriščih, bolečine žrtev nasilnih razlastitev premoženja, žrtev montiranih sodnih procesov, prisilnih izgonov iz kraja bivanja, žrtev streljanja na državni meji. “Vlada je z ukinitvijo tega dneva tudi simbolno zanikala obstoj teh ljudi in jih potisnila še enkrat nazaj v neobstoj in tišino, njihovim svojcem pa spet vzela javni skupinski spomin. Zato sem danes tukaj, da vas spomnim in pozovem k podpori, da bi se institucije Evropskega parlamenta ob obisku Slovenije podučile in preučile, zakaj je v Sloveniji odnos do žrtev enega od totalitarizmov drugačen od odnosa do žrtev drugih dveh, in da bodo opozorile slovensko oblast, da v duhu univerzalne pravice do pokopa ponovno vrne tudi pravico do spominjanja na žrtve komunizma. In tretjič, opozorile slovensko oblast, da naj bi bil odnos do žrtev vseh treh totalitarizmov enak in da je to že dolgo evropska norma. Norma, ki jo predvideva resolucija o evropski zavesti in totalitarizmih,” je zaključil.
Nerazumljivo je, da se ne obsodi zločinov prednikov
Evropska poslanka Romana Tomc je izrazila obžalovanje, da se ponovno obravnava peticijo o pravici do groba in spomina žrtvam komunističnega nasilja in drugih totalitarnih režimov v Sloveniji. To po njenih besedah ne bi bilo potrebno, če bi se vlada odzvala na pozive, ki so prišli iz Evropskega parlamenta. Še več, peticija ne bi bila niti vložena, če vlada ne bi ukinila dneva spomina na žrtve komunizma. Peticija, ki je v letu vložitve imela največ podpisov od vseh peticij, ki so prišle na naslov Evropskega parlamenta, je bila po njenih besedah klic na pomoč tistih, ki jih doma ne slišijo in jih želijo celo utišati.
Kot pravi, je nerazumljivo, zakaj nasledniki komunističnega režima zanikajo grozote in ne premorejo niti toliko empatije, da bi obsodili zločine svojih prednikov, pobitim žrtvam pa priznali pravico do groba in spomina. “Trenutno v Sloveniji potekajo pogovori, kje najti prostor za posmrtne ostanke žrtev, vendar tudi tukaj ni razumevanja. Župan glavnega mesta kategorično zavrača možnost, da bi se ta prostor našel na osrednjem pokopališču v središču Ljubljane,” je pojasnila in dodala, da je po njeno razlog za takšen odpor do priznanja žrtev zločinov, ki so jih zagrešili komunisti, v tem, da so sledi komunizma v Sloveniji še danes zelo prisotne.
Poudarila, da ponosni nasledniki komunizma celo vodijo državo. “Ne le, da ne obsojajo komunizma, celo zagovarjajo ga. Če temu ne bi bilo tako, zakaj je potem v Sloveniji še vedno tako veliko cest, trgov in ulic, ki se imenujejo po tistih, ki so teptali temeljne človekove pravice? Zakaj se je vlada odločila, da vrne kip enega največjih komunističnih diktatorjev, Tita, na protokolarno posest na Brdo? Zakaj je vladajoča koalicija sprejela zakon, ki prepoveduje uporabo fašističnih in nacističnih simbolov, ne pa tudi komunističnih? Zakaj ljudi, ki so sodelovali pri grozotah, pokopavajo z vojaškimi častmi, njihove žrtve pa nimajo niti groba? Zakaj vladajoča koalicija zavrača sprejem resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu? In zakaj v zgodovinskih učbenikih skrivajo resnico o tej temni plati naše domovine?” je izpostavila v nadaljevanju.
Ž. N.