Depolitizirano ugotavlja: Večjih težav s korupcijo v Sloveniji ni, minister Han se je odlično odrezal

Gobčevi se je zdelo pametno v studio povabiti ministrico za notranje zadeve in kvote propadlega LDS, ki so jo odnesle obtožbe o korupciji – Katarino Kresal – in znanega anti-Janša provokatorja na žlahtni desnici, sicer člana NSi dr. Janeza Pogorelca. Res dober par za komentiranje dnevno-političnih zdrah na levici.

Kresalovi ni mar, da je Golob “čistil janšiste”

“Bližajo se volitve, zdaj je vedno bolj  pomembno, da stranke pokažejo razlike ena med drugo. Ta zgodba z notranjim ministrom je bila seveda precej zahtevna za javnost. Z neodstopom direktorja policije verjamem, da jih je to otežilo, da so si želeli drugačen zaključek, drugačen potek, drugačno odločnost, drugačno obrambo pravne države, in se mi zdi, da se jim je na koncu res odvalil kamen od srca, ko je direktor policije končno odstopil. Katarza. Tako, katarza, da so lahko ostali vendarle načelni, pa še vseeno ne zrušili lastnega ministra, torej ostali neopredeljeni, pa vendarle ne glasovali proti,” je dejala Kresalova in vse spomnila, kako smo trpeli v času Pahorjevega trojčka, ko smo poslušali njeno neznosno demagogijo.

Kot da bi bila članica Golobovega kabineta, je hvaležno izkoristila odstop generalnega direktorja policije, da pod preprogo pomeče  vsa druga dogajanja znotraj policije, ki nevarno mejijo na rob kriminalitete – obtožbe tožilke Gončin, da so ji podtaknili varnostnika, ki je vohunil za njenim zasebnim življenjem, priznanje predsednika vlade, da so informacije odtekale celo v kriminalno podzemlje, nezmožnost policije zaustaviti val kriminala na Dolenjskem, Golobovo javno hvalisanje, da je policijo očistil janšistov … Zanjo je pomemben le odstop generalnega direktorja in že si je koalicija lahko umila roke. Zanjo je vzdržanje pri glasovanju “salomonska odločitev”.

Moti jo sicer, da so pri nas takšni položaji (generalnih direktorjev organov v sestavi) vezani na vsakokratne volitve. Očitno si kot Golob tudi sama želi “depolitizacije” policije. V slovenski resničnosti je sicer jasno, kaj to pomeni … Sicer pove, da je normalno, da novi ministri direktorje policije menjajo, ampak da bi bila kvaliteta dela morda boljša, če ne bi bilo toliko menjav, kot se dogaja v slovenski politiki. Zanimivo, da ta logika velja le, ko je na oblasti desnica – takrat je vsaka menjava povod za nov članek v medijih, kako se rušijo temelji pravne države, ko pa menjujejo levi, pa je to rutina.

Pogorelec priznal, da uredniki delajo za politiko

Pogorelec je sicer šel tako daleč, da je priznal, da profesionalno uradništvo dela za politiko oz. vsakokratno vlado: “Profesionalni državni uradniki smo pravzaprav navajeni tega, da vsakokratni vladi naredimo tisto, kar si želi, ampak seveda v okvirih tistega, kar je nekje možno, kar je ustavno zakonito, kar je v skladu s pravili stroke. Če tukaj pride do neke dobre interakcije med politiko in med stroko, med državno upravo, bomo v hipu imeli bistveno boljšo državo, kot jo imamo. Zdaj pa, ko ves čas menjamo, menjamo, menjamo, imaš pa pravzaprav vedno politike tudi na teh strokovnih uradniških mestih.”

Seveda profesionalni uradniki ne bi smeli imeti prav nič s politiko. Nobene “dobre interakcije” ne sme biti med uradništvom in politiko – drugače bi hitro prišli do zaključka, da je tudi “čiščenje janšistov” dobra interakcija.

Ni več uradništva s hrbtenico, pravi ministrica, ki je odstopila zaradi očitkov o korupciji

Kresalova doda, da se je v zadnjih 20-letih ta splošna raven uradniške strukture, tiste, ki naj se ne bi menjala, bistveno spremenila in da niso toliko problem pogoste menjave, ampak nestrokovne menjave, s kadri, ki so samo hvaležni, lojalni, ne pa tudi profesionalni. Trdi, da danes ni več uradništva s hrbtenico, ki si upa reči tudi ne. Tega danes nimamo več.

Pri tem je nujno poudariti, zakaj je – takrat ministrica za notranje zadeve – Kresalova pred več kot desetletjem odstopila in se umaknila iz politike. Odstopila je namreč po objavi mnenja protikorupcijske komisije, da so pri najemu stavbe za NPU zaznali korupcijo. Kako je bilo torej takrat z “uradniki, ki imajo hrbtenico”?

Spirit – težava naj bi bil sistem, ne pa plenjenje stranke SD

Dotaknili so se še zgodbe Spirit, kjer so se milijoni – kot je videti, povsem nenadzorovano – pretakali v žepe prijateljev stranke SD. Spomnimo, agencija Spirit je pripravila razpis za gospodarsko prestrukturiranje premogovnih regij, ki so jih prizadele politike zelenega prehoda. Med zmagovalci razpisa so se znašli posamezniki blizu stranke SD. Denimo Tadej von Horvath, sicer ustanovitelj dveh podjetij, ki so jima bila na razpisu dodeljena sredstva, kot tudi nečakinja propadlega magnata in člana SD Sandija Češka.

“To je rak rana, mislim da praktično v vseh sistemih, kjer je veliko denarja in se veliko javno naroča, na primer cel sistem javnih razpisov je narejen ravno zato, da ne bi prihajalo do takih zadev. Naj bi bil transparenten, ampak to, kar smo naredili z dodajanjem več in več pravil je, da smo ga pravzaprav naredili tako zelo transparentnega, da nihče več za nič ni odgovoren in nihče več nič ne pregleda in se lahko zgodi, da nek ozek krog ljudi vodi eno pomembno področje naročanja, ki ga nihče nikoli ne revidira, in tako gledaš, kaj bi sploh lahko naredil, če se ljudje ne držijo predpisov; morda bi morali revidirati pravila, ki jih imajo, pripraviti neko splošno strategijo, pod kakšnimi pravili se razpisi lahko delajo. Na primer, ena od tipičnih zadev, ki jih naredijo, kadar ne želijo, da bi se še kdo prijavil na razpis, je, da ga objavijo, ne vem, dva dni pred novim letom ali tik pred prazniki, to se nenehno dogaja,” je dejala Kresalova.

Ni res, da je to rak rana v vseh sistemih, kjer je veliko denarja, kot trdi. Skoraj kot po pravilu je to modus operandi praktično vseh levih vlad, ki smo jih do zdaj imeli, ne glede na to, ali je šlo za minorno zadevo, vredno dva tisoč evrov, ali pa megalomanske projekte tipa TEŠ 6 ali avtocestni križ, ker je nenadzorovano odtekalo na desetine milijonov evrov. Na eni strani Kresalova prizna, da je pretirana birokracija del problema, hkrati pa sama predlaga še več birokracije, ki bi zadevo uredila. Sploh pa se ne dotakne krivde stranke SD, ki je denar sifonirala svojim lojalistom. Ni težava samega sistema – vsak sistem se lahko zlorabi, če je za to politična volja in pomanjkanje empatije do državljanov.

Pogorelec: smo med 30 najboljšimi na svetu

“Ja, ampak novinarji recimo že marsikaj veste, veste, da je treba najbolj pogledati tiste razpise, ki pridejo ven pred prazniki. To je že dober znak, in naprej, pri nas imamo problem z nadzorom. Jaz mislim, da niti nimamo tako zelo problema s predpisi, ki nam jih itak precej diktira tudi EU, ampak predvsem z njihovim izvajanjem in seveda žal v končni fazi tudi s pravosodjem, ki vse, tudi če naredi korektno, to naredi v nekem nerealnem času, v nekem času, ki je absolutno predolg,” pravi Pogorelec. Sicer je to res, a hkrati je izjava ironična, glede na to, da je prav njegova stranka predlagala, da bi imel mandat za imenovanje sodnikov vsakokratni predsednik republike, ki je zaradi slovenskih specifik zacemenitrano “leva” politična funkcija.

Pogorelec pravi, da je demokracija dober sistem, ker zna popravljati svoje lastne napake, in da to počasi tlakuje pot k temu, da bomo vedno boljša država, pri čemer dostikrat mislimo, da smo slabša država, kot smo v resnici. Trdi celo, da smo med 30 najboljšimi na svetu, grozno pa je le tisto, kar se dogaja po Afriki in azijskih državah.

Gre seveda za grozljivo vsegliharstvo v času, ko se Golobova vlada na vse pretege trudi razmonitrati vse vzvode pravne države. Ni res, da je Slovenija med 30 najboljšimi na svetu, kar se tiče korupcije. Po indeksu zaznavane korupcije smo vsako leto Golobove vlade nazadovali, lani smo s 56 točkami pristali blizu repa držav EU (najboljša je bila Danska z indeksom 90). Takšno vsegliharstvo načeloma desnega politika v času pustošenja države pod trenutno oblastjo je seveda zelo težko razložiti.

Kresalova je še povedala, da se je gospodarski minister odzval “maksimalno, kot se je lahko odzval”, in mu začela peti bizarne hvalospeve.

“Redko vidiš tako, bom rekla, hitro reakcijo. Vse to so procesi, ki jih lahko sproži notranji nadzor, interni,  potem računsko sodišče in tako naprej, in se mi zdi to zelo pravilno. Seveda ne morem mimo tega, da je tudi predsednik koalicijske stranke, in avtomatično pade nanj tudi to breme. Mislim, da bodo imeli nekaj preizpraševanja znotraj SD-ja glede tega. Je pa seveda tako, veliko razpisov je, jaz verjamem, da se dostikrat zgodijo nepravilnosti, če je pa minister še predsednik stranke, je pa potem velika možnost, da bo v pravem trenutku taka nepravilnost postala tudi javna. Na žalost je res tudi to, nimamo enakih vatlov za vse,” je povedala.

Pozor! Gre na ministra, ki se mu je zgodilo sifoniranje evropskih sredstev na račune podpornikom njegove lastne stranke – in to v agenciji, ki deluje znotraj njegovega ministra. Če ne drugega, je vsaj objektivno absolutno odgovoren za vse, kar se je zgodilo. Če bi v tujini minister trepetal, ali bo šel v zapor ali ne, mu pri nas propadli politiki pišejo hvalospeve, češ kako hitro se je odzval (seveda komaj po tem, ko so mediji zgodbo razkrili).

O povezovanju na žlahtni desnici

Na koncu je Gobčeva Pogorelca vprašala še o povezovanju na (žlahtni) desnici – poimenovala ga je Demos 2.

Pogorelec meni, da je treba “zmanjšati ege in da se moramo vsi, ki pravzaprav poskušamo postaviti neko alternativo, združiti, povezati, morda vsaj povezati do te mere, da razumemo, da delamo nekakšen Demos 2, da delamo nekaj, kar bi pravzaprav lahko to Slovenijo pripeljalo do neke mogoče malo bolj učinkovite, tudi bolj sredinske poti, ki bi nas potem namesto te polarizacije levo-desno pravzaprav pripeljala rajši v neko pragmatično realnost, tako, ki ljudem prinese denar, ki ljudem prinese varnost in tako naprej”.

Jasno je, na kaj namiguje s temi ambivalentnimi besedami: na združevanje na desnici mimo SDS in nadaljevanje izključevanja. Kako bi zarotnikom uspelo politično preživeti, ne da bi se povezali v koalicijo z največjo stranko na desnici, ni povsem jasno. Vsak tak poskus do zdaj se je končal podobno kot projekt Gregorja Viranta.

Gobčeva je Kresalovo spomnila na povezovanje trojčka (ki ni bilo nobeno povezovanje, ampak načrtno globokodržavno siljenje treh strank, da nastopijo skupaj proti Janši). Kresalova ji je seveda ustregla in Gobčevi ponudila točno tak odgovor, kot si ga je želela, hkrati pa pobožala še svoj ego.

“Ja, zanimivo, da me to vprašate. Takrat sem bila namreč jaz tista, ki sem to predlagala kolegoma … En teden pred volitvami je bilo, ko je bilo povsem jasno, da ljudje, tisti, ki bi pač radi volili levo sredino, ne vedo točno, s kom bo katera stranka šla, in je bil predlog, pojdimo na trg, na Prešernov trg, in naredimo en video, kjer ljudem povemo, da gremo skupaj na volitve, in to je bil potem tudi slogan tega videa. Ja, ni bila v resnici prava predvolilna koalicija, ampak je pa dala ljudem vedeti, če boste izvolili kateregakoli od nas, boste dobili vse tri.”

Težko je verjeti, da Kresalova sama verjame svojim besedam, da je Pahorjev (s strani globoke države skrbno načrtovani in medijsko jasno izpostavljeni) trojček posledica tega, da je ona Pahorju in Golobiču predlagala, da se skupaj predstavijo na Prešernovem trgu.

Depolitizirano s Tanjo Gobec

Oddaja Politično s Tanjo Gobec je z izbiro gostov postala nekakšen simbol popolne pokoritve leve politične opcije nad medijskim diskurzom. Če Marcela Štefančiča gledajo res le najbolj radikalni levičarji v državi, pa analitično oddajo o politiki spremljajo (oz. vsaj so spremljali) običajni ljudje, ki si na podlagi le-te ustvarjajo svoje mnenje. Iz včerajšnje oddaje so lahko potegnili sledeče:

Ko je odstopil Senad Jušić, je bilo političnih težav na policiji konec. Slovenija nima večjih težav s korupcijo, je celo med najboljšimi, kar se tiče preprečevanja korupcije. Minister Han pa se je odlično odrezal, potem ko so mediji razkrili grozljivo strankarsko korupcijo na agenciji, ki jo posredno vodi. To je resnica, ki jo prodaja RTV Slovenija za 14 evrov na mesec. Oddaja, ki bi jo lahko poimenovali kar “depolitizirano” s Tanjo Gobec, je tako postala izvrstna reklama za to, da se RTV prispevek čimprej ukine.

Mitja Iršič