Razmere v mednarodni skupnosti so se zadnje čase zelo spremenile. Obdobje po koncu hladne vojne se je končalo. Lahko rečemo, da to niti ni bilo tako slabo obdobje. Z izjemo nekaj obrobnih epizod je bil svet precej stabilen in cvetoč.
Liberalni mednarodni red, ki so ga po drugi svetovni vojni skupaj s svojimi zaveznicami oblikovale vodilne ZDA, je šel s svojimi vrednotami na roko tudi drugim, nenazadnje tudi nam, Slovencem, v prizadevanjih za lastno državo. Svet danes pa je v bistveno drugačnem, v precej slabšem položaju in z negotovimi obeti.
Oblikovanje novega obdobja
Priča smo oblikovanju novega obdobja. Kakšna pravila bodo v njem (pre)vladala in na kakšnih vrednotah bodo temeljila, še ni jasno oziroma gotovo. Tudi ime zanj se še išče.
Ena njegovih poglavitnih značilnosti je multipolarnost in s tem znova ostra in vsestranska tekma velesil. Ne samo ekonomska, tehnološka in vojaška, ampak tudi sistemska. Podobnim tekmam smo sicer že bili priča v minulih stoletjih, vendar današnje tekmice razpolagajo z jedrskim orožjem. V ospredje prihaja avtoritarna Kitajska. Ta ima moč in vse bolj kaže tudi namen, da spremeni dosedanji mednarodni red. Pri tem se ji pridružuje oziroma želi pridružiti revanšistična Rusija. Čeprav je ne moremo primerjati z vzpenjajočo se Kitajsko, Rusija dokazuje, da je zmožna destabilizirati mednarodni red. ZDA, dosedanja vodilna država na svetu oziroma hegemon, postaja vse bolj razklana in po mnenju nekaterih tudi vse manj demokratična. To se pozna tudi na nastopanju navzven.
Njenega vodstva marsikdaj in marsikje ni čutiti ali ne v dovolj veliki meri. V posameznih ameriških krogih obstajajo razmišljanja, da bi bilo bolje, da se zaprejo vase in osamijo od preostalega sveta. ZDA sicer ostajajo prva sila, vendar njihova moč in vpliv relativno slabita. Njihovo ukvarjanje s samim seboj in obotavljanje skušajo izkoristiti drugi in vstopiti v njihove čevlje, če že ne globalno, pa vsaj v določenih regijah sveta. In to seveda ZDA, navajeni imeti prvo besedo, ni pogodu.
Tu je še mnoštvo dodatnih transnacionalnih izzivov (podnebne spremembe, pandemije, nezakonite migracije, prehranska varnost, energetska varnost, tehnološki razvoj in s tem povezane ne samo pozitivne, ampak tudi negativne plati umetne inteligence) in razlik, kako se z njimi soočati, kar dodatno nevarno zapleta odnose v mednarodni skupnosti. Nekateri od teh izzivov so brez ustrezne skupne rešitve za prihodnost sveta lahko enako nevarni kot jedrski spopad med velesilami.
Govorimo o prelomnem trenutku. Veliko bo odvisno od odgovora na vprašanje kako naprej.
Svet postaja vse bolj zapleten in nestabilen
Cilj ZDA in Zahoda je ohranitev svobodnega, varnega, odprtega in razvijajočega se sveta. Na drugi strani so akterji, ki, kot rečeno, skušajo spremeniti, če že ne odpraviti, pravila, standarde, ki so se oblikovali zadnjih 75 let. Ne gre le za prej omenjeni Kitajsko in Rusijo, ki menita, da jima gre v mednarodni skupnosti večja veljava, kot so jim jo Američani pripravljeni priznati. Tu so še druge države, ki menijo, da gre liberalni mednarodni red na roko le zahodnim državam in ne upošteva v ustrezni meri njihovih potreb, vrednot in interesov. Prizadevajo si za oblikovanje svojih vplivnih sfer, za uveljavitev svojega načina vladanja ter svojega pogleda na demokracijo in človekove pravice, kar je pogosto v nasprotju z Ustanovno listino OZN iz leta 1945 in Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948.
Opraviti imamo torej z dvema različnima, lahko bi rekli nasprotujočima si pogledoma na svet in njegovo prihodnjo ureditev. Svet s tem postaja čedalje bolj zapleten, negotov, nestabilen in na žalost tudi nevarnejši, in to celo za svoj lastni obstoj. Za ohranitev (ali bolje za posodobitev, prilagoditev današnjim razmeram in potrebam) liberalnega mednarodnega reda oziroma za njegovo nadomestitev z drugačnim (neliberalnim ali s kakšnim drugim imenom) se utrjujejo, reformirajo stara ter oblikujejo nova zavezništva in partnerstva. Pri tem so oči še posebej uprte v zbližanje in nadaljnjo krepitev »neomejenega partnerstva«, ki sta ga v času zadnjih zimskih olimpijskih iger v Pekingu in le nekaj dni pred rusko invazijo na Ukrajino lani sklenila kitajski predsednik Ši Džinping in predsednik Rusije Vladimir Putin.
Posledice ruske agresije na Ukrajino
Putinova agresija na Ukrajino z namenom, da si jo podredi, ima za svet hude posledice. Ne nazadnje jo v obliki visoke inflacije čutimo vsi. Negativne posledice Putinove avanture pa čuti tudi sama Rusija, saj je praktično v vseh pogledih na slabšem kot pred invazijo. To velja tako za njen ekonomski in vojaški položaj kot ugled v svetu. Članice EU od nje niso več energetsko odvisne. Zveza Nato je postala močnejša, enotnejša in večja. Ruska meja z Natom se je z vstopom nekdaj nevtralne Finske močno povečala. Ukrajina je enotnejša kot še nikoli in Ukrajinci dokončno odtujeni. Prišlo je do velikega odmika, lahko bi celo dejali razkola med Rusijo in Zahodom. Ta odmik Rusov, ki za zdaj še večinsko slepo sledijo svojemu imperialnemu avtoritarnemu voditelju, očitno ne bo kratkotrajen in bo ena od značilnosti sveta 21. stoletja. Rusija je na drugi strani v čedalje bolj podrejenem položaju v odnosih s Kitajsko. Zmanjšuje se njen vpliv v državah osrednje Azije, nekdaj sestavnih delov Sovjetske zveze. Tu je še stanje znotraj države, ki postaja čedalje bolj policijska, zaradi česar se mnogi, predvsem mlajši Rusi selijo v tujino. Šibkejša Rusija oziroma njen šibkejši predsednik pa kaj lahko pomeni nevarnejšo Rusijo. Za ohranitev na oblasti lahko režim poseže po marsičem. Zahodu in Ukrajini je že večkrat zagrozil z uporabo jedrskega orožja. Četudi se Putin v doglednem času poslovi, je veliko večja verjetnost, da ga bo nadomestil skrajno nacionalistični avtokrat kot pa demokratično usmerjeni politik. Ruska varnostna grožnja Evropi se tako še dolgo ne bo poslovila.
Pri tem Putin (ali kdo drug njegovega kova) ostaja Ši Džinpingov najvažnejši strateški partner. Kitajska ga podpira, in to ne glede na svoje formalno priseganje na določila mednarodnega prava, ki se nanašajo na ohranjanje ozemeljske celovitosti in suverenosti držav. Putinove agresije na Ukrajino in anektiranja delov njenega ozemlja ni nikoli kritizirala. Rusiji resda ne dostavlja orožja, je pa močno okrepila sodelovanje z ruskim gospodarstvom, ki se sooča s hudimi zahodnimi gospodarskimi sankcijami. Razlogi niso samo v kitajskem soočanju z ZDA ali glede Tajvana, ampak tudi kar zadeva preoblikovanje svetovnega reda, da bi bolj ustrezal kitajskim interesom in kitajskemu načinu vladanja ter njihovem pogledu na svet. Temu namenu in odpravljanju ameriškega primata v svetu naj bi služile tri kitajske pobude, osredotočene predvsem na globalni jug: Globalna razvojna pobuda, Globalna varnostna pobuda in Globalna civilizacijska pobuda. Ne nazadnje je Rusija za Kitajsko vir nafte in plina ter drugih surovin, in to po močno znižani ceni. Kitajski oziroma njenemu voditelju Ši Džinpingu torej niso v prid kakšne pretirane težave Putina, pa naj gre za vojaški poraz v Ukrajini ali pa nadaljnje slabšanje gospodarskega položaja v državi. Vsekakor ji ne ustreza, da bi v Moskvi zavladal režim, ki bi bil v dobrih odnosih z Zahodom, njenim sistemskim tekmecem.
ZDA se zavzemajo za mirno koeksistenco
ZDA se zavedajo resnosti tekmovanja s Kitajsko in se v svojih odnosih s tujino vse bolj osredotočajo nanjo. Zavedajo se tudi, da ni v njihovem interesu, da tekmovanje preide v odprt konflikt, kaj šele vojaški konflikt. Zmagovalca v njem ne bi bilo, le poraženci. Tu je še vrsta omenjenih transnacionalnih eksistenčnih vprašanj, ki jih je mogoče reševati samo skupaj s Kitajci. Sodelovanje je tu v obojestranskem oziroma vsestranskem interesu. ZDA se torej zavzemajo za mirno koeksistenco in s tem v zvezi za ohranitev statusa quo tako na Južnem kitajskem morju in drugih morskih površinah Pacifika kot glede Tajvana. Brez enostranskih dejanj njegovega spreminjanja, sploh pa ne s silo.
EU, ki z ZDA deli praktično enake vrednote, ne pa vedno enake interese, si v tem multipolarnem svetu prizadeva postati suveren globalni igralec. Za zdaj brez kakšnega večjega uspeha. Vojna v Ukrajini je še enkrat razkrila veliko varnostno odvisnost od ZDA. Njihova pozornost pa je, kot smo dejali, vse bolj osredotočena na Kitajsko, se pravi Azijo, in vse manj na Evropo. Za nudenje svojega jedrskega dežnika ZDA v svojem soočanju s Kitajsko od članic EU oziroma Nata pričakujejo, včasih manj včasih bolj odkrito, ne samo razumevanje, ampak tudi konkretno podporo. To je še posebej prišlo do izraza za časa predsedovanja Donalda Trumpa in njegove transakcijske zunanje politike. Krepitvi evropskega stebra Nata vzporedno z izgrajevanjem strateške avtonomije bodo morale članice EU torej posvečati vso pozornost.
V soočanju z izzivalci liberalnega demokratičnega mednarodnega reda pa se morata obe strani Atlantika vendarle zavedati, da je do uspeha mogoče priti le z ustreznim strateškim sodelovanjem med EU in Natom, se pravi ZDA in celotnim Zahodom. Ne v geografskem, ampak političnem smislu, vključujoč torej tudi demokratične partnerje zunaj severnoatlantskega prostora, se pravi tudi iz Azije in Pacifika ter od drugod.
Dr. Božo Cerar, pravnik, diplomat, pisatelj in publicist
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji