Glede na to, da je do parlamentarnih volitev ostalo le še dobrega pol leta, ne preseneča, da se na obzorju že pojavljajo nove stranke. V vrstah neokomunistične nomenklature se tako rojeva nova pobuda, ugibanja pa se vrstijo tudi o prihodnosti NSi.
Nekaj je jasno: če bi se neokomunistom na prihodnjih parlamentarnih volitvah – kot najverjetnejši datum volitev se omenja 3. junij 2018 – znova posrečilo priti na oblast s pomočjo “novih obrazov” in kakšne nove stranke po zgledu PS in SMC, bi to lahko pomenilo zelo hud udarec za pomladni tabor.
Že zdaj je psihološko stanje v njem zaradi neuresničenih želja na predsedniških volitvah in zaradi dejstva, da je šlo na pomladno stran zelo malo glasov, precej slabo. Morda pa se ključ do rešitve ponuja v dejstvu, da je treba dokončno izstopiti iz igre sistema, kjer pravila narekujejo “sivi strici”, zlasti javnomnenjski guruji iz Foruma 21, kot sta denimo Niko Toš in Zdenko Roter.
Velike politične ambicije SD
A pojdimo najprej k dogajanju v vladajoči nomenklaturi, ki jo še najbolj poznamo pod sintagmo “tranzicijska levica”. Zadnje čase so oči javnosti znova uprte v predsednika DZ Milana Brgleza, ki daje precej dvoumna sporočila glede nekaterih pomembnih vprašanj.
Še nedavno se je odločno postavil na stran razvpitega migranta Ahmada Šamija in s tem pripomogel k izničenju slovenskega pravnega reda. No, premier Miro Cerar, najvišji funkcionar stranke, ki ji pripada tudi Brglez, se je medtem “potegnil nazaj”, ko je ugotovil, da bi preveč očitno zavzemanje za sirskega migranta lahko pomenilo konec njegove politične stranke in morda tudi njen razpad. Medtem pa je začel Brglez, očitno spet razočaran nad menda preveč “sredinsko” usmeritvijo SMC, znova “flirtati” z bolj jasno ideološko profiliranimi strankami tranzicijske levice, še zlasti s SD.
Nedavno je tako sprejel ženo že tri leta priprtega Milka Noviča, Pahorjev kabinet pa je ob tem izdal precej presenetljivo sporočilo za javnost. Za Židanovo SD pa bi bilo zdaj ključno predvsem to, da bi ji uspelo v svoje vrste pripeljati tudi katerega od poslancev SMC, vključno z Brglezom.
Navsezadnje to spominja na dogajanje leta 2007, ko je poslanska skupina LDS povsem razpadla, nekateri od njih so se pridružili novonastali stranki Zares, ki je tako mimo volitev postala parlamentarna stranka, nekaj jih je ostalo neodvisnih, medtem ko je skupina štirih poslancev (nekdanji premier Anton Rop, iz afere Patria znan Milan M. Cvikl, Marko Pavliha in Darja Lavtižar Bebler) prestopila k poslancem SD. No, zlobni jeziki ob tem namigujejo, da bi bil v tem primeru med prestopniki zagotovo tudi Jani Möderndorfer, ki je glede tega že pravi rekorder.
Iz Zavezništva A. B. je v DeSUS prestopil Peter Vilfan, ki je v prejšnjem mandatu že odstopil kot poslanec. Vrste SDS pa sta zapustila Andrej Čuš, zdaj neodvisni poslanec, in Zvone Lah, zdaj poslanec NSi.
Ko se Kučan ugrizne v jezik
Pa bo SD odprla vrata za tovrstne politične “imigrante”? Sodeč po kongresu Mladega foruma SD naj bi se neposredna pravna naslednica Zveze komunistov Slovenije odprla za vsakogar, ki se navdušuje nad komunistično revolucijo …
Gašper Blažič, Demokracija.si