“Neposredno zapletanje v spopade, pošiljanje naših vojaških sil in ofenzivne oborožitve bi bili koraki predaleč. Kot države, ki mejijo na Ukrajino in ki želijo to vojno končati čim prej, moramo narediti vse, da Ukrajina dobi dovolj orožja, da se obrani,” je kontroverzno dejal evroposlanec Brglez. Očitno je, da Ukrajina brez ofenzivnega orožja ne more zmagati. Za dolgoročni mir je ključno, da Rusija izgubi upanje, kar je pogojeno z uspešno protiofenzivo in ugodnimi pogajalskimi pogoji za napadeno stran.
Pred dnevi je z javnimi pozivi za razoroževanje Ukrajine vznemirjal bivši socialdemokrat Aurelio Juri. Gre za prvopodpisanega dveh lanskoletnih odprtih pisem s tovrstno tematiko (tukaj in tukaj) in sopodpisnika še enega pisma iz letošnjega leta. Pred dnevi pa je vabil na dogodek Mirovnega inštituta, katerega rdeča nit je pacificiranje Ukrajine in razorožitev Evrope. Več tukaj. Vendar pa v primeru Jurija ne gre za prehodna proruska stališča. Odklonilni odnos do zahodne civilizacije je pokazal že leta 2002, ko je javno nasprotoval vplutju Natovega ladjevja v slovensko morje. Več tukaj. Milan Brglez nadaljuje v tej intelektualni tradiciji.
Brglez je v svojem intervjuju za Svet24 Evropo (v že znanem slogu) okaral, da se premalo trudi za “hitrejše končanje vojne in doseganje miru”. Za takšen miroljuben pristop, ki med vrsticami pomeni manj oborožitve za Ukrajino in več lepih besed na raznih konferencah, za Rusijo pa manj naprezanja in bolj uspešno “specialno operacijo”, smo nekje že slišali … Podobnih pacifističnih besed agresorski strani Brglez kajpak ni namenil. Torej Evropa naj se že enkrat spametuje, Rusijo pa je pač treba malce bolje razumeti …? Brglez je govoril tudi potovanju Janeza Janše in ostalih v Kijev, pa ubogih ukrajinskih otrocih itd. Zatem je sledila še ena kontroverznost. Na vprašanje “Je več orožja za Ukrajino prava rešitev?” je odvrnil: “Poenostavljate.”
“Ne gre za več orožja, gre za pravico države, da se obrani. In našo dolžnost, da državi, ki je napadena, pomagamo pri obrambi.” Kako pa se konkretni napadeni državi lahko pomaga kot z več ofenzivnega orožja, da bi uspešno izvedla protiofenzivo? Z več čeladami, tako kot Nemčija pred začetkom vojne?! Ali pa je “pomoč” mišljena le kot moralna podpora, Ukrajinci pa naj se naposled branijo le še z loki, pihalniki in sulicami? Druga možnost je, da se konflikt zamrzne, Ukrajini pa nudi jeklene varnostne garancije, ki bodo vnaprej odvračale nove ruske eksperimente … In država tako ali tako ima pravico do samoobrambe, kar je zagotovljeno po mednarodnem pravu. Ta pravica pa sama po sebi še ni rešitev, je le črka na papirju … Jasno je, da brez težkega orožja okupatorja ne bo mogoče pregnati in da se bo konflikt “gnojil” še leta …
Brglez je razočaral že pri evropski resoluciji
Na vprašanje “Kje je meja te pomoči: letala, vojaške sile?” je namreč odvrnil: “Neposredno zapletanje v spopade, pošiljanje naših vojaških sil in ofenzivne oborožitve bi bili koraki predaleč. Kot države, ki mejijo na Ukrajino in ki želijo to vojno končati čim prej, moramo narediti vse, da Ukrajina dobi dovolj orožja, da se obrani.” Če se države, ki jim je v interesu zagotovitev miru, ne bodo “zapletale” sedaj, potem se bodo morale, ko bo vojna bližje. Izkušnje namreč kažejo, da se Rusija ne ustavi, ampak da mora biti ustavljena. In edini jezik, ki ga razume, je jezik moči. Spomnimo: konec lanskega leta je bila v Evropskem parlamentu sprejeta resolucija ki je Rusko federacijo označila za “državno sponzorko terorizma”. Levi evroposlanci, tudi Brglez, so se glasovanja vzdržali.
Domen Mezeg