Svet “woke razsvetljenstva” vsak dan na površje naplakne kakšen nov primer, kjer je kak zmagovalec olimpijade zatiranih zasedel visok položaj le zaradi spola, barve kože ali vere. Lisa D. Cook je ena od teh. Gre za eno od najmočnejših svetovnih ekonomistk. Poučevala je ekonomijo na univerzi Harvard in državni univerzi Michigan ter delala v svetu ekonomskih svetovalcev Obamove administracije, preden je bila leta 2022 imenovana v svet guvernerjev Federal Reserve (Zvezne rezerve), ki nadzoruje obrestne mere in ponudbo denarja v ZDA.
Kljub njenemu pedigreju že dolgo ostajajo vprašanja o njenem akademskem delovanju. Njena zgodovina objav je za redno profesorico izjemno skromna, njena objavljena dela pa se v veliki meri osredotočajo na rasni aktivizem in ne na strogo kvantitativno ekonomijo. Njena nominacija za Fed je zahtevala, da je podpredsednica Kamala Harris glasovala v njen prid, pred tem pa je bilo število glasov izenačeno. V nasprotju s tem je bila njena predhodnica na tem mestu, Janet Yellen, zdaj ministrica za finance, potrjena soglasno.
Celotno akademsko delo je temeljilo na zmotnih postavkah
Tudi kakovost njene štipendije je bila deležna kritik. Njeno najbolj razvpito delo z naslovom Nasilje in gospodarska dejavnost: dokazi iz afroameriških patentov, 1870 do 1940, ki je izšlo leta 2014, je proučevalo število patentov črnih izumiteljev v preteklosti. Njegova ključna ugotovitev je, da je število leta 1900 strmo padlo zaradi linča in diskriminacije. Drugi raziskovalci so kmalu odkrili, da je bil razlog za nenaden padec leta 1900 ta, da je ena od baz podatkov, na katero se je zanašal Cook, tega leta prenehala zbirati podatke. Ena izmed poznejših študij je izpostavila, da je lahko resnično število črnih patentov kar 70-krat večje od Cookove številke, kar dejansko ovrže premiso študije.
Makroekonomistka brez makroekonomskega članka
Zdi se tudi, da je Cookova dosledno napihovala lastne reference. Leta 2022 je preiskovalni novinar Christopher Brunet poudaril, da Cookova kljub lastni predstavitvi kot makroekonomistka nikoli ni objavila strokovno pregledanega makroekonomskega članka in je v svojem življenjepisu napačno predstavila svojo zgodovino objavljanja, češ da je objavila članek v reviji American Economic Review. V resnici je bil članek objavljen v American Economic Review Papers and Proceedings, ki je manj prestižna in nerecenzirana revija.
Ekskluzivni preiskavi časopisov City Journal in Daily Wire razkrivata dodatna dejstva, ki vzbujajo nov dvom o resnosti njenih akademskih dosežkov.
Dolga zgodovina plagiatorstva
Zdi se, da je Cookova v seriji akademskih prispevkov, ki trajajo več kot desetletje, prepisala jezik drugih učenjakov brez ustreznega navajanja in podvojila svoje delo in delo soavtorjev v več akademskih revijah brez ustreznega pripisa. Zdi se, da obe praksi kršita pisne akademske standarde univerze Michigan State University.
Ostaja še več primerov, ki v najboljšem primeru skupaj vzpostavljajo vzorec malomarnega štipendiranja, v najslabšem primeru pa gre za akademsko neustrezna ravnanja.
V dokumentu iz leta 2021 z naslovom Predvojne korenine izrazito črnih imen je Cookova dobesedno kopirala in prilepila besede Charlesa Calomirisa in Jonathana Pritchetta, pri posredovanju njunih ugotovitev pa ni uporabila narekovajev, kot je bilo zahtevano.
Nekaj podobnega je naredila v svojem prispevku oktobra 2021, ki ga je naslovila Closing the Innovation Gap In Pink and Black. Kljub znatnim vladnim subvencijam in letom, ki jih je Cookova porabila za to, je v njem povzela delo raziskovalcev Charlesa Beckerja, Cecilie Elene Rouse in Mingyu Chen s kopiranjem približno 70 besed brez narekovajev.
Zdi se, da je to kršitev standardov, ki jih določa priročnik univerze Michigan State University. Ta namreč navaja, da morajo avtorji parafrazirati ali dodati neposredne citate dobesednim odlomkom.
Zdi se tudi, da je Cookova v več člankih kopirala dele besedil iz svojih predhodnih člankov ali člankov soavtorjev brez ustreznega pripisa. V članku iz leta 2018 z naslovom Segregacija na podeželju in rasno nasilje se pojavlja kot glavna avtorica, učenjaka Trevon Logan in John Parman pa sta navedena kot soavtorja. Ta dokument kljub temu dobesedno podvaja velik del Loganovega in Parmanovega prejšnjega dela, pri katerem Cookova ni sodelovala. Cookova podvaja dolge odlomke brez navedb ali ustreznega pripisa. Stvari so še bolj zapletene. Dokument iz leta 2018, ki naj bi ga napisali prav ti trije avtorji, je prav tako reciklirala brez ustreznega pripisa. V njem so daljši odlomki iz članka, ki so ga objavili v drugi reviji.
Nazadnje je Cookova reciklirala znatne dele vsaj treh odlomkov iz lastnega prispevka, ki ga je objavila leta 2011 in ga naslovila Izumljanje socialnega kapitala: Dokazi afroameriških izumiteljev, 1843–1930. V prispevku iz leta 2014, tematizira patente, ki so ji pomagali doseči nivo akademske zvezde.
Ko so jo prosili za komentar, je tiskovni predstavnik Federal Reserve opozoril na njeno predhodno pričanje na kongresu, v katerem je izjavila: “Vsekakor sem ponosna na svoje akademsko ozadje.”
Ali namerno recikliranje starega gradiva, vključno z gradivom soavtorjev, predstavlja akademsko kršitev? Res je, da novinarji na primer prejšnje poročanje pogosto priredijo v kompilacijo ali knjigo, toda standard v akademskem svetu je strožji. Glede na vodnik univerze Michigan State University se zdi, da je vnovično objavljanje enakega gradiva v več revijah brez ustreznega pripisa kršitev pravila proti “samoplagiatorstvu”. Standard predpostavlja, da se učenjaki ne poslužujejo kopiranja delov besedil, in sicer neodvisno od tega, “ali [so] ali niso avtorji vira kopiranega besedila ali ideje.”
Kakšne bi morale biti posledice tovrstne akademske napake? V zvezni državi Michigan so skrbniki študente opozorili, da je “plagiatorstvo /…/ goljufija in ima potencialno hude posledice, vključno z izgubo službe, izgubo ugleda in dodelitvijo znižane ali neuspešne ocene pri predmetu”. Vsekakor bi moral biti za cenjenega profesorja in guvernerja zveznih rezerv ta standard še najmanj, kar je treba doseči.
Cookovi ni tuja implementacija takšnih kazni proti drugim. Leta 2020 je sodelovala pri poskusu defenestracije cenjenega ekonomista univerze v Chicagu Haralda Uhliga zaradi kaznivega dejanja javnega nasprotovanja gibanju, ki so ga imenovali “defund the police”. Pozvala je k odstranitvi Uhliga iz učilnice in trdila, da je podal neobčutljivo pripombo o Martinu Luthru Kingu mlajšem. Univerza je lastno preiskavo po ugotovitvi, da “ni podlage” za njeno nadaljevanje, zaključila.
Uhlig je leta 2022 v komentarju za Wall Street Journal postavil ustrezno vprašanje: “Ali bi Fed pod vodstvom ideologinje, kot je Lisa Cook, še naprej sledil svojemu mandatu ali podlegel levičarskemu aktivizmu?”
Čas bo pokazal, ali se bo pravosodje obrnilo proti Lisi Cook ali pa bo ponavljajoče se akademsko neprimerno ravnanje, ki ga nekateri zagovarjajo kot le površne ali osamljene napake, hitro postalo sprejemljiv del akademskega reda. Seveda dokler je domnevni avtor tega vedenja naklonjen “pravi strani”.
Spomnimo – pred kratkim so akademike, ki so opozarjali na plagiat padle predsednice Harvarda Claudine Gay, označili za rasiste, čeprav so v resnici le opozarjali na to, da je brez citatov v svojih znanstvenih delih kopirala dela drugih raziskovalcev.
I. K.