Sodelovanje med komunisti in nacisti je bilo v času komunistične Jugoslavije vroča in nevarna tema. Uradno zgodovinopisje je jasno opredelilo vloge: kdo je okupator, kdo je osvoboditelj, kdo narodni izdajalec. Podvomiti v to razdelitev je pomenilo podvomiti v upravičenost same komunistične oblasti. Ta shema je komunistom omogočala, da zločina niso prikazali kot zločin, ampak kot zaslužno narodno dejanje. Iz strahu za svojo legitimnost je komunistična oblast že samo posest knjig, izdanih v emigraciji, razglasila za zločin. Objavljamo drugi del zapisov o sodelovanju partizanov z nacisti.
Knjiga Sodelovanje partizanov z okupatorjem je eden prvih poskusov celovitega zaobjema pojava vojaškega, političnega in gospodarskega sodelovanja med Titovimi partizani in naci-fašističnim okupatorjem v času druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Avtor Miloslav Samardžić tako prikaže sodelovanje titoistov s silami osi prav do konca vojne, tudi tako šokantne epizode, kot je sodelovanje med partizani in ustaši v genocidu nad srbskim narodom.
Sodelovanje med nacisti in komunisti smo dobro okusili tudi Jugoslovani
Popolna zgodovinska laž in potrjena neresnica je trditev, da so jugoslovanski komunisti kakorkoli skušali preprečevati in ovirati vdor nacistov in fašistov v našo državo. To se je pokazalo že pred začetkom vojne marca 1941, ko so bojkotirali narodne demonstracije proti trojnemu paktu. V Beogradu so bili pripravljeni celo prirediti pozdravne manifestacije ob podpisu pakta.
27. april 1941 so slovenski komunisti razglasili za ustanovitev OF. To naj bi se zgodilo v času, ko so bili komunisti sveta na čelu z ZSSR v prijateljskem paktu z nacistično Nemčijo?! Ta dan je bil razglašen celo za dan upora proti okupatorju? Komentar tega nesmisla ni potreben.
Posebno pomemben je sprejem, ki so ga mariborski komunisti namenili Nemcem ob prihodu v Maribor aprila 1941, ko so bili slednji od prvih tudi toplo sprejeti. Malo pred prihodom okupacijskih trum v mesto so organizirali demonstracije, na katerih so skandirali: Dol z Jugoslavijo – Živel Stalin – Heil Hitler! V imenu svojih delavsko-revolucionarnih idej in načel skupna borba proti zahodnemu svobodnemu demokratičnemu kapitalističnemu sistemu.
Temu so se uprli slovenski možje in formirali vaške straže
In tu po komunističnih “pravilih igre” nastopa kolaboracija?! Zakaj? Narod ni imel orožja, okupator ga ni hotel varovati pred napadalci – zaprosil je za orožje in ga dobil, da se je sam branil pred napadalci. V boju za zaščito svojega lastnega življenja se je s pomočjo, ki jo je dobil, uprl temu zločinskemu početju. Ni pokleknil pred ideološkimi pritiski, ni želel boja, hotel se je samo braniti pred napadalci in s tem naj bi zagrešil zločin narodnega izdajstva?!
Do enakega primera je prišlo v Hercegovini, kjer so ustaši tako grozovito uničevali srbske vasi in klali srbski živelj, da je prebivalstvo bežalo in iskalo zaščito pri okupatorjih Italijanih. Presenetljivo, vendar dokazano pa je, da so ustaši klali srbsko prebivalstvo s pomočjo partizanov ali celo sinhronizirano z njimi.
Sporazum, dosežen julija 1944 med partizani in predstavniki nemške vojne sile, velja samo za slovensko Primorje. 5. točka: »Nemška vojska je nase prevzela obveznost, da partizane oskrbuje s potrebnimi količinami orožja, živeža in sanitetnega materiala.« Britanci niso mogli drugega, kakor da takšno komunistično ravnanje prikrivajo in Titovo nenačelnost krijejo s svojo avtoriteto. O sodelovanju med partizani in Nemci so na podlagi ohranjenih dokumentov in pričevanj že kmalu po vojni pisali tudi v slovenski emigraciji v Argentini.
Goriški prefekt grof Pace je z vednostjo Nemcev hodil na partizansko ozemlje in je stalno posredoval, da so Nemci in partizansko vodstvo sklepali različne dogovore. Navadno je šlo za izmenjavo živeža. To se je godilo od pomladi 1944 dalje. Nemci so dobavljali partizanom živež, zlasti sladkor, moko in tobak, v zameno pa so dobivali vino in drva.
Tito je bil mojster kolaboracije
Kolaboracija v pravem in polnem smislu besede je postala krinka za politične obračune komunistov s svojimi nasprotniki, včasih pa celo s sodelavci samih komunistov. Obstajajo primeri, ko premožni sodelavec ni kolaboriral z okupatorjem, temveč je delal po nalogu komunističnega vodstva, a je bil po končani vojni ob vse premoženje. Nacisti in komunisti so imeli eno skupno točko, v kateri je bila izražena skupna skrb in posebno interes, da se zavezniki ne bi izkrcali na jadranski obali in vdrli v Jugoslavijo. Tu se je Tito naslanjal na dobre izkušnje iz prejšnjih dogovorov – kolaboracijo z Nemci.
Tito je bil mojster kolaboracije. V vojni je dajal navodila za kolaboracijo z vsemi – Nemci, ustaši, muslimani, balisti – skratka z vsemi tistimi, ki so bili sovražniki kraljevine in njene regularne vojske v domovini. Nemci so marca leta 1943 sklenili neposreden sporazum s Titom in so na četnike dejansko poslali partizane, da na Neretvi za njih opravijo delo, kar so titosti izpolnili med petjem verzov: “Partizani, sprem’te mitraljeze, da pucamo na kralja i Engleze.” Krona kolaboracije so bili Titovi dogovori z Nemci leta 1943 o skupnem nastopu proti četnikom in zaveznikom. Operacija Weiss je bil načrt, dogovorjen med Nemci, ustaši in partizani, da skupaj uničijo potencialne sile četnikov, ki so pripravljali mostišče za izkrcanje zaveznikov.
Nemškim oficirjem predlagali priznanje partizanske bande
Bitka za prehod čez Neretvo bo zapisana v zgodovini tudi zaradi Titovih pogajanj z nemškimi silami, ki so jih partizani po vojni dolgo časa dosledno skrivali. Prvič je bila ta kolaboracija partizanov z Nemci omenjena leta 1949, ko je to opisal S. Clissold. Tito je še naprej gojil tesne stike z okupatorskimi oblastmi in poslal v Zagreb ing. Petrovića – ta je bil v resnici partizanski general Vladimir Velebit. Velebit je pooblaščenim nemškim oficirjem predlagal, da se prizna partizanska vojska, ki je po mednarodnih konvencijah veljala za paravojaško formacijo – bando. Po takratnem pripovedovanju generala Glaisa von Horstenaua mu je Velebit prenesel “celo uradno ponudbo Tita, da bi v primeru angleško-ameriškega izkrcanja udarili po izkrcanih četah zahodnih sil, skupaj z nemškimi divizijami, razmeščenimi po Hrvaškem”.
Tito si je že poleti leta 1942 pri Nemcih prizadeval doseči določitev rezervata, v katerem se ne bi medsebojno napadali, da bi lahko vse sile usmeril proti četnikom. To je bila njegova »osvobodilna« politika. Od decembra 1942 je s Kardeljem razglasil, da prehaja osvobodilni boj v svojo drugo, revolucionarno etapo in je skladno s tem ustavil bojevanje proti Italijanom. To partizansko-italijansko kolaboracijo smo mi, protikomunistični borci v živo doživljali, posebno ob Turjaku in Grčaricah.
Seksualna kolaboracija med komunisti in fašisti
Vse je bilo “naravno”, če vemo, da je bil vodja italijanske obveščevalne službe kapetan D’Amato, njegova priležnica pa je bila Emilija Kraigher, voditeljica obveščevalne službe pri komunistih. D’Amato je po njenih navodilih s seznama vedno črtal vidnejše komuniste. Ta ženska je odločala o izpustitvi komunistov iz zaporov. Tako so torej ob javni in tajni kolaboraciji partizani “osvobajali” slovenski narod.
V tem obdobju prijateljstva z nacisti je KPJ zagovarjala kolaboracijo na celi črti. Kasnejši prvaki OF in KPJ, odvetniki Aleš Stanovnik, J. Pokorn in J. Vilfan so v tem obdobju delali v Šentvidu pri Gestapu. Kasnejši notranji minister SFRJ Stane Dolanc in edini slovenski admiral v SFRJ Stanislav Brovet sta v Avstriji prostovoljno vstopila in bila dolgoletna člana Hitlerjugend.
Konec aprila 1941 je KPS ustanovila PIF – Protiimperialistično fronto, ki je kritizirala angleški, francoski in ameriški imperializem, ne pa nemškega in fašističnega.
Od februarja 1942 so se partizani – tudi sam Boris Kidrič in Aleš Bebler – na Bledu sestajali s šefom Gestapa Rozzumeckom. Rezultat: partizani so se odpovedali vsaki resni akciji proti okupatorju. Zaradi videza NOB so nadaljevali z malimi, vojaško nepomembnimi akcijami. V najkrajšem času so gestapovske postojanke na Gorenjskem in Štajerskem sklepale cel kup lokalnih sporazumov s partizani.
Junija 1942 je partizanska stran trem italijanskim divizijam poslala anonimne dopise – ti so javnosti dostopni –, da pripravljajo partizani velik oboroženi napad na samo Ljubljano. Italijani – z vso verjetnostjo v dogovoru s partizani –so zato preventivno, največ v Ljubljani in na Dolenjskem, aretirali 25.000 mož in fantov, sposobnih nositi in uporabljati orožje, in jih odpeljali v italijanska taborišča. Tisoči izmed teh nekomunistov so življenje izgubili na Rabu, v Gonarsu in drugih italijanskih taboriščih. Partizani so s to akcijo Slovenijo pripravili na revolucijo – brez teh 25.000 ki so bili odpeljani v taborišča, je bilo le-to lažje izvajati.
Decembra 1942 so partizani sklenili z Italijani sporazum o nenapadanju za celotno ljubljansko pokrajino. Od tega časa naprej so partizani na ozemlju, ki so ga obvladovali, predvsem v Beli krajini, imeli svojo »osvobojeno« Slovenijo. Sledila je tamkajšnja morija tisočih rojakov, pri čemer ni partizanov nihče motil.
Vrsta dogovorov med partizani in Italijani je bila sklenjena po zlomu fašizma. Sledila je tragedija Turjaka in Grčaric, kjer so Italijani odločilno pomagali partizanom, predvsem z artilerijo. Zajeli so lep del četnikov in vaških stražarjev in so potem do 50 odstotkov ujetnikov, tj. več kot 500 oseb, pobili.
Damjan Likar