Argentinski Slovenec, predsednik Slovenske kulturne akcije, vsestranski slovenski kulturni delavec in pesnik Damian Ahlin je izdal tri slovensko-španske zbirke: Literarna lava (2014), Besede dveh celin (2014) in Zamišljeni koncert (2017). To je njegova zgodba.
Ahlinova zgodba se je začela, ko sta njegovemu dedu Janezu leta 1956 v Argentino iz Grosupljega sledila še babica Terezija, rojena Erjavec, in Damianov tedaj petnajstletni oče Jože, ki je v novi domovini kmalu začel delati kot mizar in kasneje kot kokošjerejec. Vključil se je v slovensko društvo, tam navezal številna prijateljstva in srečal bodočo ženo Veroniko Rupnik, po poklicu šiviljo, ki je bila rojena leta 1950 v Nemčiji pod Rdečim križem primorskim staršem Jožetu Rupniku in Ljudmili, rojeni Kavčič. Damianova starši so se poročili leta 1971, zakon pa so obogatili štirje otroci: Damian, rojen 1. 8. 1973, Ingrid, Tomaž in Ljudmila. Damian, po poklicu višji elektrotehnik in višji računalniški tehnik, ki je poleg tega na univerzi v Buenos Airesu končal še tri letnike političnih ved, je že od leta 2009 poročen z Marjano Pirc, ki je zaposlena kot asistentka na mehiškem veleposlaništvu. Kot pravi Damian, prihaja iz povprečne družine srednjega sloja, v kateri pa so si vsi zelo različni. Njegovi spomini na otroška leta v družinskem krogu so lepi in veseli. Kot otrok in mladenič je imel raznolike vzornike in zglede, začenši pri starših in starih starših, ki mu niso le zgled, ampak tudi v ponos. »Koliko so v svojem trdem življenju prestali, a vedno pozitivno gledali v prihodnost! Vedno je bilo tisto močno upanje v prvi vrsti,« pravi Damian, ki je rad poslušal pogovore in pripovedovanja in ki je, čeprav se je veliko časa igral, rad tudi pomagal in se veliko naučil. In kot pravi, večkrat kaj ušpičil.
Šolska leta
Doma so govorili samo slovensko in ob vstopu v šolo Damian ni znal niti besede špansko. Prvih šest let je moral Damian do šole vsak dan prehoditi le osem ulic, ob sobotah pa pol ure do sobotne slovenske šole. Nato se je družina preselila iz predmestja na podeželje, od koder je bila pot do šol daljša. Damian se spominja profesorja elektrotehnike iz srednje šole, ki je bil znanstvenik in je učencem posredoval nekaj kontaktov z znanstveniki iz Nase, s katerimi so si nato dopisovali do konca šestletne srednje šole, kakršna je v Argentini. Damian je imel rad letala in si je v tistih časih, ko še ni bilo računalnikov, dopisoval s podjetjem MC Donald Douglas. Veliko je tudi bral: zgodovino, kratke črtice in stripe, leta 1987 pa je napisal svoje prve pesmi. Tudi šport mu je bil blizu: bil je rokometaš, igral pa je še nogomet in odbojko. V študijskih letih na univerzi je razvil več interesa za kulturo in politiko ter na obeh področjih nekaj časa neuradno delal in pisal.
Predan slovenstvu
Že med letoma 1994 in 1996 je bil podpredsednik krovne slovenske mladinske organizacije v Argentini, nato njen blagajnik, še prej od leta 1992 do 1994 pa njen delegat. Več let (1992−2007) je bil tehnik v zakulisju gledaliških predstav skupini Zedinjene Slovenije in v tem zelo užival, nato je bil med letoma 1998 in 2008 član skupine pevcev in ustvarjalcev komorne glasbe in od 2004 do 2006 kulturni referent krovne organizacije društva Zedinjena Slovenija. V slovenski skupnosti v Argentini je Damian Ahlin že od maja leta 2017 predsednik Slovenske kulturne akcije (SKA), od leta 2012 do lani je bil kulturni referent slovenskega društva v Karapačaju in prav tam tudi soustanovitelj slovenskega pevskega zbora ter član slovenske gledališke skupine »Karapačajski oder« (2006−2019). Že od leta 2006 je tudi član folklorne skupine Maribor, ki je bila v začetku tega leta na gostovanju v Sloveniji.
Iz vsakdanjega življenja
Damianov delovni dan je živ in poln, kot pravi. Začneta ga skupaj z ženo ob kavi in se včasih spet srečata šele po osmi uri zvečer. Ker si imata vedno veliko povedati, zatisneta oči šele okoli polnoči. Konci tedna so za zakonca Ahlin običajno malo lažji, kar pa za številne pripadnike slovenske skupnosti v Argentini ni tako: »Tako pravim, ker žal nimava otrok, in mislim, da bi bilo pogosto še teže, če bi imela še posebno milost življenja in bi imela otroke v osnovnošolskih letih, ki bi bili seveda vključeni v sobotno slovensko šolo,« pripoveduje Damian Ahlin. Slovenske šole imajo pouk ob sobotah, odvisno sicer od kraja, od 8. do 13. ure za osnovnošolski program, med 15. in 19. uro pa za srednješolskega in so za veliko večino zelo oddaljene: uro ali dve vožnje v eno smer. Ob sobotah se zato dan za Damiana in Marjano začne lagodneje: sredi popoldneva se odpravita na radijsko postajo, kjer Marjana med 13. in 14. uro sodeluje pri slovenski oddaji »Okence v Slovenijo«, Damian pa stoji v zakulisju in ji občasno priskoči na pomoč z glasbo, če je treba. Z radia gresta običajno na sedež SKA na sejo, predavanje ali kak kulturni dogodek, zelo redko pa najdeta čas za sorodnike. Sobota se pogosto podaljša v prve jutranje ure nedelje, ki je običajno duhovno umirjena in pogosto napolnjena s kulturnimi dejavnostmi v skupnosti ali zunaj nje. Občasno je tudi dan obiskov, včasih pa se Damian in Marjana odpravita na izlet ali kolesarjenje.
»Spadam v tisto generacijo, ki je doživela milost in poslanstvo zgodovinskega časa in ki je doživela živo novo slovensko pomlad,« pripoveduje Damian Ahlin, ki se iz svojih mladih dni spominja, da so bile podobe slovenskih pokrajin večinoma črno-bele. Mladi argentinski Slovenci so veliko slišali o pravljični lepoti Slovenije, spremljali so dogajanje v njej zlasti v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja in bili so pripravljeni, če bi bilo treba, tudi pomagati pri osamosvojitvi. Končno se je zgodilo to, kar so toliko let v hrepenenju in sanjah čakali: peščica mladih srednješolcev je septembra 1991 leta prvič stopila na slovenska tla. »Takrat so se črno-bele slike obarvale; osemnajstletniki smo jih gledali v živo; res, da ni bilo pravljično, na ulicah so bile še vedno barikade, tanki, nekaj ruševin in poškodovanih streh, še vedno je bilo čutiti tesnobo na mejah, a bili smo svobodni in pisalo se je Slovenija,« se tistih zgodovinskih dni spominja Damian Ahl
Slovenska zavest
»Ko so naši predniki, starši in stari starši, slovenski izseljenci stopili na argentinska tla, so se znašli v dvojnem svetu,« pravi Damian Ahlin: prvi, ki je bil že za njimi, je temeljil na domotožju, drugi, novi svet pa je bil od tega popolnoma drugačen in tuj. Nanj se je bilo treba navaditi, se naučiti jezika in se vključiti v družbo. Poleg lastnih domov so zgradili tudi društva, kjer so se srečevali z rojaki; ustanovili so sobotne slovenske šole, igralske skupine, pevske zbore, plesne skupine in nadaljevali s tem poslanstvom iz roda v rod. Nekatera društva delujejo nepretrgoma že več kot 70 let. Kot pravi Damian, je res, da skupnost doživlja nezaželeno asimilacijo, saj prihajajoči rodovi počasi izgubljajo jezik, še vedno pa ostajajo močna slovenska narodna zavest, šege in navade. Slovenska skupnost v Argentini (SKA) pa ni samo notranje močna, pač pa je prepoznavna tudi v javnosti, saj iz njenih vrst izhaja veliko pomembnih osebnosti. Argentinci se zelo zanimajo za druge narodnosti in njihovo kulturo. »Moji sodelavci so po naključju izvedeli, da imam slovenske korenine, in so me nekega dne nepričakovano pozdravili z dober dan,« se smeje predsednik SKA Damian Ahlin.
Slovenska kultura
Slovenska kulturna akcija in njena revija »Meddobje« sta lani dopolnili plodovitih 65 let. V vseh teh letih je SKA izdala več kot 200 različnih literarnih del, številne druge publikacije in organizirala veliko kulturnih srečanj, ki so pripomogla k ohranjanju slovenstva v Argentini. Med drugim so se pod okriljem te organizacije rodile tudi tri Damianove dvojezične slovensko-španske pesniške zbirke: zbirki Literarna lava in Besede dveh celin sta izšli leta 2014, zbirka Zamišljeni koncert pa jima je sledila leta 2017.
Demokracija.si