Ko se govori o nabavi mask in ventilatorjev, se pogosto govori o tem, da sta za časa prvega vala v svetu vladala “divji trg” in “pomanjkanje”, ki sta botrovala temu, da je večina sistemov javnih naročil, tudi v velikih državah, odpovedala. Treba se je bilo znajti. Toda, kako zelo so odpovedali javni sistemi in katastrofo, ki bi jo zanašanje izključno nanje prineslo javnemu zdravstvu je težko otipati – dokler se ne zavemo, da bi bil v tem primeru rok dobave 31. 12. 2020, torej zadnji dan starega leta.
Pustimo ob strani, da že sam čas izdaje osnutka poročila računskega sodišča in vedenje predsednika, Tomaža Vesela, kažeta resnični namen – poskus medijskega umora Zdravka Počivalška. Nobeno poročilo računskega sodišča v takšnih razmerah, v kakršnih je deloval minister Počivalšek, ne bi smelo ignorirati primerjave z alternativo, alternativa pa je bilo javno naročilo vlade Marjana Šarca, z rokom dobave do – včeraj.
Če bi Marjan Šarec ostal premier ali če bi se vlada, ki je prišla za njim, držala strogih pravil sistema javnih naročil, bi javno zdravstvo skoraj zagotovo kolabiralo, vsekakor pa bi ga prizadela katastrofa. Na to je včeraj spomnil tudi predsednik vlade, Janez Janša, na svojem Twitter profilu, ko je zapisal, da “je danes rok, do katerega bi morale po sklepu vlade stranke LMŠ z dne 27.2.2020 v državo prispeti zaščitne maske in da ta “smotrnost” predsednika računskega sodišča sicer ne zanima“.
Ob vsem skupaj se postavlja tudi vprašanje, koliko je računsko sodišče po svoji naravi sposobno ocenjevati delo z javnim denarjem v takšnih okoliščinah in če morda ni, zakaj bi imelo to pristojnost? Spomnimo, da pristojno sodišče v Veliki Britaniji o podobni zadevi ni imelo dvoma in je razsodilo, da je “šlo za izjemne okoliščine”.
Aleš Ernecl