Križe in katoliške simbole so deklicam tetovirali že od njihovega 3. leta. Največji pomen so imele te tetovaže med leti 1463 in 1878, v času turške okupacije Bosne in Hercegovine, da bi dekleta z njimi zaščitili pred posilstvi. Dandanes tetovaže nimajo več nekega posebnega namena, ampak služijo bolj ali manj le za estetski okras in izražanje identitete.
Princip tetoviranja je danes večinoma enak, kot je bil včasih. Tatuji se tvorijo z vnašanjem barve v kožo s pomočjo igle. Barva je bil včasih pridobljena iz saj, igle pa so bile narejene iz kosti, brona ali železa – v glavnem iz materialov, ki so bili na razpolago.
Tetovaže kot simbol religioznosti in obrambe pred Turki
Nekoč je imela vsaka vas svojega strokovnjaka za tetovaže, motivi so bili večinoma enaki oziroma zelo podobni – križi in krščanski motivi –, vsak od njih pa je imel svoj stil. Ženske so bile tetoviranje na najbolj vidnih mestih, predvsem na rokah, prsih in čelu. To je bil dokaz izjemne religioznosti.
Krščanske simbole so si dali tetovirati tudi moški, a bolj na skritih mestih, da jih ne bi opazili turški delodajalci. V srednjem veku so se ljudje dali tetovirati iz več razlogov – ker jim je bilo všeč, da so izrazili svojo vero, pripadnost, identiteto itd. Tetovirali so si tudi datume, ki so bili zanje pomembni, kot na primer rojstvo ali smrt drage osebe.
Čeprav so tetovaže ženske dejansko obvarovale pred Turki, pa se je s tem pričela nova nevarnost, saj so na potetovirane ženske ljudje začeli gledati kot na kriminalke, zaradi česar so te lahko izgubile službo. Do petdesetih let prejšnjega stoletja je zato tetoviranje deklic z namenom zagotovitve njihove boljše prihodnosti, skoraj povsem upadlo.
N. Š.