Energetski mrk na Portugalskem in v Španiji je jasno pokazal, kaj je končna postaja zelenega ekoludizma, ki civilizacijo potiska v vedno večjo odvisnost od obnovljivih virov energije: katastrofalni energetski mrki, dolgoročno pa uničenje vse industrije na zahodu.
Medtem so mediji že našli absurdno razlago za to, kar se je zgodilo, čeprav uradne preiskave še ni bilo: šlo naj bi za redke atmosferske pojave. A poglobimo se v (začasno) razlago tega, kar pojasnjujejo socialistične oblasti in njihove energetske družbe.
Upravljalec portugalskega električnega omrežja REN trdi – sicer še brez dokazov – da naj bil električni mrk posledica redkega atmosferskega pojava zaradi ekstremnih temperaturnih nihanj v notranjosti Španije, kar je privedlo do nenormalnih nihanj v visokonapetostnih vodih. Nihanja naj bi povzročila napake pri sinhronizaciji med električnimi sistemi, kar je privedlo do zaporednih motenj v povezanem evropskem omrežju.
Španske oblasti so bolj previdne. Iz urada predsednika vlade Pedra Sancheza so povedali, da nimajo dokončnih informacij o razlogih za ta izpad, javnost pa so pozvali, naj ne ugibajo, kaj je bil vzrok.
Videti je, da smo spet v podobni situaciji kot leta 2020, ko so vsi indici govorili, da virus kovid-19 izvira iz biolaboratorija v Wuhanu, pa so glavni mediji takšne špekulacije proglasili za neresnične, neznanstvene in celo rasistične.
Popolna elektrizacija na OVE, nato mrk
Namesto špekulacij se osredotočimo na dejstva, ki jih že poznamo. Španija je 16. aprila začela eksperiment, s katerim bo vso energijo za celoten Iberski polotok proizvajala izključno iz obnovljivih virov energije (veter, sonce in hidroelektrarne, pri čemer prevladujeta veter in sonce). Le nekaj dni kasneje se je njihovo elektroenergetsko omrežje sesulo, zaradi česar so Španija, Portugalska in Francija doživele največji izpad električne energije doslej.
Kaj kažejo podatki?
V času izpada električne energije v Španiji je bilo v energetski mešanici le majhno število termoelektrarn in jedrskih elektrarn – kar 60 odstotkov električnega omrežja je poganjalo sonce, 12 odstotkov veter, jedrska energija 11 odstotkov, termoelektrarne pa celo le malce več od treh odstotkov. Obstaja dober razlog, zakaj Nemčija po nespametnem zaprtju jedrskih elektrarn zdaj manko maši s termoelektrarnami. Če bi bilo v Španiji in Portugalski več termoelektrarn, bi lahko ublažile nenadna nihanja v sistemu in ustavile domino učinke, ki so omogočili tako velik izpad električne energije.
Težave obnovljivih virov energije, o katerih se skoraj nihče v zahodnih medijih in celo zahodnih strokovnih svetih ne pogovarja, je ta, da tradicionalni obnovljivi viri energije (sončna in jedrska energija) ne morejo zagotavljati stabilne in neprestano enake napetosti v omrežje, kar je kritično pomembno za to, da elektroomrežje ne klecne, kot se je to zgodilo na Iberijskem polotoku. Ni vedno težava v tem, da sonce ne sije ali da veter ne piha. Včasih piha premalo in sonce premalo sije, včasih pa veter piha preveč, sonce pa preveč pripeka. Tudi če OVE viri ustvarijo preveč, se bodo ustvarile špice v napetosti, ki jih enostavno ne bi bilo, če bi večji del energetskega miksa prispevale jedrske in termoelektrarne.
Le vprašanje, kdaj se bo to zgodilo drugod
Katastrofa v Španiji in Portugalski je le začetek. Podobne težave čakajo tudi druge države EU, razen Francijo, ki je za stabilno omrežje poskrbela z jedrsko energijo. Nemčija se je na drugi strani že večkrat znašla blizu popolnega energetskega mrka (nekatere dežele pa so ga tudi dejansko doživele). Bolj se bodo evropska omrežja – zaradi političnega forsiranja – napajala s pomočjo obnovljivih virov energije, več bo priložnosti za nihanja napetosti in posledične mrke. Ekoludizem nas je pripeljal pred prag mračne dobe.
I. K.