“Zdaj imamo nekako formalno demokracijo, ki na žalost pogosto pade na izpitu, ko gre za vsebinskost,” je prepričan eden izmed ključnih mož slovenske osamosvojitve David Tasić, ki dodaja, da “sodišča še vedno delujejo na star način in se niso otresla totalitarne navlake. Slovenska sodišča imajo občutek, da so podaljšana roka neke politike. Ne sodijo po pravu, ampak po svojem političnem prepričanju ali tihih navodilih nadrejenih”.
David Tasić je novinar, urednik in publicist. Vsem je zelo dobro znan še iz časov slovenske osamosvojitve, zlasti iz afere JBTZ, ko je bil leta 1988 aretiran skupaj z Janezom Janšo, Ivanom Borštnerjem in Francijem Zavrlom. Je eden izmed ključnih posameznikov, ki so zaslužni, da imamo danes samostojno državo.
V letošnjem letu bo Slovenija dopolnila 25 let. Kakšni so občutki, ko se po tolikem času spominjate tistih prelomnih zgodovinskih trenutkov v naši državi oz. tik pred nastankom Slovenije?
To si bili zanimivi časi. Tisti, ki niso bili udeleženi, oziroma tiste generacije, ki niso imele priložnost sodelovati v tistih časih, so na nek način prikrajšane, zaradi tega, ker se je vse skupaj dogajalo zelo intenzivno. V zelo kratkem času se je veliko zgodilo. Na nek način biti zraven je bilo zanimivo, po drugi strani pa tudi veselje, ker je nastajalo nekaj novega, boljšega in ta stari totalitarni sistem se je v bistvu umikal in pripravil prostor za našo državo. Bilo je prvič v zgodovini.
Kaj se je zgodilo po Roški? So bili kakšni pritiski? So bili večji pritiski pred osamosvojitvijo ali po njej? Vam je sledila in prisluškovala Udba? Kakšno težo je nosila vaša družina?
Takrat sem bil v uredništvu Mladine. Vsi smo se pravzaprav zavedali, da smo spremljani, da imamo svoje dosjeje in ta roka Udbe je bila na nek način nevidna. Lahko smo samo domnevali, iz katerih stavb nas snemajo in kateri ljudje sodelujejo z Udbo, ampak to so bile seveda samo domneve in ravno pod tem pritiskom je bilo težko sproščeno ustvarjati. Ta nevidni pritisk je bil najmočneje orožje te tajne policije.
Na nek način smo se obnašali sproščeno. Če bi ves čas razmišljali o tem, da nas spremljajo, da smo pod nadzorom, potem bi res težko živeli. Zavedali smo se, da počnemo nekaj, kar nas lahko privede v težave. Takrat so bile te težave lahko kar hude. Ko se je ta aretacija zgodila, je bila tudi moja družina, oče in mati, pod velikim pritiskom tistega okolja. Vem, da je predvsem za starša postalo vse skupaj precej nevzdržno, zaradi tega sta se morala tudi seliti.
Se četverica JBTZ še druži? Kaj vas veže, zagotovo skupni spomini na ta prelomni trenutek v naši skupni slovenski zgodovini?
Do nedavnega smo se družili, vsako leto vsaj enkrat. Nekateri med nami smo se videvali tudi večkrat. V zadnjem času pa je prišlo do določenih sprememb in nekako nimamo več pravih stikov. Ne dobivamo se več na ta dan, ko so aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja. To je bila do nedavnega nekako tradicija, z izjemo zadnjih dveh let.
Ta srečanja so bila zelo sproščena, nismo samo obujali spomine, bolj smo se pogovarjali o aktualnih situacijah in vsakdanjih temah, pravzaprav smo še najmanj obujali spomine. Te smo obujali zlasti takrat, ko je izšla kakšna nova knjiga z novimi dokumenti. Omenil bi knjigo Igorja Omerze o Odboru in takrat je bila priložnost, da smo se nekoliko bolj pogovarjali tudi o tej temi.
Bili ste novinar in urednik pri časopisu Mladina od 1981 do 1989. Leta 1986 ste bili v skupnem izboru vseh mladinskih tiskanih medijev izbrani za najboljšega mladinskega novinarja v Jugoslaviji. Zakaj ste opustili poklic novinarja? Kaj se je pravzaprav zgodilo? Ali še pišete?
Dobil sem nagrado za najboljšega novinarja v nekdanji državi Jugoslaviji, kjer sem sodeloval tudi z drugimi mladinskimi revijami po Jugoslaviji, predvsem v Zagrebu in Beogradu, pa tudi v Novem Sadu in po tem so me poznali. Vedeli so, da so moji prispevki kritični in na nekem robu. Na nek način so me tako nagradili za pogum.
Nekaj časa sem bil tudi urednik na Mladini, ampak nekje v letu 1990 je prišlo do velikih političnih sprememb in tudi sprememb na področju medijev. Politične stranke so si nekako razdelile medije in to je pomenilo tudi, da so novinarji morali biti lojalni neki politični stranki oziroma njenim usmeritvam. Jaz se tukaj nisem videl. Takrat se je izgubila neka romantična vizija novinarstva, ki sem jo do takrat imel. In enostavno sem potem iz tega izstopil in se začel ukvarjati s podjetništvom in z zelo kreativnim poslom, kot je založništvo.
Danes pišem takrat, ko sem k temu povabljen. Napisal sem že kar nekaj govorov ali pa raznih komentarjev za časopise, npr. v zvezi z dogodki pred sodiščem in Odborom 2014. Tako da tukaj sem bil v zadnjih dveh letih najbolj dejaven. Drugače pa sem v glavnem pisal za spremne besede ali pa besedila za lastno založbo, ki se ukvarja z izdajanjem knjig.
Jure Ferjan