V Sloveniji nastaja lobi lastnikov (manjših) sončnih elektrarn, katerih stroške bi morali očitno plačevati vsi davkoplačevalci, obenem pa se skuša zmanjševati pomen izgradnje 2. bloka jedrske elektrarne Krško. V to smer gre razmišljanje v novi kolumni provladnega časnika Delo z naslovom “Prenova distribucije pomembnejša kot drugi blok”.
“Vzpostavlja se interesna skupina lastnikov sončnih elektrarnic, ki bo demokratično izglasovala, da jim morajo drugi plačevati stroške njihovih elektrarnic. Ne trdim, da jo Lipnik ima, trdim pa, da je to eden od ciljev državnega subvencioniranja tega hobija,” opozarja politični komentator Žiga Turk.
“Trdi, da je nadgradnja omrežja za strešne sončne elektrarne večja prioriteta (in zato naj jo plača država). Celotna kolumna se vrti okoli treh premis avtorja: a) Decentralizacija omrežja in proizvodnje je boljša od centraliziranega sistema; b) Strešne sončne elektrarne so prihodnost energetike; c) Država bi se morala podrediti interesom lastnikov sončnih elektrarn.” Ljubljanski mestni svetnik Jasmin Feratović v nadaljevanju pojasni, da ima elektroenergetika karakteristike naravnega monopola. Za učinkovito distribucijo energije je po njegovem potrebno veliko drage infrastrukture.
Obstoječe omrežje naj se prilagodi malim proizvajalcem?!
Velike elektrarne niso zgolj proizvajalke energije, opozarja še, da pomagajo stabilizirati sistem. Prepričan je, da zagovorniki decentralizacije omrežja v resnici nikoli ne zagovarjajo prave decentralizacije, ampak lobirajo za to, da se obstoječe omrežje prilagodi malim proizvajalcem. Ker sami seveda niso pripravljeni plačati za to, predlagajo, naj jim vse skupaj financira nekdo drug. Trdijo, da je to baje bolj ekološko, bolj pravično in demokratično. Garantirana pot v boljšo prihodnost! Vse skupaj se seveda ne ustavi pri omrežju. Lipnik predlaga, da država uredi še odkup viškov energije iz sončnih celic.
Kalifornija ima neprimerno več sončne energije kot Slovenija
Elektrika na trgu čez dan pogosto dosega negativne cene ravno zaradi obilice sončne energije, ki je v tistem trenutku nihče ne potrebuje. To postavlja pod vprašaj dolgoročno ekonomičnost sončnih elektrarn. Pa tudi vseh ostalih. Lipnik ima seveda rešitev – hranilniki energije bodo shranjevali viške in rešili ta problem. “Hranilniki so sicer v Kaliforniji na neki točki res zagotavljali petino vse energije, ampak je pozabil omeniti, da je to trajalo samo dve uri. Nato je zadeve prevzel plin. Kalifornija je lahko le stežka zgled za Slovenijo kar se tiče energetike.”
“Kalifornija ima približno enako zemljepisno širino kot Maroko. Faktor zmogljivosti sončnih celic je tam 2,5-krat večji kot v Sloveniji. Milejše zime hkrati povečajo učinkovitost baterij. Ti genialci, ki trdijo, da smo lahko v Sloveniji samooskrbni, če si vsak zgradi svojo sončno elektrarno, hkrati pozabljajo na še eno zelo pomembno podrobnost.” Gospodinjstva porabijo le okrog 1/4 vse energije, gospodarski porabniki in promet pa 3/4. Delež ruralne populacije v Sloveniji znaša 45 %. V Kaliforniji 6 %, v Nemčiji pa 25 %.
Če gremo res v ta scenarij “totalne solarizacije”, bo po njegovem ogromen delež elektrike treba spraviti iz vasi v mesta, kjer se nahajajo največji porabniki. To zahteva ogromno naložb v omrežje. Ta scenarij razvoja energetike v smeri veliko večjega števila strešnih sončnih elektrarn je iz vidika sistema drag in na nek način tudi nepravičen – država in energetika bi postali talki tistih, ki si lahko privoščijo naložbe v sončne elektrarne. “Jesenski referendum o JEK2 se nezadržno približuje. Slovenska medijska krajina žal znova dokazuje, da ni zmožna profesionalno pokrivati kritičnih družbenih tematik.”
Domen Mezeg