Dežman: Na diplomatski konferenci bi morali slišati tudi o komunističnih zločinih v Sloveniji

“Če je Republika Slovenija o raziskavi teh zločinov in pregonu zločincev poročala na 5. srečanje evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, zločine proti človečnosti in vojne zločine 17. in 18. marca 2008 v Haagu, se nam zdi upravičeno, da ta prizadevanja predstavimo tudi na konferenci v Ljubljani,” je zgodovinar Dežman zapisal v pismu Rakovcu, generalnemu sekretarju mednarodnopravna diplomatske konference o preiskavah in pregonu najhujših zločinov. Konferenca poteka v Ljubljani, obstaja pa resna nevarnost, da se udeleženci ne bi seznanili s kostmi pokojnikov, ki počivajo prav pod grudo, kjer konferenca poteka.

V Ljubljani se je (po poročanju STA) 15. maja 2023 začela diplomatska “konferenca za sprejem konvencije o sodelovanju pri pregonu genocida in drugih hudodelstev”. Tako zunanja ministrica Tanja Fajon kot tudi ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan sta ob odprtju konference izrazili prepričanje, da bo sprejeta ustrezna konvencija. “Sprejem konvencije bi bil ključen mejnik na področju mednarodnega kazenskega prava in bi olajšal sodelovanje med državami pri preiskavah in pregonu najhujših zločinov,” je še dejala Fajonova. Ker vemo, da sta Fajonova in Švarc Pipanova predstavnici ponosnih naslednikov KPS, ki je na območju Slovenije zagrešila najhujše zločine v zgodovini slovenskega naroda, obstaja nevarnost, da o domačih hudodelstvih na konferenci prisotni ne bodo seznanjeni. Včeraj, 16. maja 2023, je namreč vladajoča koalicija ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, kar je naravnost srhljivo.

Preberite še: Ob dnevu spomina na žrtve komunizma: resnica in priznavanje krivic je podlaga vsake sprave

Zaradi tega je zgodovinar in raziskovalec komunističnih morišč Jože Dežman pisal generalnemu sekretarju mednarodnopravne diplomatske konference Marku Rakovcu: “Ker pa na poziv, da bi udeležencem konference predstavili tudi, kako je v Sloveniji z obravnavo komunističnih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti ter spominjanja nanje, še nismo prejeli odgovora, vam pošiljam priloge v angleščini in vas prosim, da z njimi seznanite udeležence konference. Če je Republika Slovenija o raziskavi teh zločinov in pregonu zločincev poročala na 5. srečanje evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, zločine proti človečnosti in vojne zločine 17. in 18. marca 2008 v Haagu, se nam zdi upravičeno, da ta prizadevanja predstavimo tudi na konferenci v Ljubljani.” Dežman je v pismu priložil tudi ustrezno dokumentacijo v angleščini.

V prvem z naslovom Dokazovanje kaznivih dejanj, storjenih po 2. svetovni vojni, za katera ne velja zastaranje, je zapisal nekaj dejstev o pomorih civilistov in vojnih jetnikov po 2. svetovni vojni. Navedel je, da je šlo za najobsežnejše poboje v mirnem času v zgodovini slovenskega ozemlja. Na evropskih tleh lahko Titove čistke po obsežnosti uvrstimo takoj za Stalinovimi in ukrajinsko lakoto, ko je govora o komunističnih zločinih. Slovenija je po njegovih ugotovitvah po številu padlih spomladi 1945, ki jih danes ocenjujejo na več kot 100 tisoč, kraj največjih množičnih pobojev po drugi svetovni vojni v Evropi. Navedel je še, da so se spomladi 1945 čez slovensko ozemlje pomikale različne vojaške in druge skupine ljudi, ki so jih revolucionarji zajeli in pomorili. Med umorjenimi pa je bilo tudi več kot 15 tisoč prebivalcev Slovenije. Obseg pomora Slovencev je mogoče primerjati z najhujšimi komunističnimi in nacističnimi hudodelstvi. Spomnil je še, da se je proces iskanja pravice, resnice in sprave začel v 80. letih 20. stoletja. Po osamosvojitvi, leta 1991, pa so parlamentarne in vladne komisije začele preiskovati in urejati prikrite kraje pobojev in pokopališč.

Jugokomunistični režim je bil zgrajen na truplih pomorjenih!
Postavljeni so bili spomeniki zamolčanim žrtvam terorja ter sprejet zakon o popravi krivic. V skladu s slednjim so žrtve totalitarizma upravičene do odškodnine. Začele so se tudi sistematične topografske raziskave območij. Leta 2002 je bilo število morišč ocenjeno na 50, danes pa jih je topografsko raziskanih okoli 600, sistematično raziskovanje pa se nadaljuje. Zgrajene so bile tudi kostnice za slovenske žrtve. Policija je oblikovala posebno skupino za posebne naloge, imenovana Sprava, in deluje vse od leta 2001 dalje. Za skupino je ključno vprašanje, ali je mogoče ugotoviti storilce in ali je mogoče najti dovolj kazenskopravnih dokazov za storilce. Hkrati se pojavlja vprašanje identifikacije žrtev. Problem je tudi to, da so pomore izvajale tako civilne kot vojaške oblasti, kar zadevo dodatno zapleta. Dokumentacija je bila uničena, zato je težavno dokazati, kdo natanko je bil za posamezne zločine odgovoren. Pogosto ostajajo neznanka, kje so bile posamezne žrtve umorjene in kje je njihov grob. So posmrtni ostanki, ni pa znana njihova identiteta. Ravno tako se je med procesom aretacije, preiskovanjem in umorom itd. zvrstilo več različnih oseb, odgovornih za posamezne segmente zločina, slednji pa niso dočakali sodnega epiloga.

Dežman je v drugem dokumentu posebej izpostavil brezno pod Macesnovo gorico na območju Kočevskega roga, ki je dejansko slovenski Katin. Na kratko je tudi orisal, kako so povojne oblasti takoj po vojni izvedle revolucijo, že pred tem pa pomorile na tisoče sorojakov. Povojni režim je bil po njegovem dejansko zgrajen na množičnih pomorih. Med 1944 in 1946 je bilo na območju Jugoslavije pomorjenih več kot 250 tisoč vojnih jetnikov in civilistov, od tega več kot 80 tisoč Srbov, okoli 100 tisoč Hrvatov in Bošnjakov in okoli 10 tisoč Črnogorcev.[/color-Maja in junija pa je bilo pomorjenih tudi več kot 15 tisoč Slovencev. Med umorjenimi so bili tudi pripadniki nemških oboroženih sil. Največ pa je bilo pomorjenih na Slovenskem.

Janković Romom odreka pravico do groba na Žalah!
Zadnji dokument pa je pismo, namenjeno zunanji ministrici Fajonovi in pravosodni ministrici Švarc Pipanovi. Izrazil je upanje, da bo konferenca, ki jo gostita, uspešna. Prepričan je, da bi morala Slovenija na dogodku predstaviti tudi domačo izkušnjo genocida. Spomnil je na namero vladajočih, da ukinejo dan spomina na žrtve komunizma, in ministrici prosil, da na konferenci prisotnim pojasnita takšno odločitev. Pozval ju je še, da prisotnim delegatom razložita vladno podporo županu Zoranu Jankoviću, s čimer vladna stran zanika pravico žrtev komunizma do groba in spomina. 17. maj je namreč namenjen pomoru romske skupnosti v Iški leta 1942, ki so jih usmrtili partizani, in da njihovi ostanki še vedno čakajo na dostojen pogreb, ki bi se moral odviti na osrednjem ljubljanskem pokopališču na Žalah. Enako je bilo na vladni ravni odločeno glede ostankov pomorjenih pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu.