Slovenski narod še vedno močno teži narodni razkol zaradi dogodkov med in po II. svetovni vojni. Dr. Jože Dežman, zgodovinar, muzealec in publicist je ob svojem jubileju izdal knjigo z naslovom Komunistični strah v gatah, s katero razgalja slovensko komunistično partijo.
“Knjiga Komunistični strah v gatah je pravzaprav en protest, ker v Sloveniji se dogaja revizija, da bi pozabili na revolucijo, partijo, politično policijo itd. Ta zgodba je izjemno pomembna. Po seštevku je bilo v Zvezi komunistov Slovenije 240 tisoč ljudi. Od tega jih je bilo v Komunistično partijo in Zvezo komunistov sprejetih okrog 200 tisoč. Zanikati, da je to bilo, je res nerodno,” je izpostavil dr. Jože Dežman.
Ambicija knjige je prikazati to partijsko vesolje, ki se seseda samo vase, in dati besedo ljudem, ki so vanj prišli in iz njega odšli, hkrati pa knjiga odpira vprašanje, ali smo se v slovenski družbi sposobni pogovarjati, kaj takratno dogajanje pomeni za nas danes.
Personalne mape predstavljale temeljno gradivo
Knjiga je polna zgodb iz tistega časa. “To je svet približno 240 tisoč ljudi, ki so bili krajši ali daljši čas v slovenski partiji. Prva stvar, ki jo moramo razumeti, je, da je ta svet imel eno nenavadno lastnost, da je od teh 240 tisoč vsaj 129 tisoč in nekaj iz partije odšlo oziroma so bili vrženi ven.” Temeljno gradivo za knjigo so namreč personalne mape predvsem izključenega partijskega članstva, iz katerih lahko dobimo neposredni vpogled v partijsko vesolje. Knjiga je namreč lahko nastala zato, ker je Zveza komunistov Slovenije predala arhiv Centralnega komiteja v Arhiv Republike Slovenije.
Partijci so bili močno poškodovani ljudje
Člani partije so bili močno poškodovani ljudje. “Začenjamo od pomembnega motiva za vstop v partijo. To so bili pravzaprav zlorabljeni otroci, ki so živeli ali v revščini, alkoholizmu, nesporazumih domačih, poslani v rejo itd. Drugo je, da je bila to generacija, ki je med vojno dala skozi strašne preizkušnje in so praviloma travmirani. Ampak te travme ni noben zdravil,” je namreč pojasnil Dežman in dodal, da je torej v Sloveniji živelo kup ljudi, ki so bili travmirani zaradi delovanja v partiji, zaradi patijskega boja za oblast in ravno toliko ljudi, ki jih je partija travmirala. “Njihove bolečine so enake, ni pa jih noben videl,” je bil jasen.
Knjiga vsebuje nenavadno dialektiko umora in humorja. Dr. Dežman v novi knjigi bistveno drugače, kot smo bili doslej vajeni, osvetljuje zgodovino slovenske komunistične partije. “Zelo normalno je bilo, če si ti ubil narodnega sovražnika, se pravi Slovenca, bratomor je bil nekaj normalnega, častnega, to se je spominjalo, ne tako kot danes, ko bi vsi pozabili. Najvišja kazen za umor je bil mogoče kakšen partijski ukor. Na drugi strani so neusmiljeno preganjali npr., kot so temu rekli, verske grehe. Če si dal otroka krstiti, je bila takoj izključitev,” je navedel Dežman. Po njegovih besedah se ta svet kasneje prelevi v korumpiran svet. “Prvič, en kup privilegijev na osnovi zgodovinskih rent. Potem je bilo en kup okoriščanja in tako naprej. Zraven so pa življenjske zgodbe, se pravi endemični alkoholizem, partija med rjuhami, kljub vsemu je bil to patriarhalni svet, kjer naj bi oče gospodar vodil družino v komunizem in tako naprej.”
Knjiga je del trilogije, saj je dr. Dežman ob svojih življenjskih prelomnicah izdal že dve knjigi. S svojo knjigo je po lastnih besedah vrgel majhen čik. Če bo sprožil požar, pa bo pokazal čas.
A. H.