Izjava Roberta Goloba o tem, da pričakuje, da bodo vsi, ki poslujejo z enormnimi dobički, velik del tega namenili solidarnosti, še kar razburja. Gre za izjavo, ki zaledeni kri v žilah vsakega človeka, ki je leta 1991 zapustil bivšo državo, ne le zaradi srbskega neokolonializma, ampak tudi zato, da bi živeli v državi, kjer so produkcijska sredstva v lasti zasebnikov, ne države.
Jasno je, da Robert Golob svet vidi skozi prizmo svojih kariernih udejstvovanj. Direktorju državnega podjetja je lepo. Nikoli ne bo odgovarjal za poslovne rezultate. Če bo kakšno podjetje v težavah, ga bodo konsolidirali z drugimi podobnimi, sam pa se bo preselil v upravo novega. V svetu državnega podjetništva torej ne obstajajo enaka pravila kot v svetu zasebnega podjetništva.
V zasebnem podjetništvu podjetnik vzame hipoteko na hišo in zastavi svoje življenje. Vse je na kocki in odvisno od tega, ali jim bo uspelo ali ne. Marsikomu ne uspe. Slišimo le zgodbe o uspehu, ne slišimo pa ljudi, ki so končali podjetniško pot in končali v dolgovih, nekateri celo s samomorom – spomnimo se nesrečnika, ki je storil samomor, ko mu kot podizvajalcu niso plačali v projektu Stožice.
Zdaj pa si predstavljajte enega tistega, ki mu je uspelo, kljub temu da je bil že večkrat na robu prepada. Potem pa pride en etatistični politik, ki je prej manipuliral zakonodajo, zato da si je na državnem podjetju izplačeval milijonske zneske (potem pa del tega vrnil komaj ko so ga “dobili”) in ta isti politik, ki si v svojem parapolitičnem življenju psevdo-podjetnika ni zaslužil za niti kilo povsem zasebnega kruha pametuje, da morate “velik del dobička” vrniti za solidarnost.
Golob je namreč prepričan, da je deljenje zasebnega, s krvavimi žulji pridelanega kapitala tako preprosto, kot deljenje davkoplačevalskega denarja.
Na drugi strani pa gre za preskok v miselnosti vladajoče politike, ki je bila do zdaj, kar se tiče napada na podjetništvo, še dokaj sramežljiva. Ta vlada ga z ideološkima sopotnikoma Luko Mescem in Robertom Golobom frontalno napada. Dolgoročna sporočila so jasna:
- dobiček je nekaj slabega,
- tisti, ki služi, v resnici krade delovnemu ljudstvu,
- ker krade delovnemu ljudstvu, mora velik del “nakradenega” dati nazaj ljudstvu,
- ljudstvo prebiva na Gregorčičevi 20.
Podjetja sicer itak polovico “nakradenega” že vračajo skozi inštitut davkov, a to ni dovolj. Nazaj k delovnemu ljudstvu mora priti vse, kar ustvarijo. Seveda pri tem ne gre le za poplave – podobne izjave je Golob dajal tudi v preteklosti. Pa tudi v koaliciji ima – po lastni želji, saj jih zaradi glasov ne potrebuje – politično stranko, katere končni cilj je ukinitev zasebnih podjetij in zasebne lastnine.
Gre za izredno nevarno retoriko zato, ker ji Slovenci radi verjamejo in se jim zaradi polstoletne komunistične lobotomije zdi, da gre za pravičnost. Če bi kak švicarski politik podjetja pozval, naj vrnejo večino svojih dobičkov, bi svojo politično kariero že zaključil. Zato so v Sloveniji razni Mesci in Golobi nevarni. Ne zaradi njih samih. Takšne skrajneže imajo tudi v tujini. Nevarni so zato, ker se ljudje na njihove ideje o redistribuciji pod patronatom države pozitivno odzivajo.
Mitja Iršič