Dr. Ljubo Sirc, ki predstavlja simbol upora proti komunističnemu totalitarizmu, je kot predstavnik slovenske liberalne inteligence in podjetnikov, ki jih je nekdanji režim zatiral, napisal obsežno biografijo z naslovom Dolgo življenje po smrtni obsodbi, v kateri je mogoče prebrati njegovo življenjsko zgodbo v času II. svetovne vojne in po njej ter se seznaniti z dogodki, ki so privedli do znamenitega Nagodetovega procesa, Sirčeve obsodbe na smrt, zaporniških let, pomilostitve, bega iz komunistične Jugoslavije in življenja v tujini. V nadaljevanju si lahko preberete nekaj izsekov iz knjige, ki vam bodo pomagali osvetliti dogajanje.
“V “ladji” je bila znana ljubljanska odvetnica dr. Ljuba Prenner. Bila je levičarka, toda končala je v zaporu, ker je bila preveč poštena, da bi lahko pritrjevala vsemu, kar so komunisti delali med vojno in po njej.” Sirc je še zapisal, da je že prej slišal, da je žensko nadstropje polno prostitutk, delno pomešanih med politične zapornice. Da se je prostitucija tako razpasla, je bil hud udarec za komunistično teorijo, po kateri je prostitucija posledica kapitalizma.
“Srečal sem slovenskega rudarja iz Vestfalije, ki je prišel nazaj, ko je komunistična vlada pozvala vse izseljence, naj se vrnejo. Pričakoval je, kakor tisoč drugih, da bo življenje za delavce v socialistični državi nedvomno boljše kot pod kapitalizmom. Kmalu se je prepričal o nasprotnem in je skušal oditi. Seveda mu potnega lista niso dali, ko pa je skušal pobegniti, so ga ujeli in obsodili na več let prisilnega dela.” Sirc je izpostavil, da se je vedno čudil temu, kako slepa je komunistična pravica. Dr. Janko Köstl je bil obsojen na smrt, ker je dal nekomu seznam ljudi, za katere naj posreduje pri Italijanih, da jih izpustijo. Običajna obrazložitev za takšne sodbe je bila: če je lahko posredoval, je moral imeti zelo dobre zveze z okupatorji.
Prisilno delo uporabljali za izvrševanje petletnega plana
Od spomladi 1950 so bili v mariborski jetnišnici še vedno ljudje v “izolaciji”. Kakšnih štirideset se jih je sprehajalo vsake toliko časa po dvorišču s sklonjenimi glavami, ker jim niso dovolili, da bi gledali okoli sebe. “Izvedel sem, do kakšne mere so prisilno delo uporabljali za izvrševanje petletnega plana. Jetniki so gradili tovarno aluminija v Strnišču, jetniki so gradili tovarno turbin Litostroj, jetniki so delali na tako imenovanih mladinskih progah Brčko-Banoviči in Šamac-Sarajevo, jetniki in celo jetnice so delali na avtomobilski cesti Zagreb-Beograd. Okoli 30 tisoč jetnikov je delalo na gradbišču Novega Beograda, kjer so predstavljali glavni del delovne sile, čeprav so časopisi pisali o prostovoljcih. Ko so tuji dopisniki opazili, da je okoli stavbišča veliko bodeče žice, so jih jugoslovanski komunistični časopisi divje napadli kot lažnivce.”
Komunistična propaganda je opisovala predvojno Jugoslavijo kot “krvoločni režim kralja Aleksandra”, medtem ko so svoj lastni teror opisovali kot zemeljski paradiž. Huje je bilo to, da so jim v tem sledili mnogi zahodni žurnalisti in pisali, da je režim v Jugoslaviji nedvomno hud, a da Jugoslovani niso nikoli poznali česa boljšega.
Kriminalci so bili favorizirani, do političnih zapornikov je vladalo sovraštvo
Leta 1950 so obstajale ocene, da je bilo v zaporu v Sloveniji še kakih 20 tisoč ljudi, v celotni Jugoslaviji verjetno med 200 in 300 tisoč. Večinoma so bili to politični jetniki. Policija se je takrat komaj zmenila za navadne kriminalce in celo tistim, ki so jih aretirali, so razlagali, da niso sami krivi za tisto, kar so storili, marveč, da so vsega krivi politični jetniki, ki so preprečevali, da bi bil uveden socializem, ki bi dokončno odpravil vse zločine. Upravnik mariborske jetnišnice Plos je bil seveda tudi takšnih misli, zato je favoriziral kriminalce in sovražil politične zapornike.
“Nekaj časa je paznik Vita in mene vsako jutro poslal nazaj v celico in nama ukazal, naj še enkrat posteljeva. Večkrat se postelj nisva niti dotaknila, a je vseeno dejal, ko se je vrnil: “Vidita, kaj človek lahko doseže, če se potrudi.” Drugi trik je bil, da je paznik pogledal v celico, brž ko se je oglasila sirena za vstajanje, ter upravniku naznanil vsakogar, ki ni isti trenutek skočil iz postelje. Tako je tudi mene nekoč naznanil, da sem predolgo ležal. Zvečer so pripeljali še drugega jetnika. Bil je star komunist, direktor podjetja v Mariboru, ki so ga zaprli, češ da ni izpolnil plana ali nekaj podobnega.”
“Med samomorilci je bil tudi Krautberg. Videl sem ga še pred vojno, ko je bil oficir v V. prekmorski brigadi. Bil je obsojen na pet let, ker se je sprl v Trbovljah z drugim rudarjem in ga ustrelil. Vedno znova je imel živčne napade, kakršne so doživljali tisti, ki so bili udeleženi pri komunističnih množičnih pobojih. Vpil je, se valjal po tleh in jokal: “Čudijo se, zakaj sem ubil Trboveljčana. Zakaj so me pa naučili ubijati?”
Kljub zahtevam Zahoda izpuščali le kriminalce
Zdelo se je, da Zahod pritiska in zahteva popuščanje do zapornikov in da bo Tito moral v tem pogledu nekaj storiti, če bo hotel sodelovati z zahodnimi državami. Razočaranje je bilo toliko večje, ker 29. novembra niso izpustili skoraj nobenega političnega zapornika, marveč samo kriminalce. “Zvedeli smo, da so zahodni časniki hvalili Titovo velikodušnost do političnih zapornikov. Bilo je brezupno.”
“Uprava je nekje pobrala ogromne količine pokvarjenega graha, s katerim so nas sedaj krmili. Približno v tem času je začela prihajati zahodna pomoč, tako da je v jetnišnico končno prišlo nekaj moke. Kljub temu nismo bili ravno navdušeni nad pomočjo, ki so jo začeli dobivati jugoslovanski komunisti.”
Sorodnik Sirca, ki je bil zaprt zaradi “trgovanja na kapitalistični način”, je bil v posebni sobi za dosmrtnike in tiste, ki so že kdaj skušali pobegniti. Med njimi je bilo nekaj kriminalcev, ki so bili prava nadloga. Najhujši je bil Hace, ki je bil pred vojno obsojen na dosmrtno ječo zaradi več umorov. Komunisti so ga po “osvoboditvi” izpustili, ker je bil po njihovem mnenju le žrtev kapitalističnega sistema. Kmalu je spet storil kaznivo dejanje.
Komunisti so se sklicevali na Deklaracijo človekovih pravic, ko je bila njim v prid
Deklaracijo človekovih pravic so Združeni narodi izglasovali leta 1948. Jugoslovanski delegat tedaj sicer ni glasoval za to deklaracijo, toda to ni preprečilo jugoslovanskim komunistom, da se ne bi sklicevali nanjo, kadar je bila njim v prid, in vsakega 10. decembra slovesno proslavljali dan človekovih pravic. Novi kazenski zakonik je odlično rešil vprašanje “prisilnega dela”. Združeni narodi so namreč tedaj raziskovali uporabo prisilnega dela po različnih državah. Zatorej novi zakonik ni več poznal kazni “odvzema svobode s prisilnim delom”, marveč le “strogi zapor”. Toda kazen so izvrševali na natančno isti način kot prej.
Posebno smešen je bil 151. člen, ki je določal: “Uradna oseba, ki pri izvrševanju svojih dolžnosti uporabi grožnjo s silo z namenom prisiliti obtoženca, pričo, izvedenca ali kogar koli drugega med zaslišanjem, da da kako izjavo, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev ali s strogim zaporom do pet let.” Če bi s tem členom resno mislili, bi morali obtožiti vse člane komunistične policije.
Konkretni primeri znancev
“Kasa je bil goreč komunist. Ko se je pričel lov na nekdanje dachauce leta 1948, so aretirali tudi njega in preiskovalci so ugotovili, da je ob neki priložnosti udaril drugega jetnika, ki se je slabo obnašal ob delitvi hrane. To je bilo dovolj, da so ga obsodili na deset ali dvajset let – ne spominjam se natančno koliko – kot kolaboracionista.
Peter Češnja je bil partizan. Po vojni si je domišljal, da ga to opravičuje, da nastopi proti uradnim kandidatom ob prvih volitvah leta 1945. Z nekaj prijatelji je razmnoževal letake in jih delil po Mariboru. Kmalu so jih vse skupaj aretirali, obtožili špijonaže z nekim neverjetnim izgovorom in obsodili Petra na smrt, vendar so kazen spremenili v 20 let prisilnega dela.
Dolenc se je z delom prikopal do livarne na Nizozemskem. Po nemški okupaciji se je vrnil v Ljubljano in začel na novo. Italijani so ga aretirali in poslali v Gonars. V taborišču je kmalu odprl kantino, kar je bil razlog, da so ga komunisti obsodili na smrt zaradi izkoriščanja, a spet spremenili kazen v dvajset let prisilnega dela.
Iz Maribora v kominformovsko taborišče so poslali pisatelja Ludvika Mrzela, enega najljubeznivejših ljudi, kar sem jih kdaj srečal. Ena izmed obtožb proti njemu je bila, da je pisal črtice, ki so bile romantične in degenerirane. Ljudski tožilec je tak romantični spis celo bral sodnikom, ti pa so Mrzela obsodili na kakšnih sedem let.”
“Zelo malo nam je pomagalo, da so komunisti in njihovi sopotniki razlagali, da je čisto druga stvar, če je v prijateljskih stikih z Zahodom komunistična vlada, kot če so to reakcionarni posamezniki. To je moji materi dejal predsednik Vidmar, ko je šla k njemu in vztrajala pri tem, da me ne bi smeli še naprej imeti v zaporu, potem ko se je njihova zunanja politika spremenila natančno v tako, kakršno sem jaz zagovarjal štiri leta prej.”
Naša sobica je imela dve okni, toda zrak je bil zatohel, ker je bil spodnji del oken zabit in prebeljen. Protestirali smo proti zatohlosti, tako da so nam končno dovolili okna odpreti, vendar so nam zabičali, da ne smemo gledati skoznje. Da bi Zahod lahko storil za nas mnogo več, če bi se potrudil, kaže primer mojih soobtožencev Furlana in Snoja, ki so ju komunisti izpustili spomladi 1951, ker so si mislili, da bo to napravilo dober vtis na njihove zahodne dobrotnike.
“Poleti 1952 sem mater tudi prepričal, naj mi spet pošlje odvetnika. Prej so odvetnike večkrat kaznovali ali jim vsaj vzeli advokaturo, če so resnično branili svoje kliente, namesto da bi le pomagali sodiščem iskati “objektivno resnico”, to je obsoditi obtožence.” Prav tako poleti istega leta se je na kaznilniškem dvorišču pojavilo nekaj Madžarov. Ušli so v Jugoslavijo pod vtisom zahodne propagande, da Jugoslavija ni več komunistična država. Ko so prosili, da bi jim dovolili oditi na Zahod, so jim odvrnili, da to ni mogoče. Ko so poskusili pobegniti v Avstrijo, so jih za nekaj let poslali v ječo.
Pojavljati so se pričeli gospodarski zločinci
Začela se je pojavljati nova vrsta zapornikov. Bili so tako imenovani gospodarski zločinci, ljudje, ki so kradli v podjetjih, kjer so delali, ker niso mogli živeti od svoje borne plače. Povrh so komunisti neprestano govorili o tem, da tovarne pripadajo delavcem, kar so pač nekateri ljudje vzeli malo preveč dobesedno. Ko je dr. Janko Žirovnik, nekdanji predsednik Advokatske zbornice v Ljubljani, branil takega obtoženca, je uporabil ta argument. Takoj so ga suspendirali kot odvetnika.
Komunisti so še naprej uganjali svoje šale z zaporniki. Lojzeta Colnarja iz Kranja bi morali izpustiti septembra 1953. Odpeljali so ga h glavnim vratom, toda tam so ga znova aretirali in mu grozili, da mu bodo še enkrat sodili zaradi “zločinov, storjenih v zaporu”. To ga je tako pretreslo, da je komaj preživel.
Septembra smo doživeli tudi veliko veselje, da je prišel v Jugoslavijo na obisk maršal Montgomery. Dejal je, da “moramo biti srečni, da ima Jugoslavija voditelja, kot je Tito”. Kazalo je, da mora biti po mnenju maršala Mantgomeryja vsaka dežela presrečna, če ji ukazuje človek, ki ga ima on za dobrega vojaka, ne glede na to, kaj ta vojak sicer počenja. Zakaj naj bi se tako zelo veselili, da so bili stotisoči moških in žensk pobiti in da je skoraj milijon prebivalcev šlo skozi zapore?
Izgubo Trsta naprtili svojim političnim nasprotnikom
Komunisti so skušali že ves čas krivdo za izgubo Trsta naprtiti svojim političnim nasprotnikom, da bi jih diskreditirali. Naš nekdanji soobsojenec profesor Furlan je po pogojnem izpustu iz komunističnega zapora leta 1951 zaradi bolezni na srcu živel v Radovljici. Ko je izbruhnila tržaška afera, je sodrga pod vodstvom Udbe prišla pred njegovo hišo, ga privlekla ven med vpitjem, da so “on in njegovi angleški prijatelji prodali Trst Italijanom”, ga naložila na samokolnico in bi ga zvrnila v Savo, če ne bi tega pogumno preprečila njegova žena.
“Udbovski major Anton Debevec se je zaljubil v Sonjo, hčerko nekdanjega tovarnarja. Toda Sonja se je raje poročila z višjim udbovcem Borisom Čižmekom – Borom. Da bi Debevec spravil tekmeca s poti, ga je denunciral kot sodelavca gestapa. Toda Sonjin mož je imel precej boljše zavarovan hrbet kot Debevec in tako je bil Debevec obsojen na šest let zaradi zlorabe uradnega položaja.
Zanimiv novi prišlek je bil tudi Jože Kovač, uspešen podjetnik. Iz preprostega avtobusnega šoferja se je dokopal do prevozniškega podjetja s kakimi dvajsetimi tovornjaki. Sedaj sva se srečala na Igu, kjer je bil v zaporu že četrtič. To pot so ga aretirali in obsodili na dve leti, ker je pisal sorodniku v Ameriki, da je v Jugoslaviji “rdeča povodenj”.”
“Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj so naši ječarji tako sovražili nekatere ljudi, ki so bili videti povsem nenevarni, tako Berlota, ki ga je revmatizem že na pol pohabil. Po pripovedovanju je bila njegova glavna krivda, da je imel dva brata, huda protikomunista, ki sta leta 1945 pobegnila. Obsojen je bil na dolgo zaporno kazen in je bil leta 1954 še vedno v zaporu.”
Vedno bolj je naraščal dolg v tujini
Ob koncu leta 1964 je bila Jugoslavija spet globoko v gospodarski krizi, značilni za komunistično gospodarstvo: stopnje rasti so bile sicer visoke, toda brez velike koristi za kogar koli, ker je neuravnoteženo gospodarstvo v prevelikem obsegu proizvajalo stvari, ki niso bile nikomur potrebne in so samo delale gnečo po skladiščih. Hkrati je vedno bolj naraščal dolg v tujini, od koder so komunisti na veliko uvažali, niso pa imeli dati kaj v zameno.
Najhujše je, da so komunisti, ker so hoteli proste roke za uveljavljanje svojih končno veljavnih, edino pravilnih metod, množično morili, pačili dejstva in zatirali vsako pametno misel. Za ta totalitarizem še nihče ni bil kaznovan. Sicer pa kaznovanje niti ni glavna nuja, glavno je priznanje, da so bile komunistične ideje zmedene in da je bila komunistična vladavina zločinska. Tako zmedenega gospodarskega sistema, kakor ga je postavila komunistična ideologija, ni mogoče ohraniti niti z največjim nasiljem. Tito je prepovedal, da bi se kdor koli bojeval proti nacistom in fašistom, če ne sprejme njegovega povelja. Napadal je nekomunistične enote in končno dosegel, da so nekatere začele sodelovati z okupatorji. Toda okupatorjem je tudi sam ponujal sodelovanje.
Damjan Likar