Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič zaradi svoje strokovnosti in prodornosti upravičeno velja za enega najvplivnejših pravnikov v državi, na proslavi ob dnevu državnosti v Občini Ribnica pa je potrdil, da je tudi pravi domoljub. V govoru o vladavini človeka in ljudstva je poudaril, da smo Slovenci z ustanovitvijo lastne države zase in za svojo potomstvo odprli vrata v lastno vladavino. Ali kot bi rekli že naši stari: da si lahko izvolimo svojo vero in svoje postave. Pa ne gre le za demokracijo v ožjem smislu vladavine ljudstva kot celote na ozemlju lastne države (demos kratein, ljudstvo vlada), temveč poleg tega tudi za demokracijo kot vladavino človeka – prav vsakega posameznika – v svojem lastnem življenju v okviru takšne svobodne demokratične države (demokracija v širšem in pravem pomenu).
Ddr. Klemen Jaklič je uvodoma izpostavil, da Deklaracija ob neodvisnosti Slovenije na eni strani govori o samostojni državi suverenega slovenskega naroda, na drugi strani pa o tej lastni državi govori tudi kot o pravni državi, v kateri bodo spoštovane človekove pravice in državljanske svoboščine, torej vladavina posameznika v njegovem lastnem življenju. “Odprta vrata v lastno vladavino – v smislu nekega naroda in vsakega posameznika – pa ne predstavljajo le izpolnitve zgodovinskih stremljenj vsakega naroda, vključno s stremljenji generacij Slovencev in slovenskih prednikov. Prav tako niso zgolj uresničitev dobrine samovlade zase in za svoje potomstvo. Gre še za mnogo več. Za prispevek Slovenk in Slovencev k samovladi kot civilizacijski dobrini človeštva, ki ji ni para.”
Ideal samovlade vsajen v samo jedro človeške narave
Ob tem Jaklič poudarja, da je to tako, ker je ideal samovlade vsajen v samo jedro človeške narave, gre torej za ravno tisto jedro, ki ga dela človeka. In ta ideal v človeku ni od včeraj. “Če kdo misli, da izvira recimo iz francoske ali pa ameriške revolucije, ki je demokracijo zoper absolutne oblike vladavine uspela vpeljati in razširiti nad ozemlje celotne države, se moti. Če kdo misli, da ideal samovlade morda izvira iz obdobja razsvetljenstva in liberalizma, ki je samovlado posameznika uspel ubraniti pred nesvobodomiselnimi tokovi srednjega veka, se prav tako moti. Kot se moti tisti, ki misli, da gre še starejši izvor tega ideala iskati v atenski demokraciji, ali pa, če hočete, pri naših karantanskih prednikih, ki so si sami – dokler so si – postavljali svoje kneze, svojo vero in svoje postave.”
Po navedbah ustavnega sodnika so vse to le posledični izrazi enega in istega človekovega stremljenja, ki ima svoj vir v tistem jedru, ki ga vsakdo nosi v sebi in je bil vanj neizbrisno vsajen že ob začetku. “Če želite v verskem smislu, takrat, ko je Bog v vrtu ob drevesu spoznanja človeku vdahnil svobodno voljo. Voljo, da – če tako hoče – reče bodisi ‘da’ ali pa tudi ‘ne’ celo Bogu samemu. Še celo Stvarnik človeku vdahnjene svobode ni želel odvzeti, ni se mu želel vsiliti, le razodeti, predlagati. Človeka je ustvaril kot avtonomno bitje, da si sam izvoli svojo vero, svoje postave. Ali, če hočete iz sekularnega antropološkega vidika, ideal samovlade izvira iz pračasov, ko se je v človeškem predniku zgodil razvojni skok, ki ga je napravil za bitje svobodne volje – torej človeka – in ga s tem ločil od vsega preostalega živega in neživega, nečesa, kar svobodne volje nima.”
V primeru, če je torej izvor ideala samovlade v samem človekovem bistvu, pa to ne pomeni, da si ljudje eden drugemu tega bistva skozi zgodovino nismo odrekali in ga teptali, opozarja Jaklič. Brat je dvignil roko nad brata, vladar si je vzel pravico oblasti nad posameznikom, gospodar nad sužnjem, privilegirani narod nad tlačenim, močnejši nad podjarmljenim. “Zdi se, da je človeška zgodovina eno samo kratenje naravne pravice človeka in ljudstva do lastne vladavine. In vendar, ravno ker gre za samo človekovo bistvo, stremljenja po idealu samovlade iz človeške zgodovine kljub silovitim nasprotnim težnjam ni bilo mogoče, in nikoli ne bo mogoče, izkoreniniti. Nasprotno, kot feniks iz pepela se tekom zgodovine, obdobjem zatonov navkljub, v resnici vztrajno vse bolj vzpenja in širi ter asimptotično približuje svoji vse bolj polni uresničitvi.”
Po atenski demokraciji sledil zaton samovlade za okoli dva tisoč let
V govoru je Jaklič spomnil na atensko demokracijo, ki je vzklila sredi oligarhičnih, celo tiranskih okolij stare Grčije. O njej ustavni misleci govorijo kot o prvem večjem razmahu samovlade v človeški civilizaciji. Znotraj obzidja mestne državice so Atenci o skupnih zadevah prvič odločali sami – kot zakonodajalec enkrat na teden skupaj sredi trga. Tudi izvršni del oblasti je lahko prevzel vsak državljan, vrstni red pa je določal žreb. Toda visoki ideal samovlade ob prvem razmahu ni bil brez hudih pomanjkljivosti. Ženske, sužnji in tisti, ki niso imeli atenskega državljanstva po obeh straneh (očetovi in materini), so bili iz samovlade izključeni. Prav tako je večina na trgu lahko izglasovala, karkoli si je zaželela, vključno z izgonom in smrtjo sodržavljana brez podlage v resnih razlogih.
Obred pri knežjem kamnu predstavljal idejo samovlade ljudi
A celo v obdobju zatona, ko mu okolje ni bilo naklonjeno, ideala človekove samovlade ni uspelo izkoreniniti. V človeka je pregloboko vsajen. Že srednjeveški pisci, kasneje pa Jean Bodin, ki je v svojih Šestih knjigah o republiki utemeljeval vladarjevo absolutno oblast nad podložniki, sredi obdobja absolutističnih monarhij in fevdalizma npr. piše o tem, da “ničesar pa ni, kar bi bilo mogoče primerjati z običajem, ki je bil v navadi v Karantaniji”. Obred pri knežjem kamnu je po besedah Jakliča seveda predstavljal idejo samovlade ljudi, pomenil je, da oblast, ki je podeljena knezu (in za katero se je moral ta na kamnu zahvaljevati ljudem), v resnici izvira od ljudi, ki so svobodni, in se mora v korist njihove svobode tudi izvrševati. Torej ravno obratno, kot je veljalo širom takratnega sveta, da oblast pač izhaja od vladarja, ki si svoje podložnike (subjects) upravičeno podredi in ki ob ustoličenju sami prisežejo zvestobo njemu. Toda pri Karantancih je bilo drugače. “Kot nas spomni Prešeren, tudi Črtomirjev boj ni bil nič drugega kot boj za to, da bi si sredi sveta, ki samovlade ni poznal, Karantanci le-to ohranili, da bi si sami izvolili svojo vero in svoje postave, da bi knežji kamen ostal, kar je do tedaj bil. Čudovito je videti, da je ravno pri naših slovenskih prednikih ideja samovlade sredi obdobja zatona za vsaj nekaj časa sijala naprej in s tem kasneje kazala pot prihodnjemu razmahu človekove samovlade, ki je neizogibno sledil.”
“Ta prerojena oblika samovlade ljudi v okviru celotne nacionalne države se je nato počasi širila in osvobajala svet,” je v govoru izpostavil Jaklič in dodal, da je nastal demokratični del Zemlje, ki danes nosi odgovornost za to, da bo samovlado ljudi in človeka asimptotično širil naprej, k njegovi vse večji in čim širši uresničitvi. Z ustanovitvijo samostojne in demokratične države Slovenije smo pred sedemindvajsetimi leti Slovenci ponovno vstopili v ta plemeniti civilizacijski tok, katerega sonosilci, v nekem zgodovinskem trenutku pa celo edini nosilci, smo nekoč že bili. Črtomir je naposled res klonil, pred več kot tisoč leti. A ideal samovlade v človeku ne umre. Pred sedemindvajsetimi leti je bil njegov boj naposled dopolnjen in dobljen. Vsakdo od nas si lahko po besedah Jakliča svojo vero (pa ne samo vero) svobodno izvoli sam, to nam zagotavlja naša demokratična ustava. Kot suvereno ljudstvo v okviru lastne demokratične države pa si na volitvah in neposredno na referendumih svojo postavo prav tako določamo sami.
