Slovensko politiko pesti problem novih obrazov. Zoran Janković, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec in naposled trenutni predsednik vlade Robert Golob. V vsakega od naštetih je omembe vreden del volilnega telesa položil svoja upanja, hotenja in na koncu, po pravilu, ostal praznih rok. Zakaj je tako, smo govorili z dr. Lukšičem, politologom, analitikom in nekdanjim politikom. Pravi, da so novi obrazi povezani s kapitalskimi strukturami, ki ne pustijo, da bi se okrog teh zgradila resna politična stranka. Cilj namreč ni izvajanje politike, temveč iskanje zasebnih dobrobiti in interesov. V primeru trenutnega premierja identificira, da za njim stoji energetski lobi.
Dr. Igor Lukšič s Fakultete za družbene vede najprej pojasni, da substrat za nove obraze predstavlja prebivalstvo, ki na splošno ni naklonjeno političnim strankam. Trdi, da je že v izhodišču stopnja politične zavesti v Sloveniji nizka, naklonjenost strankarskemu življenju pa že od samega nastanka prvih političnih strank ostaja nizka.
Pravi, da je v tej situaciji pripravljenost na dolgoročno politično delovanje zelo nizka. V močnih državah kapitalske strukture poskrbijo za to, da so politične grupacije stabilne, da znotraj teh političnih grupacij nastopajo usposobljeni ljudje, sposobni zastopati interese teh struktur tako znotraj kot zunaj države. “Pri nas teh struktur, ki bi rabile resno politiko, ni,” pravi Lukšič in dodaja, da je v Sloveniji samo SDS stranka, ki vzdržuje volilno telo, a predvsem po zaslugi predsednika stranke in ne kapitalskih struktur, ki bi bile za to zainteresirane.
Kapitalske strukture na levici ne pustijo prave demokracije
Na drugi strani političnega spektra so razmere drugačne. Trdi, da te ne “pustijo, da bi se nekaj takšnega organiziralo”. “Kdo so personalno ti ljudje, je težko reči. Težko jih identificiram, tudi v svoji politični karieri se s tem nisem ukvarjal. Vidim pa, da to tako deluje. Zmeraj je neka grupacija ljudi, ki nekaj poskuša. Trenutno se vidi, da je Goloba nastavil nek energetski lobi oz. ljudje, ki se ukvarjajo z energijo. Obetali so si, da bodo s svojim človekom lahko prišli do poslov, položajev znotraj slovenskega energetskega trga, ki jim bo dolgoročno izboljšal pozicije. Počasi vidimo, da se to dogaja. Hkrati pa postajajo nemirni vsi ostali, ki pri tem ne morejo sodelovati,” pojasnjuje.
Na vprašanje, ali so novi obrazi dobri za razvoj demokracije v Sloveniji, odgovarja, da so ti lahko dobri le, kadar se “socializirajo”, uveljavijo znotraj obstoječe ekipe, ki jo nato, v kolesarskem žargonu, vleče naprej. Slovenija je bila v preteklih letih priča seriji tovrstnih “nesocializiranih” politikov, ki so na politično prizorišče prišli z različnih področij. S področja (pravne) znanosti je prišel Miro Cerar, iz županskih krogov Marjan Šarec, iz župansko-gospodarskih Zoran Janković. “Vse te variante so bile slabe,” pojasnjuje. “V teh primerih pa vidimo, da ne gre za to, da bi nekdo vlekel državo naprej, da ne gre zato, da bi regeneriral ekipo, niti ne gre za to, da bi bivšo ekipo pospravil,” dodaja.
Golob brez državljanske drže – gradi identiteto na “pospravljanju” ekipe prejšnje vlade
Za premierja Roberta Goloba Lukšič pravi, da je dokaj specifičen med “novimi obrazi”, saj je zgradil celo identiteto na tem, da pospravlja ekipo prejšnje vlade. To je njegova glavna zgodba. “Tukaj ni opaziti niti D od državljanske drže. Tega nikoli ne bi smel postaviti kot glavni kriterij, zlasti ne po tem, ko si prišel na oblast,” pove dr. Lukšič. Predsednik vlade po mnenju Lukšiča ne loči med javnim in privatnim. “Ne loči med poslom, stranko, vlado, poslansko skupino. To je neverjetno. Z novimi obrazi bomo tako dobili še več tega, da bodo ljudje naredili popolno “štalo” iz tega, kaj politika, kaj je privatna sfera, kaj je ekonomija, kaj so mednarodni odnosi,” pove naš sogovornik. V tem aspektu se pridružuje mnenju političnega analitika Aljuša Pertinača, s katerim smo govorili pred kratkim. Več – TUKAJ.
Interesna ozadja se skrivajo za levičarstvom in sredino
Naš sogovornik še pojasnjuje, da v Sloveniji prav tako vlada zmeda glede tega, kaj v političnem prostoru predstavlja levica in kaj sredina: “Pri nas se to, kar je v Sloveniji zelo interesno, kapitalsko obarvano, prodaja kot leva sredina. Kot leva sredina pa se prodaja samo z enim razlogom oz. barvo, ki je “antijanšizem”. S to “finto” skušajo pokazati, da jim ne gre za partikularni poslovni interes, vsaki od teh grupacij. S tem, ko nastopajo ortodoksno proti Janši, že zasedajo prostor leve sredine. Gre za ideološki nesporazum, ki ga te grupacije izrabljajo, da vzpostavijo to nestabilno situacijo.”
“Poslovne stranke so v politiki prepovedane. Če bi šle kot take na volitve, ne bi dobile glasov. Zato se mora kar naprej skrivati za velikimi imeni levičarstva in sredinskosti, da sploh lahko pridejo do pozicij, s katerih potem vlečejo svoje dobrobiti in koristi. To se mi zdi, da je glavni problem v Sloveniji,” opozori.
Stranke bi morale najprej živeti
Lukšič je prepričan, da bi se za podrobnejše izsledke morala problema “novih obrazov” lotiti politološka ekipa. Ta bi lahko nato tudi predlagala rešitve, kako bi bilo mogoče preprečiti, da do tega ne bi prihajalo več. Prepričan je, da bi morale stranke najprej živeti, imeti svoje člane, financiranje, predvsem pa ne bi smele biti stranke zgolj v pravnem, formalnem smislu, temveč tudi avtentične politične grupacije.
Žiga Korsika