Slovenija je v NATO vstopila 29. marca 2004. Ob dvajseti obletnici smo z nekdanjim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom in prvim predsednikom Slovenskega odbora za NATO dr. Miho Pogačnikom spregovorili o razlogih, ki so nas takrat vodili na poti, čemu je NATO namenjen danes in tudi o nizki popularnosti zavezništva na Slovenskem.
Naša sogovornika ne puščata nobenega dvoma. Pridružitev Slovenije severnoatlantskemu zavezništvu je bila in ostaja najbolj smotrna možnost za zagotovitev varnosti države in njenih državljanov. Pomemben del slovenskega življa tega še danes ne razume.
“Članstvo v NATU je zelo preprosta stvar. Tudi odločitev za to je bila preprosta. S pridružitvijo se je povečala naša varnost, hkrati pa smo veliko pridobili tudi na ugledu. To je bil skupen in samoumeven cilj zavezništva vseh novih demokracij v Evropi. Želeli smo se pridružiti že v prvi skupini (1999), a se nam to ni posrečilo. Pridružili smo se v drugem krogu, skupaj s šestimi državami, in na tak način potrdili svojo neodvisnost in mednarodno navzočnost,” pove Rupel.
V Sloveniji so se od začetka vojne v Ukrajini močno razpasli argumenti, da bi se moral NATO sam razpustiti v trenutku, ko je razpadla Sovjetska zveza. Kot pojasni Rupel, tovrstni argumenti nimajo smisla: “Jasno je, da zavezništvo pomeni skupne vrednote, sodelovanje na različnih področjih, še posebej na vojaškem. Gre za paradoksalno vprašanje, glede na to, da se odvija vojna v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu.”
Na vprašanje o prihodnosti zavezništva, natančneje o tem, ali bi se morala Ukrajina pridružiti zavezništvu, odgovarja: “Ukrajina je izrazila željo po članstvu v Evropi uniji in zvezi NATO. Mislim, da je potrebno interese in želje suverenih ter neodvisnih držav upoštevati. Kdaj in kako se bo to zgodilo, je veliko vprašanje. Rusi seveda mislijo drugače in to je predmet velikih sporov.”
Slovenija kot majhna država potrebuje NATO
O tem, koliko smisla imajo razmisleki, ki jih po Sloveniji širijo nasprotniki slovenskega članstva v NATU, povprašamo prvega predsednika Slovenskega odbora za NATO. Tako se dr. Miha Pogačnik spominja tistih dni: “Enako misleči smo združili glave in ustanovili ta odbor in po najboljših močeh poskušali pomagati razložiti, zakaj je NATO dober. Mi smo želeli ljudem povedati, da gre po eni strani za integralno varnost, ki jo Slovenija kot majhna država potrebuje, ker pač ima vojsko, kakršno ima, je pa vendarle na geostrateškem vozlišču, čeprav ga zadnje čase zelo slabo izkorišča.”
Spominja pa se tudi nasprotnikov pridružitve, ki so bili v glavnem vezani na leve politične stranke, ki so imele za sabo očitno močan “mehanizem”. Ta jim je omogočal, da so se lotili konkretne negativne kampanje, vključno z “jumbo” plakati ob avtocestah.
“Mi smo takrat kot benevolentno društvo s svojimi privatnimi močmi skušali doseči to, da bi vendarle prišli v NATO in to nam je tudi uspelo. Razlike v stališčih pa obstajajo še danes. Zakaj nekateri tako mislijo, ne vem. Morda gre za približevanje nazaj neuvrščenim, ali je to približevanje nazaj jugoslovanskemu modelu, ali je to neka uklonilna politika do Ruske federacije … To bi morali vprašati njih,” pojasnjuje dr. Pogačnik.
Naš sogovornik nadaljuje, da so njihovi argumenti, torej o nujnosti izhodu iz zavezništva, danes še manj upravičeni kot pred dvajsetimi leti. V času zaostrenih varnostnih razmer na svetu, ko je vse bolj jasno, da se sovražnosti iz spopada v Ukrajini razlivajo na druga krizna žarišča, ko sta se zvezi NATO pridružili tudi nevtralni državi (Finska in Švedska), je vse bolj jasno tudi to, da so glasovi, ki pozivajo k izstopu, nerazumni.
Pogačnik: “Pozivajo nas, naj skočimo ven iz zaklonišča”
Povprašamo ga tudi o nekaterih utopičnih glasovih, ki kot alternativo ponujajo razorožitev in nevtralnost. Tem sporoča: “Ti morajo najprej razumeti, kaj je nevtralnost, trajna nevtralnost in kaj je politika nevtralnosti. Švica je trajno nevtralna, a je oboroženo nevtralna. Trajna nevtralnost je oborožena nevtralnost. Če pa vojske nimate, potem pa ste protektorat. Potem niste država. Država mora imeti vojsko ali pa mora biti pod protekcijo neke druge države. Preprosto povedano, ne morete se igrati države, če nimate vojske.”
Ob koncu ga še povprašamo o nizki podpori, ki jo zavezništvo uživa v Sloveniji. “Razlogi so po mojem mnenju dolgoletni, sistemski, zakoreninjeni v šolstvu, v zgodovini, v medijskem podajanju družbene resničnosti in seveda tudi v aktualni politiki. Ekstremna levica in levica sta bili vedno proti NATU, tudi pred dvajsetimi leti. Tukaj imate tudi jugonostalgike, ki se spominjajo gibanja neuvrščenih. Potem imate ljudi, ki so jih v šoli učili zgodovino, ki ni resnična. Če vse to seštejete, dobite približno polovico volilnega telesa.”
Žiga Korsika