Federico Potočnik je bil kot zdravnik specialist za nalezljive bolezni v rodni Sloveniji v prvi liniji boja proti covidu-19. Zdaj na Stanfordu izpopolnjuje veščine vodenja za preoblikovanje slovenskega zdravstvenega sistema na bolje. Po mnenju Federica je slovenski zdravstveni sistem zastarel ostanek preteklosti, ki so jo nadzorovali komunisti. “Ni se razvil dovolj hitro,” pravi in navaja strog vladni nadzor, skoncentriran na državnem ministrstvu za zdravje. “Nimate nobene prave moči nad vsakodnevnim upravljanjem lastne bolnišnice,” je pojasnil in poudaril, da je njegov cilj, da svoji skupnosti zagotovi zdravstveni sistem, ki si ga zasluži.
Federico Potočnik je bil kot zdravnik specialist za nalezljive bolezni v prvi bojni črti boja proti covidu v Sloveniji Ne samo, da je zdravil bolnike na oddelkih, ampak je z uporabo nekaterih vodstvenih sposobnosti, ki jih je pridobil kot mlad politični organizator, vodil ekipo, ki je usmerjala ustanove za dolgotrajno oskrbo, kako se soočiti s pandemijo. “To so bili zelo težki časi,” se spominja dvojnih izmen, pomanjkanja učinkovitih zdravljenj in, kar je najhuje, izgube bolnikov zaradi bolezni – kljub izrednim medicinskim naporom.
Zdaj pa 34-letni Potočnik polni baterije v programu MSx na Stanfordu, kjer upa, da bo pridobil vodstvene veščine, s katerimi bo lahko pomagal pri reformi zastarelega zdravstvenega sistema v Sloveniji iz obdobja komunizma. “Moj cilj je, da svoji skupnosti zagotovim zdravstveni sistem, ki si ga zasluži,” je poudaril. Na Stanfordu so z njim opravili intervju in ga med drugim vprašali, kako se je soočal s covidom in kako je to nanj vplivalo. “Na začetku je bilo veliko treme,” je odgovoril in pojasnil, da marca 2020 o bolezni niso vedeli ničesar; niso imeli nobenega uspešnega zdravila za zdravljenje ljudi, tudi infrastruktura ni bila pripravljena na pandemijo takšnih razsežnosti. “Vedeli smo, da iz Kitajske prihaja ta bolezen, ki se je zdela nevarnejša od drugih, in da ubija veliko ljudi in zdravnikov,” je spomnil.
Na Stanfordu smo se pogovarjali o SLO zdravstvu in o tem, kako bi ga lahko posodobili.
👉Intervju je tu: https://t.co/CF30KYqc7S https://t.co/q8TL8ptqS9— Federico V. Potočnik (@FVPotocnik) January 4, 2023
Ali ste v času pandemije opazili, da slovenski zdravstveni sistem stvari ne obvladuje pravilno?
Bil sem član sveta večje bolnišnice v Sloveniji in izbirali smo novega direktorja. Bolnišnice vodita dva direktorja – eden je zdravstveni, drugi pa generalni direktor. Običajno je zdravstveni direktor zdravnik; generalni direktor je lahko zdravnik ali pa tudi ne. Pogovarjali smo se s kandidatom za delovno mesto, ki je bil zelo dober kirurg in klinik, a pravih izkušenj kot generalni direktor ni imel. Zato sem ga vprašal: “Kakšne so vaše izkušnje z upravljanjem tako velike organizacije, kot je bolnišnica?” Njegov odgovor je bil, da bere knjige na to temo. To je bilo zame ključno za razumevanje položaja: čeprav se je ta oseba kot vrhunsko usposobljen zdravnik, kirurg in profesor, prijavila na delovno mesto, ni mogla izpolniti zahtev, ker ni bila šolana za vodenje takšne organizacije.
View this post on Instagram
Imamo zelo zastarel sistem, ki je bil zasnovan v komunističnem režimu. Ni se razvijal dovolj hitro, kar pomeni, da je tudi tisto, kar je bilo včasih morda pozitivno, danes zastarelo. Lastništvo bolnišnice je v rokah ministrstva za zdravje, torej tudi če si direktor bolnišnice, ne moreš nadzorovati toka denarja, ki prihaja v bolnišnico, ker o tem odloča edina zavarovalnica, ki jo Slovenija ima, odtoka denarja pa ne moreš nadzorovati, ker o plačah odločajo sindikati in ministrstvo za zdravje. Torej nimaš nobene prave moči nad vsakodnevnim upravljanjem lastne bolnišnice. Kot krščanski demokrat verjamem v subsidiarnost, ki pomeni približevanje odločanja državljanu. V praksi bi raje decentraliziral upravljanje bolnišnic, da bi se lahko ena bolnišnica poskušala izboljšati in konkurirati drugi bolnišnici. Če ni konkurence, ni spodbude za rast in izboljšave.
Ali je to novo usposabljanje spremenilo vaš način razmišljanja o upravljanju zdravstvenega sistema?
Pomaga mi odpirati dve področji: moj pogled v svet, ki mi je bil neznan – finance, vrednotenje, mikroekonomijo. Teh stvari te ne naučijo na medicinski fakulteti. Tam je razmišljanje konvergentno, saj skušaš najti pravo diagnozo iz različnih simptomov, medtem ko je v poslovni šoli proces nasproten: od problema je treba kreativno iskati rešitve, kar je fascinanten miselni premik. Kot klinik delam v bolnišničnem okolju in zdravim bolnike. Nisem mogel videti operacij zadaj ali odločanja, ki se dogaja nad mojim položajem. To je prostor, kjer lahko naredite najbpomembnejšo spremembo. Ko je zasnova zdravstvenega sistema pravilna, se ostali deli naravno postavijo na svoje mesto. In drugič, v slovenski sistem želim vnesti element izbire, kjer lahko izbereš eno bolnišnico pred drugo na podlagi dejanskih podatkov o njihovi kakovosti oskrbe. Nekateri so boljši od drugih, vendar statistike kakovosti v bolnišnicah ne objavljamo. Nekaj merimo; ne objavljamo. Čutim, da je naša dolžnost, da jim ponudimo način za primerjavo. S primerjavo lahko glasujejo z nogami in gredo tja, kjer so rezultati zdravljenja boljši. S tem ustvarjamo okolje, v katerem se vsi trudijo izboljšati kakovost oskrbe, namesto da ohranjamo letargično prepričanje, da so vse zdravstvene ustanove enake, kar neizogibno vodi v stagnacijo.
Kakšen je vaš načrt po diplomi?
Sem sem prišel z mislijo, da bom z vladne strani spremenil slovenski zdravstveni sistem. Tu pa sem se naučil, da lahko ustvariš tudi nekaj dobrega, novega in boljšega – s podjetjem, z zagonom ali inovacijo. In temu mora slediti vlada ali javni zdravstveni sistem. Politika je morda dober način za spreminjanje stvari, res pa je tudi, da so interesi v tem prostoru ogromni. Posledično je zelo težko nekaj dejansko premakniti; lahko delate vrsto let in še vedno ne dosežete ničesar. Zato sem začel razmišljati, da bi morda lahko z ustvarjanjem nečesa boljšega v zasebnem prostoru spodbudil javni sistem, da se izboljša. Slovenija je majhna država. V dvomilijonski državi je to izvedljivo.
“Eno je govoriti o zdravstvenih predpisih, drugo pa pogovarjati se s človekom, ki je za neko državo napisal predpise”
Potočnika so v pogovoru še vprašali, ali se je tudi v Kaliforniji lotil pohodništva. “Vsake toliko časa gremo naokoli, a komaj čakam, da se vrnem v svoje gore. To je bila ena od stvari, ki mi je zelo pomagala pri soočanju s covidno izgorelostjo, s stresom — hoditi v hribe in dihati, uživati in hoditi. S prijavo na Standford je želel biti čim dlje od svoje cone udobja, kjer lahko največ raziskuje in raste. Največja vrednost tega programa so po Potočnikovih besedah njegovi sošolci – zaveda se, da se je od svojih sošolcev naučil toliko ali več kot od tamkajšnjih profesorjev. “Ena stvar je govoriti o reformi bolnišnice, druga stvar pa se pogovarjati z osebo, ki je lastnica bolnišnice. Eno je govoriti o zdravstvenih predpisih, drugo pa se pogovarjati s človekom, ki je za neko državo napisal predpise. V razredu smo se pogovarjali o marketinški akciji podjetja Expedia. En sošolec je dvignil roko in rekel: ‘Takrat sem bil podpredsednik Expedia za Latinsko Ameriko in to odločitev smo sprejeli zaradi tega, tega in tega.’ Ti neverjetno uspešni strokovnjaki in hkrati ljudje, polni idej, s katerimi sem imel številne pronicljive pogovore, so mi spremenili življenje in me naučili dragocenih lekcij,” je svoje izkušnje opisal Potočnik.
Sara Bertoncelj