Nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije je več kot očitno slabo dorečen. Predvideva namreč dva scenarija energetske oskrbe v prihodnosti. Prvega, ki temelji na obnovljivih virih energije in jedrski energiji. Drugega, ki naj bi povsem temeljil na obnovljivi energiji, a se zanj kaj hitro izkaže, da je zavajajoč. Zanašal naj bi se na plinske termoelektrarne, ki kot energent uporabljajo, kot že ime nedvoumno kaže, plin, ta pa je fosilno gorivo.
Spomnimo, Nacionalni energetski in podnebni načrt RS (skrajšano: NEPN ) je strateški dokument, ki naslavlja cilje in ukrepe za 5 razsežnosti EU, to je razogličenje in obnovljivi viri energije, energetska učinkovitost, notranji trg energije ter raziskave inovacije in konkurenčnost. A, kot bomo prebrali v prihodnje, je izvajanje ciljev in ukrepov v skladu s strategijo povezano s številnimi tveganji za energetsko varnost, gospodarstvo, predvsem pa ne dosega želenega razogličenja kot ukrepa za varovanje okolja.
Zdi se, da izvedba tako enega kot druga scenarija temelji na željah oz. ideoloških predpostavkah. NEPN namreč, kot opozarja spletna uporabnica Tamara Langus, ne temelji na dejanskih ocenah vpliva na okolje, finančnih ocen ali ocene uporabe prostora in materialov. O podobni zgodbi smo že pred časom poročali, da se je odvila v Franciji. Tam so ravno te dni “zelene politike” na zatožni klopi. Več o tem lahko preberete TUKAJ.
Prvi scenarij, ki vključuje prehod na podnebno nevtralno Slovenijo s pomočjo jedrske energije, se je nedavno znašel v nemilosti oblasti. Vsaj tako je videti. Gradnja novega bloka jedrske elektrarne Krško se nikakor ne premakne z mesta, s strani predstavnikov oblasti pa je zaznati jasne indice, da ta strategija sploh ni prioritetna. Ministra Kumra zaostanki ne motijo, državna sekretarka iz MOPE Tina Sršen pa trdi, da obstajajo cenejše alternative jedrski energiji. Podobne izjave je bilo moč slišati iz koalicijskih vrst. Poslanka Tamara Vonta je na KNJF denimo dejala, da je jedrska energija neodgovorna do lokalne skupnosti, poslanec mag. Miroslav Gregorič pa je v svojih javnih nastopih “strašil” z jedrskimi tragedijami v Fukušimi in drugod. Obstaja torej resna verjetnost, da trenutna oblast ni naklonjena prvemu in smiselnemu scenariju, če pristanemo na to, da je razogličenje dejansko cilj, ki bi ga bilo potrebno zasledovati. To bo imelo namreč hude posledice za gospodarstvo, ne glede na “izravnalne” ukrepe, ki jih snujejo odločevalci tako na ravni EU kot doma.
Razogličenje s fosilnimi gorivi?
Kot že rečeno pa je druga opcija razogličenje s fosilnimi gorivi. Zveni in tudi je paradoksalno. Obnovljivi viri energije namreč ne omogočajo konsistentne proizvodnje električne energije, kar se pokaže predvsem ob slabem vremenu, ponoči in v zimskih mesecih. Tehnologija hranjenja presežkov (beri: baterije), ki so se ustvarili, na ugodne dneve prav tako še ni dovolj dovršena, da bi lahko na tak način zagotovili energetsko varnost. Zato je potrebno poiskati alternativo. Ker oblast zavrača jedrsko energijo, so se obrnili k drugemu viru energije, to je plinu, ki pa je sam po sebi fosilno gorivo.
Kot v svoji spletni niti opozarja uporabnica Langus, argument, da gre zgolj za nadomesten vir v primeru nizke proizvodnje energije, ne zdrži. Ker so slabe razmere za proizvodnjo električne energije z OVE pravilo in ne izjema (tako kot je prihod zime in dežja pravilo in ne izjema). Tako je povsem jasno, da je scenarij, ki je na prvi pogled povsem podnebno nevtralen, veliko večji proizvajalec toplogrednih plinov kot scenarij, v katerem bi izpade elektrike nadomeščali s proizvodnjo nuklearni elektrarni Krško.
Zagotavljanje električne energije s pomočjo plina pa ima tudi strateško komponento. Plinske termoelektrarne bi namreč morale plin za proizvodnjo energije uvoziti, še najraje verjetno iz Rusije ali pa katerih drugih držav izvoznic. Ne glede na izvor zemeljskega plina bi uvoz tega energenta iz držav predstavljal strateško šibkost v času turbulentnih globalnih razmer. To je v nasprotju z nacionalnimi cilji samooskrbe kot tudi cilji EU, ki bo v prihodnje strmela k zmanjševanju odvisnosti od sistemskih tekmecev.
Hude kritike s strani gospodarstva
Da so vladni podnebni načrti (tisti, h katerim se nagiba) nevarni za Slovenijo, je jasno povedalo tudi gospodarstvo. Vršilka dolžnosti GZS — Združenja za nekovinske in kovinske materiale Petra Prebil Bašin je denimo dejala, da je cilj samozadostnosti do 2040 dosegljiv le z JEK2 in da bo izgradnja do 2040 že prepozna.
V Talumu iz Kidričevega, ki je zaradi energetske draginje zaustavil proizvodnjo primarnega aluminija, trdijo, da trenutno za to ni ne v Sloveniji kot tudi ne v Evropi primernih ekonomskih pogojev. Kot navajajo, tako it tudi N1, bi morala biti cena med 40 in 50 evrov za megavatno uro. Elektriko po takšni ceni bi seveda lahko zagotavljala JEK, katere proizvodna cena megavatne ure elektrike stane cca. 30 evrov.
Tudi tukaj naletimo na paradokse. EU namreč v svojih strateških dokumentih navaja, da bo aluminij eden ključnih materialov v evropskem zelenem dogovoru. Hkrati se so razmere na energetskih trgih take, da je proizvodnja le-tega vse težja in ponekod, kot pri Talumu, nemogoča. Prav zato sporočajo iz Taluma: “Z zniževanjem proizvodnje se v Evropi postavljamo v veliko odvisnost od uvoza. Paradoks brez primere.”
Gal Kovač