Podatka ne morem posredovati javnosti, je direktor državne volilne komisije Dušan Vučko zavrnil odgovor na vprašanje, kateri poslanci so strankama Dobra država Bojana Dobovška in SAB Alenke Bratušek “posodili” podpise in jima s tem olajšali kandidiranje po celotni državi.
Neuradno se je Vučko odločil, da imen ne bo razkril zaradi opozoril informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, da je podpis poslanca za vložitev kandidatur po celotni državi stvar zasebnosti in da ljudje za to pomembno politično ozadje v času pred volitvami morda nimajo pravice izvedeti. Prelesnikova je bila v preteklosti generalna sekretarka državnega zbora. Za informacijsko pooblaščenko so jo izvolili poslanci.
Iz katere politične skupine sta dodatna podpisa?
Koliko je pomembno, kar nam prikrivajo, je odvisno od tega, kdo je posodil podpise. Manj pomembno bo, če je to storil kateri od poslancev, ki so zadnje čase izstopili iz SMC, denimo Branko Zorman in Bojan Krajnc. Precej bolj pa, če bi denimo Bratuškovi kandidaturo olajšal Dejan Židan s podpisom katerega od svojih poslancev ali če je Dobovšku, denimo, po tihem pomagal kdo od poslancev, ki sicer sodijo v SMC Mira Cerarja, iz katere je ta nekoč izstopil.
Ker informacije, ki je nedvomno pomembna za javnost, nisem dobil, sem jo takoj zahteval tudi pisno s sklicevanjem na zakon o medijih in na zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Tako bo državna volilna komisija morala uradno odgovoriti (a šele čez čas, verjetno po praznikih), omogoča pa to v nadaljevanju spor pred informacijsko pooblaščenko in sodiščem o pravici javnosti do obveščenosti, kateri poslanci so podpisali. Za informacijo, kdo je tretji podpisnik, sem takoj zaprosil tudi obe stranki. V stranki SAB je ob Alenki Bratušek uradno še Mirjam Bon Klanjšček, pri DD Bojana Dobovška pa ob Dobovšku nekdanji poslanec SMC Franc Laj.
Za kakšen privilegij gre?
Poslanci so si za svoje stranke določili poseben privilegij, da lahko s tremi podpisi poslancev, ki jih oddajo pri državni volilni komisiji, vložijo kandidature po vseh osmih volilnih enotah brez zbiranja podpisov državljanov. S tem imajo prednost pred strankami brez poslancev, ki morajo v vsaki enoti zbrati najmanj sto na upravnih enotah overjenih podpisov volilnih upravičencev. Da javnost nima pravice izvedeti, kateri volivci so podprli kandidature neparlamentarni strank, je še mogoče razumeti kot del varstva tajnosti glasovanja. A pri poslancih ta razlog odpade. Ko sem preverjal, kaj meni o prikrivanju, kdo je podpisal, pri nekdanjem članu državne volilne komisije, ki je tudi poznavalec volilnega prava, Juriju Toplaku, je ta povedal: “Mislim, da tega ne bi smeli prikrivati pred javnostjo. Podpisali so kot poslanci in ne kot zasebniki. Sem pa ugotovil, da je informacijska pooblaščenka v zadnjem letu zelo spremenila smer in na številni področjih javnosti otežuje dostop do informacij.”
Z DVK so se na objavo zgodbe o zasebnih biznisih poslancev na DVK (to namreč lahko pomeni tajnost podatkov), odzvali s takšnim pojasnilom:
@dvk_rs vam je pojasnila, da za razkritje tega podatka nima izrecne pravne podlage in da vas prosi, da vložite zahtevo po ZDIJZ. O vaši vlogi bomo odločili v roku, ki ga določa ZDIJZ. https://t.co/zfqye836tF
— DVK (@dvk_rs) April 30, 2018