Zgodilo se je pričakovano. Po prvih podatkih in ocenah Mednarodnega denarnega sklada (MDS) za lansko leto je pri bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca Estonija prehitela Slovenijo. Obema je tik za petami Češka.
Slovenija in Estonija sta samostojni državi postali leta 1991. Medtem ko je bilo to za Slovenijo prvič, je bila Estonija enkrat že samostojna in neodvisna država. To je postala leta 1918 in tako je bilo do leta 1940, ko jo je okupirala Rusija. Po padcu berlinskega zidu sta se obe državi osamosvojili in se skušali otresti socializma. Medtem ko je baltska država šla po poti korenitih prostotržnih reform, se je Slovenija pod vodstvom Liberalne demokracije Slovenije in predsednika vlade Janeza Drnovška zatekla k “neboleči” tranziciji. To se je izkazalo za zelo škodljivo. Tudi zato se je BDP na prebivalca v zadnjih treh desetletjih v Estoniji povečal za skoraj 29.000 ameriških dolarjev (26.700 evrov), na 29.730 ameriških dolarjev (27.380 evrov), v Sloveniji samo za nekaj več kot 21.000 dolarjev (19.340 evrov), na 29.470 ameriških dolarjev (27.140 evrov).
(Ne)zanesljivost DBP
BDP na prebivalca sicer ni najbolj zanesljiv kazalnik blaginje v neki državi, vendar ga v tej vlogi vidi večina statistik. Pogosto je potrebno podatke o rasti ali padcu BDP jemati s pridržkom. Težava z BDP kot kazalnikom blaginje je, da vključuje tudi državno potrošnjo, ki je v primeru izračuna povsem izenačena z zasebno potrošnjo. Ekonomija pa nas uči, da državna potrošnja pošilja trgu »napačne signale«: država lahko veliko troši, kar ne pomeni, da s to potrošnjo narašča tudi blaginja državljanov. V nekdanji socialistični Jugoslaviji je bila tako denimo za rast BDP vsako leto »zaslužna« tudi megalomanska graditev spomenikov NOB. Prebivalci razen stroškov z davki od njih niso imeli nič, njihova blaginja se zaradi spomenika padlim borcem ni povečala.
Toda kljub temu BDP ni samo računovodska ali statistična enota, ki nič ne pove. Ker ni druge, se BDP na prebivalca uporablja kot najbolj razširjen kazalnik blaginje državljanov neke države, še posebej zato, ker lahko z njim delamo zgodovinske primerjave. Uporaben kazalnik (če ne še bolj) je tudi individualna potrošnja na prebivalca v standardih kupne moči (SKM), kjer sta Slovenija in Estonija praktično izenačeni: Slovenija je leta 2021 dosegla 90 odstotkov povprečja EU, Estonija le odstotno točko manj. Podatkov za leto 2022 še ni, lahko pa pričakujemo, da bo Estonija tudi v tem kazalniku že boljša od Slovenije.
Kaj se je zgodilo? In kako to, da nas nekdanje socialistične države, na katere smo še pred leti gledali zviška, prehitevajo druga za drugo?
Tranzicija
Estonija je bila tako kot Slovenija skoraj pol stoletja pod komunistično okupacijo. Ko je vzhodni socialistični blok razpadel, je imela veliko slabši izhodiščni položaj kot Slovenija: v začetku 90. let prejšnjega stoletja je njen BDP na prebivalca komaj presegal tisoč ameriških dolarjev (920 evrov), medtem ko se je v Sloveniji gibal okoli 8.000 dolarjev (7.630 evrov). Estonski BDP na prebivalca je bil 8-krat manjši od slovenskega, a na prehodu tisočletja je estonski BDP znašal že polovico slovenskega.
Uspeh evropskega gospodarskega tigra od začetka tranzicije ni naključje. Estonci so v nasprotju s Slovenci odločno prekinili s komunistično preteklostjo. Medtem ko so Slovenci volili v demokrate preoblečene partijce, so se v baltski državi prebivalci odločili za ljudi, ki so obljubili in jih potem vodili v prostotržno gospodarstvo. Velika zasluga gre Martu Laaru, prvemu estonskemu predsedniku vlade in članu desnosredinske politične stranke, ki je kasneje dejal, da je kot zgodovinar prebral le eno ekonomsko knjigo – Svoboda izbire od Miltona in Rose Friedman. In se po njej ravnal. Rezultati so danes vidni: Estonija, ki se je po osamosvojitvi lotila sicer za ljudi bolečih, a očitno uspešnih reform (reformirali so pokojninski, davčni in zdravstveni sistem, pravosodje, zavarovali zasebno lastnino, privabili tuje naložbe, pustili ljudem svobodo), je danes na lestvici indeksa človekove svobode četrta (Slovenija 32.), vladavine prava osma (Slovenija 32.) in ekonomske svobode sedma (Slovenija 32.). Je daleč pred vsemi drugimi tranzicijskimi državami.
Sprememba miselnosti
Medtem ko v Sloveniji tranzicija še kar traja in Slovenijo nekako vleče nazaj v socializem (tudi zaradi EU, ki postaja vse bolj socialistična), je Estonija s tranzicijo že končala. Mlade generacije, ki so zrasle v samostojni državi, so povsem drugačne od slovenske: medtem ko se na sončni strani Alp zanašajo na državo, ki naj bi jih reševala, ko zabredejo v težave, se mladež ob Baltskem morju po padcu sama postavi na noge. Ta sprememba miselnosti se je najbolj pokazala ob zadnji veliki finančni krizi leta 2008. Kaj se je zgodilo?
Ker je Estonija ekonomsko zelo odprta in svobodna država, jo je finančna kriza zelo prizadela; mogoče najbolj od vseh evropskih držav. Globalna recesija je povzročila, da je v nekem trenutku brezposelnost celo presegla 20 odstotkov, bankrotirala so številna podjetja. Toda država si je zelo hitro opomogla. Celo več. Krizo je Estonija izkoristila za dodatne reforme in zelo zmanjšala javno porabo. Estonija je bila, potem ko si ji je BDP na prebivalca zmanjšal za več kot 20 odstotkov (z 18.280 dolarjev leta 2008 na 14.760 leta 2009), že po 18 mesecih spet na polnih obratih. In Slovenija?
Potratne rdeče vlade
Po pravem malem gospodarskem čudežu pod Janševo prvo vlado (2004–2008) je po volilni prevari vajeti prevzel dvojec Borut Pahor (predsednik vlade) in Franci Križanič (minister za finance). Namesto rezov v javno porabo je sledilo brezglavo zadolževanje, da bi se ohranila standard in blaginja predvsem javnega sektorja. Če je pod Janševo vlado BDP na prebivalca znašal 27.740 dolarja, je v naslednjih letih pod vladavino levih strank padel na 21 tisoč dolarjev (2015) in dosegel raven iz leta 2008 šele pod tretjo Janševo vlado. Posledice takratne finančne avanture rdeče vlade so vidne še danes: medtem ko znaša javni dolg Slovenije okoli 75 odstotkov BDP (2021), znaša estonski samo 18 odstotkov (2021).
Estonija je tudi država, ki je zelo naklonjena tehnološkemu napredku. Veliko vlagajo v informacijsko tehnologijo, zato se ne čudimo, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijarde dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Bila je tudi prva država, ki se ni branila prihoda Uberja ter je legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bo sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju, v nasprotju s slovensko politiko, ki Uber, Wolt, Globo ali katerokoli drugo tehnološko podjetje malodane kriminalizira. Estonci v nasprotju s slovensko politiko (predvsem strank Levica in SD) prepoznajo poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve; v njih vidijo priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.
Slovenija ekonomsko propada
Estonija je dober primer države, ki se po osamosvojitvi od Moskve glede na ekonomsko in osebno svobodo vzpenja po lestvici najbolj svobodnih držav na svetu. Primerjava s Slovenijo je dobra, ker sta bili obe državi dolgo pod komunističnim režimom in sta hkrati (čeprav z različnimi izhodišči; Estonija je neodvisnost pozdravila kot precej revnejša država od Slovenije) začeli tranzicijo. Slovenija se je odločila za gradualizem, Estonija za ostre reze in reforme.
Po treh desetletjih je rezultat več kot očiten: Estonija hitro napreduje, Slovenija pa caplja in zaradi levih politik v relativnem smislu propada. Vse druge tranzicijske države (predvsem države Višegrajske skupine) so močno liberalizirale svoja gospodarstva in so veliko bolj kapitalistično naravnane, vse imajo manjši državni aparat kot Slovenija in bolj razširjen trg. Medijski mainstream to dobro skriva in o tem ne poroča, zdi se, da je za leve politike in progresivno usmerjene medije primerjava z Estonijo cenen meščanski trik in potegavščina kapitalističnih domišljavcev. Socializem bomo varovali kot punčico svojega očesa, pravijo nadstandardno pametni slovenski volivci, ki ne glede na padajoči standard dajo svoj glas, kakopak, vedno levici. In potem imajo, kar imajo, čeprav je iz vesolja vidno, da je blaginja prebivalstva neposredno odvisna od stopnje in odprtosti prostotržnega gospodarstva.
Jože Biščak