Že dlje časa je govora o tem, kako si dolgoletni politični kameleon Karl Erjavec prizadeva za vrnitev na slovensko politično sceno. Iz tega razloga seveda ne čudi, da je ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Aleksandra Pivec, ki je s prepričljivo zmago na mestu predsednika stranke nadomestila Erjavca, vseskozi tarča napadov. Kljub temu, da poskušajo mainstream mediji ustvarjati vtis, kako pokrajinski odbori ne zaupajo Pivčevi, s tem ko potencirajo tiste marginalne, ki so ji nenaklonjeni, pa očitno še sam Erjavec ne verjame več v to, da mu bo uspel velik povratek v slovensko politiko.
Na račun nenehnih medijskih napadov in v ozadju zrežiranih afer smo priča nejasnostim okrog tega, kdo bo tisti, ki bo v nadaljevanju vodil stranko. Povsem mogoče je, da bo na prihajajočem kongresu DeSUS slavila Pivčeva. Med možnimi zmagovalci se omenja tudi ministra za zdravje Tomaža Gantarja ali pa koga izmed poslancev stranke. Izključena ni niti možnost, da se bo tranzicijska levica preprosto odločila, da je napočil čas za potop DeSUSa.
Erjavcu je po poročanju Požareporta postalo jasno, da mu rušenje Pivčeve z namenom, da bi se vnovič povzpel na vrh stranke, ne more uspeti. Znotraj stranke namreč ne uživa zadostne podpore, prav tako ne znotraj poslanske skupine. Če se spomnimo na strankin kongres v mesecu januarju, lahko vidimo, da sta mu glas podpore namenila le poslanca Franc Jurša in Ivan Hršak. Jurij Lep in Branko Simonovič sta namreč v Pivčevi videla rešitev za stranko, ki je na zadnjih parlamentarnih in evropskih volitvah doživela sramotni poraz. Robert Polnar pa na zadnjem kongresu ni glasoval, ker naj bi želel ostati nevtralen.
Obetal naj bi si mesto veleposlanika
“Gantar, ki danes ruši Pivčevo, je tedaj rušil Erjavca, danes pa velja za tako imenovanega “naravnega naslednika” Pivčeve na vrhu DeSUSa. Številni so tudi mnenja, da se Gantar za predsednika tako rekoč ponuja, kar sam sicer zanika,” navaja Požar in ob tem poudarja, da v zakulisju Erjavec še vedno rovari med člani stranke, da bi ti obrnili hrbet Pivčevi in pa tudi proti Gantarju. Erjavec naj bi našel nov cilj h kateremu stremi. Želel naj bi si namreč postati veleposlanik v eni izmed držav v Evropski uniji (EU). Najbolj povšeči naj bi mu bi bila Belgija, ki predstavlja prestolnico EU, saj je bil leta 1960 rojen v Aiseau v Belgiji.
Erjavec zakuhal kup afer
V času Pahorjeve vlade se je Erjavec zapletel v afero kante, ko je zasedal mesto ministra za okolje. Ker so Računsko sodišče zmotili ukrepi ministra za okolje na področju okoljskih dajatev za vzpodbujanje ločenega zbiranja komunalnih odpadkov, ki so jih označili kot zelo slabe in neustrezne, ukrepe na področju načrtovanja aktivnosti izdelave predloga financiranja ravnanja z odpadno embalažo pa kot nezadovoljive, se je Erjavec moral posloviti. Nedotaknjen pa je ostal v primeru drugih afer: ko se je v času druge Janševe vlade zapletel v afero ponarejenega spričevala poslanca Desusa Ivana Simčiča in v primeru afere vseh afer- arbitraža, ko je Erjavec vodil slovensko zunanjo ministrstvo.
Svojo funkcijo je Erjavec namreč vzel preveč lahkotno in se na ves glas hvalisal, kako naj bi se Sloveniji neformalno obetala določitev stika z odprtim morjem. Kljub temu, da je sledila prisluškovalna afera, Erjavec ni začutil potrebe po tem, da bi prevzel odgovornost in odstopil. Erjavec je bil sicer posredno vpleten tudi v največjo bančno afero v prejšnjem desetletju, Irangate. V času njegovega ministrovanja se je namreč ponovno odprlo slovensko veleposlaništvo v Teheranu. V času vlade Marjana Šarca pa je na mestu obrambnega ministra krivdno razrešil brigadirja Miha Škerbinca z mesta poveljnika poveljstva sil zaradi vojaške vaje z ameriško vojsko na vojaškem poligonu Poček.