Evropska družba se stara, kar za države Evropske unije pomeni številne izzive. Tudi za Slovenijo, za katero se zdi, da se resnosti demografskih sprememb še vedno ne zaveda. O prihodnjih demografskih izzivih, pokojninah in upokojevanju smo se za revijo Demokracija pogovarjali z evropsko poslanko Romano Tomc iz Slovenske demokratske stranke oziroma v Evropskem parlamentu članico Evropske ljudske stranke.
Vemo, da delež starejših iz leta v leto narašča tako na ravni Slovenije kot Evropske unije. Se evropska družba teh resnih in korenitih sprememb zaveda v zadostni meri? Merklova se je s povabilom Sircev že opekla, kaj ostane Evropi?
Najbrž pri tem ciljate na izjave, naj bi migranti iz Sirije reševali težave, ki jih imajo evropske države s svojimi pokojninskimi sistemi.
Tako je.
Ne bodo. Migranti in begunci so ta čas predvsem veliko breme, saj jih večina ne dela in tako nič ne prispeva v pokojninsko blagajno, ampak iz državnih sredstev prejemajo različne vrste socialnih pomoči. Evropa ne more in sme postati socialno-turistična destinacija.
Seveda se zavedamo, da se naše prebivalstvo stara in da je to resna grožnja, ki nas lahko pripelje do izjemno hudih posledic. Evropejci ali tisti, ki imamo tisočletne korenine v Evropi, imamo v povprečju precej manj otrok kot tisti, ki se v Evropo priseljujejo z drugih celin, zato bomo v generaciji ali dveh imeli popolnoma drugačno sliko prebivalstva. Glede na to, da ima Slovenija enega najslabših demografskih trendov v vsej Evropi, je ta grožnja za nas še večja.
Ukrepanje je torej nujno. Kako se države članice lotevajo reševanja demografskega izziva?
Različno, vendar prav vse države sprejemajo ukrepe, ki naj bi zagotovili dolgoročno stabilnost pokojninskih sistemov. Ti se med seboj precej razlikujejo, saj nimajo vsi takšnega sistema, kot ga imamo pri nas. Vse bolj pa prevladuje zavedanje, da se zaradi podaljševanja življenjske dobe podaljšuje tudi obveznost dela in da bo treba za varno starost več vlagati v tretji steber, v lastno zavarovanje za starost torej. Zelo nenavadno je, da Slovenci veliko več denarja namenimo zavarovanju svojih avtomobilov in nepremičnin kot zavarovanju sebe. Za zdravstvo še nekako poskrbimo, za starost pa le redko. Glede tega se zelo razlikujemo od skandinavskih držav, kjer za svojo starost skrbno varčujejo in jo zavarujejo veliko bolj kot svoje avtomobile.
Za katero državo bi rekli, da se je najbolje lotila problema starajoče se družbe in bi bila lahko vzorčni primer za reševanje problematike tudi v naši državi?
Ne moremo izbrati ene same, niti enega recepta. V veliko boljšem položaju so tiste države, kjer imajo polno zaposlenost in kjer imajo odgovorne vlade, ki ne odrivajo teh problemov, ampak se z njimi premišljeno spoprimejo. Kot enega pozitivnih primerov lahko izpostavimo Finsko, ki je v samo sedmih letih za več kot 15 odstotkov povečala stopnjo delovno aktivnih starejših oseb. Nujnosti sprememb so se zavedeli, ko je začelo naraščati število starejših brezposelnih, prav tako pa so prepoznali pasti zgodnjega upokojevanja. Reševanja demografskega vprašanja so se lotili že v 90. letih. Z uvedbo fleksibilnih starosti upokojevanja, kombiniranih upokojitev z zmanjšanim obsegom aktivnosti in številnih nacionalnih programov politike aktivnega staranja so starejšim omogočili, da ostanejo aktivni, a v zmanjšanem obsegu. Podobno bi morali storiti tudi v Sloveniji.
Ima tudi Evropska unija pripravljene jasne smernice, ki bodo članicam morda pomagale pri sistemskem urejanju tega vprašanja?
Področje socialne politike in s tem tudi izziv aktivnega staranja prebivalstva je v pristojnosti posamezne države članice. EU se načeloma ne vtika v to, kakšen pokojninski sistem bodo imele posamezne države, obstajajo pa smernice in priporočila. Teh je glede na aktualnost problematike čedalje več. Pomembno vprašanje v odnosu med EU kot institucijo in članicami je, v kolikšni meri se lahko EU vmešava v urejanje področij, če jih hkrati tudi ne financira. Kako lahko evropski predpis določi, kakšne naj bodo pokojnine, če je ekonomska sposobnost držav zelo različna. V Sloveniji si ne moremo privoščiti takšnih pokojnin, kot jih imajo npr. v Avstriji. Dokler bo tako, da bodo za pokojninsko blagajno morale skrbeti države same, ne moremo pričakovati zavezujočih predpisov.
Pred nekaj tedni je izšlo poročilo Evropske komisije o stanju v državah članicah. Kaj ugotavlja za Slovenijo?
Na prvi pogled deluje poročilo izjemno pozitivno. Nimamo več makroekonomskih neravnotežij, gospodarska rast je visoka, prav tako zaposlenost. Spodbudno, ampak zasluge za to si lahko pripiše le gospodarstvo. Vlada s svojimi ukrepi nima pri tem nič, čeprav se vztrajno hvali z rezultati, ki niso posledica njenih ukrepov. Kar bi nas moralo ob tem skrbeti, je ugotovitev Evropske komisije o odsotnosti ključnih reform za vzdržnost javnih financ. To pomeni, da mora Slovenija nujno izvesti reformo pokojninskega in zdravstvenega sistema ter sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi, na katerega čakamo že več kot 25 let. Seveda to ni vse. V desetletju nesposobnih vlad, ki niso znale sprejeti ukrepov, ki bi nas izvlekli iz krize, je bila izgubljena tudi priložnost za nujne spremembe v vseh naših podsistemih − od pokojninskega, zdravstvenega, šolskega, davčnega in vseh drugih.
Leta 2010 smo imeli v Sloveniji 16,5 odstotka starejših, v letu 2017 že 18,9 odstotka. Imate občutek, da naša država sploh sledi demografskim spremembam in staranju družbe?
Seveda. Nujno potrebujemo pokojninsko reformo, reformo trga dela in zdravstveno reformo. Seveda tudi sistem dolgotrajne oskrbe, ki ga obljubljajo že 10 let. Nič od tega vlada v odhajanju ni naredila. Nič. Imamo pa nekaj novih analiz, celo Belo knjigo o pokojninski reformi, obljube, zapisane v nacionalnem reformnem programu, in kup drugih papirjev. Veliko denarja je bilo vrženega proč, prepotrebnih rešitev ni. Rezultat tega je tudi ta, da ogromno mladih zaradi negotove prihodnosti odhaja v tujino, kjer je priložnosti zaradi prilagodljivega trga dela več, ponudba bolj raznolika in plače boljše. Soočamo se z begom možganov, pa to nikogar ne skrbi. To pove ogromno o viziji razvoja naše države.
Kako pa je z demografskim skladom? Lahko ta prinese več stabilnosti v pokojninski sistem?
Seveda, saj prav zato smo predvideli njegovo ustanovitev in delovanje že v pokojninskem zakonu, ki je začel veljati leta 2012. Žal tisti, ki so kasneje prevzeli vodenje države, niso bili sposobni teh idej spraviti v življenje. Tik pred koncem mandata je DeSUS s solo akcijo predlagal ustanovitev demografskega sklada, vendar ob takih nesoglasjih v koaliciji seveda ni mogoče pričakovati realizacije. Posebej zato ne, ker je bilo na daleč vidno, da je najpomembnejše vprašanje, okoli katerega so se vrtele razprave, vprašanje, kdo bo upravljal sklad. Kako se bodo torej delili stolčki. To pokaže vso resnost koalicije.
Kaj pa dolgotrajna oskrba? O tem zakonu se tudi že dolgo govori.
Ja, že celo desetletje. Slovenija je ena redkih držav članic EU, ki dolgotrajne oskrbe nima sistemsko urejene. Veliko bi se lahko naučili iz različnih primerov dobrih praks. Jasno je, da bo za to treba zagotoviti finančna sredstva. Ker gre za področje, ki je vpeto tako v pokojninsko kot v zdravstveno področje, je treba rešitev iskati tu vmes. Prav tako financiranje. Očitno pa je to pretežak zalogaj. Nezmožnost politične odločitve povzroča veliko socialno škodo vsem pomoči potrebnim.
Bo to izziv za prihodnjo slovensko vlado?
Eden od mnogih.
Cerar je odstopil. Kako komentirate njegov odstop?
Odstop je po mojem mnenju pričakovan, vlada ni izpolnila nobenih obljub, še več, slovenskim državljanom je naredila veliko škode. Dogodki zadnjega tedna predstavljajo sliko celotnega mandata, zdi pa se mi skrajno neokusno sprenevedanje in zahrbtnost koalicijskih partnerjev, saj kot člani vlade nosijo vso odgovornost za stanje v državi. Glede na to, da vlada nima polnih pooblastil, me predvsem skrbi nadaljevanje procesa prodaje NLB, o čemer sva se pogovarjali tudi s komisarko Vestagerjevo.
Zdi se, da bo morala politika narediti kar odločne korake, na drugi strani pa bo najverjetneje treba spremeniti miselnost in sprejeti aktivnost v vseh življenjskih obdobjih …
Res je, veliko Slovencev še vedno živi v prepričanju, da se bodo po 40 letih dela za nedoločen čas pri 65 letih upokojili in uživali v pokojnini, ki jim bo omogočala dostojno preživetje. Ljudje živimo dlje, zato je povsem logično, da bomo morali ostati tudi dlje časa aktivni, tega se morajo zavedati tako delavci kot delodajalci. Spreminja se trg dela, atipičnih oblik zaposlitve je vedno več. Struktura prebivalstva se spreminja, zdajšnji sistem financiranja je bil uspešen v času, ko je bilo razmerje med zaposlenimi in upokojenci 1:7. Danes je to razmerje le še 1:1,37. Skoraj vsak zaposleni torej vzdržuje enega upokojenca. Izračun se na koncu dneva enostavno ne bo izšel, ne glede na obljube, s katerimi zavajajo nekateri. Izredno pomembno je, da poskrbimo za zdravje in aktivnost tudi v tretjem življenjskem obdobju.
Kaj pa delavci, ki so desetletja opravljali težka fizična dela? Bi morali imeti drugačne pogoje pri upokojevanju?
Jasno je, da je treba prilagoditi delovna mesta. Ni mogoče pričakovati, da bodo starejši ljudje opravljali dela, ki jih zaradi zmanjšanja fizične moči preprosto ne zmorejo. Vendar to ni nemogoče. Nemogoče se zdi samo ob sedanji miselnosti in rigidnosti trga dela.
Predvsem žgoč je socialni in ekonomski status starejših, ki so razočarani nad dejstvom, da so leta in leta garali, na starost pa životarijo. Kako se spopasti s to težavo?
Res je, nedopustno je, da ljudje, ki so 40 let pošteno delali in plačevali prispevke, na koncu ne dobijo niti tolikšne pokojnine, da bi jim omogočila dostojno preživetje. Največ revščine v Sloveniji je med starejšimi ženskami. Mnogo je zgodb o upokojencih, ki prejemajo prenizko pokojnino, da bi si privoščili topel dnevni obrok ali ogrevanje v hladnejših mesecih.
Na drugi stani pa na dan prihajajo informacije, kako je slovenski denar odtekel v davčne oaze in se izgubljal v milijonskih, nikoli vrnjenih kreditih.
Že pred časom sem se pogovarjala z gospodom, ki mora za partnerko v domski oskrbi doplačevati vrtoglavih 700 evrov. Zaskrbljuje tudi podatek, da imajo starejši v povprečju kar za 280 evrov prenizek dohodek, da bi si lahko sami plačevali bivanje in oskrbo v domu starejših. Kaj je v slovenskemu sistemu narobe, da ne more zagotoviti človeku socialne varnosti na starost?
Dobro vem, kako se oblikujejo cene v domovih za starejše. Lahko rečem, da so glede na dejanske stroške, ki nastajajo pri njihovem poslovanju, te cene dokaj realne. Žalostno pri tem pa je, da so pokojnine tako nizke, da pogosto ne zadostujejo za njihovo pokritje in morajo oskrbnino doplačevati svojci ali občina. Na to bi morali spomniti vlado in ministrico Anjo Kopač Mrak, ki se hvalijo s socialno državo.
Domovi za starejše so seveda potrebni, vendar gredo trendi oskrbe starejših v drugo smer. Predvsem v čim daljše ostajanje doma s primerno oskrbo na domu. Prihodnost oskrbe starejših je treba graditi na tem. Tudi pri nas se počasi uveljavlja ta pristop, vendar smo še zelo daleč.
Kakšne pogoje pri upokojevanja imajo druge evropske države?
Zelo različne. Obstajajo tudi različni pokojninski sistemi. Pri nas imamo tako imenovani sistem pay as you go, kjer aktivni zavarovanci plačujejo prispevke, ki se uporabijo za pokojnine tistih, ki so že upokojeni. Obstajajo tudi drugačni sistemi, zato je zelo težko primerjati pogoje upokojevanja. Če sistem temelji na zavarovalnem principu, potem oseba v času upokojitve prejema pokojnino iz sredstev, ki jih je sama vplačala. Kolikor privarčuješ, takšno pokojnino lahko imaš. Dejstvo pa je, da se leta, pri katerih se človek upokoji, zvišujejo. Temu se ni mogoče izogniti v nobenem sistemu.
Ravno pokojnine bodo verjetno znova predvolilna tema, položaj upokojencev pa je ob vseh obljubah vse slabši. V času vlade Janeza Janše, leta 2005, so pokojnine začele rasti skladno z rastjo plač. Poznejše vlade pa so usklajevanje znižale na minimalne zneske. Je čas, da se komu pokaže rdeči karton?
Glede na to, da imamo več kot 600.000 ljudi, ki prejemajo pokojnino, ni presenetljivo, da so pokojnine pred volitvami vedno znova zelo aktualna tema. Usklajevanje pokojnin je vedno predmet pogajanj, saj ni mogoče preprosto določiti, ali je bolj prav, da se pokojnine usklajujejo s plačami ali s cenami. Prav tako ni enoznačnega odgovora na to, kaj se bolj splača. Vendar je po moji oceni bolj kot usklajevanje pokojnin pomembno, da se pokojnine že ob prvi odmeri določijo v višini, ki je pošten odsev vplačanih prispevkov.
Rdeči karton najbrž zaslužijo tisti, ki niso naredili nič, da bi bilo bolje, in tisti, katerih največji dosežek je izdelava strategije, analize ali bele knjige. Ve se, kdo so to, ta čas sestavljajo vladajočo koalicijo.
Odgovor je preprost. Upokojenci odhajajo na volitve v večjem številu kot mladi. Poleg Hrvaške smo edina država v EU, ki ima v parlamentu stranko upokojencev, nima pa stranke mladih. Kljub manipulacijam in praznim obljubam upokojenci očitno hitro pozabijo na predvolilne obljube. Vedno znova volijo stranko upokojencev, saj imajo tako občutek, da je njihov glas zastopan. Stanje je zares alarmantno, saj vlada, ki odhaja, pa tudi tista pred njo nista naredili nič, da bi izboljšali položaj upokojencev. Leta 2008 je povprečna neto starostna pokojnina znašala 603,72 evra, deset let kasneje, leta 2018, pa 620,25 evra. V celem desetletju so se pokojnine zvišale za borih 16,53 evra. Naslednja vlada mora poiskati realne rešitve, take, ki bodo za 40 let poštenega dela in plačevanja prispevkov zagotovile dostojno pokojnino. Ne potrebujemo lažnih obljub o 1.000 evrih pokojnine in tudi novih analiz, belih knjig in raziskav. Teorije imamo dovolj, samo ukrepati je treba.
Pravite, da je treba razloge za nizke pokojnine in plače iskati tudi v aferah z NLB in podobnimi državnimi podjetji. Imajo vse te afere vpliv na naš vsakdanjik?
Seveda, iz NLB in drugih podjetij v državni lasti odteka ogromno denarja, ki bi ga lahko porabili drugje. Recimo v zdravstvu, za reševanje vprašanja oskrbe starejših, višanje minimalnih plač, pokojnin in tako dalje.
Naj povem bolj konkretno. Če moramo dokapitalizirati NLB, to pomeni, da gredo milijoni evrov v banke. Če bomo za drugi tir plačali 1,2 milijarde namesto 700 milijonov, to pomeni, da smo porabili za tri leta letnega dodatka za upokojence. Vsaka afera stane. Ne gre le za to, da eni neupravičeno bogatijo, gre tudi za to, da zaradi njih zmanjka na drugi strani.
Velikokrat se nam zdi, da je Slovenija država, kjer so zamrle vrednote, vsak dela v svojo korist, institucije ne delujejo. Kako je videti naša država, ko jo gledate iz Bruslja? Se lahko rešimo iz zank preteklosti?
V primerjavi z drugimi evropskimi državami je v Sloveniji premalo čutiti pripadnost, razumevanje in ponos. Najverjetneje je to posledica stanja duha naše države. Slovenci imamo zares lepo državo in smo kot narod zelo pridni, zato ne razumem, zakaj nam gre na nekaterih področjih slabše in zakaj zaostajamo. Ogromno je priložnosti za izboljšave. Samo miselnost v svojih glavah moramo obrniti, pomesti s škodljivci sistema in pijavkami javnega denarja ter na čelo države postaviti sposobne menedžerje, ki vedo, kam Slovenija želi. Le tako bomo lahko znova uspešna demokratična država.
Maruša Opeka, Demokracija