Evtanazija (grško εὐθανασία euthanasía, sestavljena iz εὔ eu – dober in θάνατος thánatos – smrt) je povzročitev ali pospešitev smrti, da bi se trpečemu in neozdravljivemu bolniku odpravilo trpljenje. Države imajo na področju evtanazije različna stališča in zakonodajo. Evtanazija je kategorizirana na različne načine, npr. kot aktivna, opustitvena in pasivna.
Skovanko naj bi v pomenu dobre oziroma lahke smrti med prvimi uporabil Francis Bacon v 16. stoletju. Kasneje je postala sinonim za usmrtitev brez bolečin. Pod evtanazijo danes razumemo prakso namernega končanja posameznikovega življenja, da bi se končalo njegovo trpljenje zaradi trajne ogrozitve kakovosti njegovega življenja, bolezni, okvare ali duševnega bolezenskega stanja. V tem kontekstu zato nekateri govorijo o “evtanaziji iz usmiljenja”.
Če povzamem: v stari Grčiji in tudi v 16. stoletju ter kasneje niso poznali in imeli na razpolago ukrepov in zdravil, s katerimi bi lahko preprečevali trpljenje težko bolnim, umirajočim. To je bil razlog, da so se včasih odločali za evtanazijo! Danes evtanazije oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot so si izmislili naši napredni politiki v sedanjem času, ne potrebujemo.
Za Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pogovorno znanem kot zakon o evtanaziji, se skrivajo mračne mizantropne (ljudomrzne) sile človeškega razkroja. V sodobnem svetu, v katerem povsod in na vseh ravneh odpovedujeta človečnost in empatija, ko ne želimo smrti, četudi svojega bližnjega, na svojem pragu, postajamo vse bolj odtujeni drug od drugega in se skušamo skrivati za najrazličnejšimi kombinacijami besed, ki v bistvu pomenijo umor!
Vprašanja, s katerimi bi se morala soočiti politika, so: Kaj je človeka vredno življenje? Ali danes medicina in zdravstvena nega lahko preprečita trpljenje, telesno in duševno, hudo bolnemu, umirajočemu? Kaj lahko o tem pove sociološka, psihološka znanost? Kaj lahko in mora narediti politika? A teh odgovorov trenutna naša in svetovna politika nista zmožni poiskati! Enostavneje je uvesti evtanazijo! Govori le o pravici umirajočega, hudo bolnega, da sam odloči o svoji smrti. Temu ni mogoče oporekati! Vprašanje je, ali je ta odločitev res želja težko bolnega ali si ne želi le prenehanja trpljenja in bi bilo zanj lažje, vse do konca, upati, da se bo stanje vendarle izboljšalo? Ali se zavedamo, da je naš konec življenja, za večino ljudi, še posebej neverujočih, nesprejemljiv!
Ker se ne želimo dlje časa soočati z bližino smrti in s stiskami bolnega, umirajočega, je bližnjica evtanazija! In mi, ki ostajamo, se tolažimo s tem, da smo z evtanazijo umirajočemu pomagali. Kakšno sprenevedanje. Kot zdravnik, ki sem se dnevno srečeval s smrtjo, ponavljam, da je konec za človekov ego težko sprejemljiv. Menim, da ima zdravnik obveznost in tudi možnost, zaradi razpoložljivih sredstev, dajati bolniku upanje in ukrepati v tem smislu, vse do terminalnega konca, ko je zavest že motena! To je tudi obveza zdravnika! Ali to naredimo? Ali imamo to možnost? Da! Vse težave, tudi najhujše bolečine, razen stiske po zraku, dušenja, je danes mogoče obvladati z zdravili in bližino najdražjih!
Tako smo delovali v preteklosti na Golniku, ko smo, po odločitvi kolegija in seznanitvi svojcev, da so vse terapevtske možnosti izčrpane, umirajočemu omogočili miren prehod v večnost! Dejstvo je, da danes postajamo vse bolj brezčutni, smrti ne želimo ob sebi! Tudi zdravniki težko sprejemajo smrt in ponovno, ob tem zapisu, trdim, da naša izbira za študij medicine, ki sloni le na ocenah iz srednje šole, povsem spregleduje pomembne človeške lastnosti, ki jih mora imeti zdravnik, da bo resnično profesionalen (empatičen, komunikativen, odgovoren, odporen na stres, spoštljiv do kolegov in predvsem povsem predan bolniku). Žal nas današnji trenutek, ko se izgubljajo vse vrednote, vse bolj oddaljuje drug od drugega. Namenoma politiki citiram izjavo dr. Slavoja Žižka, ki je izjavil, da je svet ob vseh vojnah in dogodkih postal popolnoma brezsramen! Vendar to ni nič novega. Kot vzorec je treba preleteti le zgodovino zadnjih 100 let. Spomniti se je treba fašizma, nacizma, komunizma, nedavne vojne v Jugoslaviji, sedaj vojn v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in s tem odnosa človeka do sočloveka. Človek je veliko dosegel na vseh področjih znanosti, a v svoji naravi je ostal primitiven.
Svet izgublja vrednote, nekaj veljata le moč in denar. Bojim se, kar se kaže na Zahodu, kjer so evtanazijo že sprejeli, da mnogokrat tudi pri tem igra vlogo le denar! V primeru sprejetja tega zakona nas bo lahko kot narod sram! Zanimivo je, da se sedanja vladajoča politika rada zgleduje po Zahodu, ki je bil še pred 30 leti njen sovražnik. Ni odveč ponoviti, kaj je menila o umiranju ga. dr. Manca Košir, dolgoletna sodelavka Hospica. Citiram: “Ko je leta 1990 na Onkološkem inštitutu za rakom na pljučih umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti. Pri tem mi je pomagala Marjanova zdravnica, kasneje ustanoviteljica hospica, Metka Klevišar. Ona me je naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenju, ampak pristno, polno življenje dnevom,” je zapisala Manca Košir. “Kot civilna družba bi se morali naučiti bolj odločno pritiskati na politiko. Njeni predstavniki imajo polna usta besed o skrbi za ranljive, naredijo pa silno malo. Še vedno ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi! Morali bi imeti več hiš hospica po Sloveniji in ne samo ene!” Kot je poudarila, v Sloveniji potrebujemo negovalne bolnišnice in paliativne oddelke tako v bolnišnicah kot v domovih starejših. “Da ni kadra, da ni denarja, slišimo. Sprašujem: »Kaj pa, če ni prave politične volje? Ker ni zavedanja, da bomo umrli prav vsi?” je poudarila v pismu. Zapisala je, da je bila njena glavna naloga kot prostovoljke in ambasadorke hospica detabuizacija smrti, zavzemala se je tudi za boljši odnos do starejših, do hudo bolnih in umirajočih.
Še več! Prišli smo tako daleč, da ne želimo smrti na svojem pragu. Umirajočega najraje postavimo pred vrata bolnišnice, v breme utrujenim medicinskim sestram in zdravnikom! Zakaj? Moja izkušnja je, ker ne želimo smrti ob sebi!
Ali predlagatelji zakona res verjamejo, da je smrt prijazna? Bolje, da ne govorijo o tem, kajti rad bi vsakega od njih vprašal, s koliko umirajočimi se je srečal. Če imajo slabe izkušnje z enim primerom, kjer so imeli zaradi zdravstva slabe izkušnje, tako z delom zdravnikov kot negovalnega kadra, torej s sistemom, to ne pomeni, da je treba zakon o evtanaziji sprejeti! Spomnimo se mnenja pokojne ga. dr. Mance Košir! Ponavljam! Kot zdravnik, ki sem se dnevno srečeval s smrtjo, lahko zagotovim, da je danes mogoče vsakemu bolniku omogočiti smrt ob upanju, da se bo stanje še izboljšalo. Verjemite, tudi to upanje umre zadnje in nepotrebno je, da se o datumu, uri smrti pogovarjamo z težko bolnim in njegovimi svojci!
Vračamo se v čase, ko so bili eni napredni in drugi zaostali! Za nekatere življenje v preteklosti ni bilo nič vredno! Ve se, da so to bili “napredni”, revolucionarji! Za njih so bili drugače misleči politični nasprotniki, zakrknjeni konservativci, klerikalci. Tako imenovani “napredni” so tudi danes človeku, ki ima samo eno življenje, sposobni vzeti upanje, ki ga ima vsak človek, in mu “omogočiti spodobno smrt”. Kakšno sprenevedanje v begu pred smrtjo, svojo nemočjo, pomanjkanjem empatije in prelaganjem vseh teh težav na sistem!
Spoštovani! Ne glede na vero, ateizem, svet se ob smrti, naravnem procesu v življenju, z evtanazijo giblje v povsem napačno smer! Ne želim pripadati temu svetu!
V Ljubljani, 5. 11. 2025 prim. Janez Remškar, dr. med.