Zunanja ministrica Tanja Fajon se je s svojo “feministično” zunanjo politiko specializirala za gojenje prijateljskih odnosov z arabskimi despoti in afriškimi vojaškimi samodržci. Več jo vidimo s predstavniki Jemna, Palestine, Savdske Arabije in seveda Irana kot z zahodnimi politiki. Te dni začenja afriško turnejo, v okviru katere bo do torka obiskala Etiopijo, Somalijo in Kenijo. Osrednji namen turneje je krepitev diplomatske prisotnosti v Afriki, v sklopu tega pa bo potekalo tudi odprtje veleposlaništva v Adis Abebi.
Fajonova bo Etiopiji z veleposlanico Kristino Radej uradno odprla veleposlaništvo, ki je začelo delovati maja 2023, na dvodnevnem obisku se bo srečala še s predstavniki države, delegacijo EU in predstavniki Afriške unije. Med drugim se bo sestala tudi z zunanjim ministrom Kenije Musalio Mudavadijem. V nedeljo bo turnejo nadaljevala v Somaliji, kjer se bo pogovarjala z najvišjimi predstavniki države, med drugim s predsednikom države Hasanom Šejkom Mohamudom in predstavniki evropske delegacije v Mogadišu. Obe državi sta na področju spoštovanja človekovih pravic – milo rečeno – problematični.
Fajonova je sicer samodeklarirana borka za človekove pravice, a svojo “borbo” opravlja zelo selektivno. Motile so jo predvsem fantomske kršitve človekovih pravic v času Janševe vlade, ko se je še posebej zavzemala za pravico do pitja kavice v gostilnah in pravico do nenošenja mask. Prav tako so jo zelo motile kršitve človekovih pravic Izraela v Gazi in Libanonu – tudi takrat, ko je bilo jasno, da sta glavna povzročitelja teh kršitev Hamas in Hezbolah.
Zelo zanimivo je, da je kršitve človekovih pravic v resničnih diktaturah, ki jih tako rada obiskuje, ne motijo preveč. V Keniji se je srečala z vladnimi predstavniki. Ameriški predstavniki Kenije pravijo, da od tam prihajajo verodostojna poročila o nezakonitih ali samovoljnih pobojih, in sicer vključno z izvensodnimi poboji, ugrabitvami, mučenjem in primeri krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, za katere je odgovorna vlada. Prav tako izpostavljajo težke in življenjsko nevarne razmere v zaporu, politično motivirane aretacije in pripore političnih disidentov. Fajonova na odprtju veleposlaništva kljub brutalnim kršitvam človekovih pravic ni bila videti zaskrbljena.
Kaj pa Somalija? Ameriški predstavniki poročajo o zelo podobnih kršitvah človekovih pravic kot v Keniji – o pobojih, mučenju ali krutem, nečloveškem in ponižujočem kaznovanju, resnih težavah z neodvisnostjo sodstva, smrtih in poškodbah civilistov med spopadi, za katere je odgovorna vlada. Prav tako izpostavljajo prisilna izginotja, ugrabitve, mučenje in fizične zlorabe, kaznovanje, nezakonito novačenje, izkoriščanje otrok za opravljanje vojaškega dela. V ospredje so postavili tudi omejitve svobode izražanja in medijev, in sicer vključno z nasiljem in grožnjami z nasiljem proti novinarjem, neupravičene aretacije in pregon novinarjev, cenzuro in izvrševanje kazenskih zakonov o obrekovanju, bistvenih posegih v svobodo mirnega zbiranja in svobodo združevanja. Kot težavna se kaže tudi nezmožnost državljanov, da mirno zamenjajo svojo vlado s svobodnimi in poštenimi volitvami. Presunljivo je, da Fajonova tudi v navezavi na to ni niti malo “zaskrbljena”, ampak se veselo fotografira s tamkajšnjimi lokalnimi despoti.
Zamolčana tragedija, ki Fajonove ne zanima
Medtem ko se naša ministrica za zunanje zadeve dobiva z afriškimi voditelji, pa se v Afganistanu dogaja zgodovinska tragedija za skoraj 22 milijonov Afganistank.
Kaj se bo zgodilo, ko se bodo Združene države Amerike umaknile iz Afganistana, je bilo jasno od prvega dne. Ta nesrečna teokratska država je bila leta 2001, ko je skrivala teroriste Al Kaide, točno takšna, kot je danes – dekleta niso hodila v šolo, ženske so bile v javnosti povsem zakrite, moški so jih lahko tepli in celo pobijali brez pravih posledic, ženskih pravic praktično v resničnem svetu ni bilo. Tako leta 2001 kot danes je Afganistan odprt zapor za vse ženske.
Afganistanski talibani so ženske zreducirali na stopnjo domačih živali za razplod. Slovenska skrajna levica, ki je navadno zelo glasna, ko je treba Jude okriviti za Hamasovo taktiko živega ščita v Gazi, je oglušujoče tiho. Nobenih protestov, nobenih izrazov zaskrbljenosti, ki bi jih izkazali visoki politiki. Afganistanke so zanje pač drugorazredna tema.
Vmes sta po ameriški osvoboditvi sledili dve desetletji razsvetljenja – punce so spet smele v šolo, ženske so dobile osnovne pravice in niso bile več le modni dodatek svojih mož in očetov. Nato se je, po sramotnem umiku Joeja Bidna, vse vrnilo na točko nič. Danes je ženskam celo prepovedano prepevati, pred kratkim pa je svetovne naslovnice preplavila še novica, da se ženske med sabo ne bodo smele več pogovarjati.
Fajonova je zelo “zaskrbljena” zaradi razmer na Madžarskem, pred Tuskom je bila zaskrbljena tudi zaradi razmer na Poljskem, vsakodnevno se oglaša tudi v zvezi z izraelskimi operacijami v Gazi in Hezbolahu. O Afganistanu malokdaj izreče kakšno besedo. Sicer je obsodila novi afganistanski zakon o razvadah in krepostih, nikoli pa ni predlagala nobenih ukrepov, kot je to storila npr. proti Izraelu. Pred tem je Afganistan nazadnje omenila leta 2011, ko je agitirala za izhod ameriške vojske iz Afganistana, kar je bila takrat zelo priljubljena retorika skrajnih levičarjev. Nobene zaskrbljenosti torej, čeprav ima škarje in platno v mednarodni politiki in bi dejansko lahko kaj naredila.
Slovenija je namreč s 1. septembrom uradno začela svoje prvo enomesečno predsedovanje Varnostnemu svetu Združenih narodov (VS ZN) v obdobju 2024–2025. Svojo pomembno vlogo v mednarodni areni, ki jo je priborila Janševa vlada, bi lahko gotovo uporabila za to, da bi naslovila izjemno perečo situacijo žensk in deklet v Afganistanu. Poleg tega je Fajonova v dobrih odnosih z regionalnimi igralci v muslimanskem svetu, ki bi lahko pritisnili na afganistanske verske fundamentaliste. Afganistanske deklice bi ji bile hvaležne. To bi bila res prava aplikacija “feministične” politike.
I. K.