Ko je Tanja Fajon rekla, da bo zunanja politika odslej “feministična” smo se lahko le spraševali, kaj to pomeni. Skoraj dve leti kasneje vemo. Gre za Titovo politiko neuvrščenih, kjer so pravi prijatelji tisti iz avtokratske osi zla, medtem, ko si pred zahodom kdaj pa kdaj nadanemo “masko normalnosti”, da nas lahko naivni zahodni liberalci še vedno štejejo za del skupnosti. A tako zelo nagnjena proti osi zla kot Tanja Fajon ni bil niti Tito. Trenutna zunanja politika nam prav na vsakem koraku sporoča, da naš dom ni Evropa, kaj šele jedrna Evropa, ampak skupina antikapitalističnih (nekateri bi rekli “antiimperialističnih”) avtokracij na čelu z Iranom in Rusijo.
Na svetovnem ekonomskem forumu, (ki sicer prav tako kot Fajonova želi rahljati zahodni liberalni svet), se ni srečala s kakšnim predstavnikom zahodnih držav, kaj šele jedrne Evrope – ne, jasno je morala signalizirati svojo pripadnost nesvobodnemu svetu, zato se je srečala z Hoseinijem Amirabdollahianom , iranskim zunanjim ministrom – predstavnikom brutalne iranske teokracije, ki dostavlja orožje fašistični Rusiji, neti konflikte v regiji (trenutne razmere v Gazi so njeno maslo), raketira sosednje države in pobija lastne državljanke, ko so narobe oblečene.
O deeskalaciji z agresorjem
“V razpravi z ministrom za zunanje zadeve Hosseinom Amirabdollahianom je Tanja Fajon poudarila pomen miru na Bližnjem vzhodu in odgovornost vseh vpletenih akterjev, vključno z Iranom, za umiritev razmer in ne zaostrovanje razmer v regiji.” so se pohvalili na ministrstvu za zunanje zadeve.
Fajova se je torej o umiritvi razmer pogovarjala s predstavnikom režima, ki je oborožil in izuril verske ekstremiste Hamas, da so potem lahko šli pobijat judovske dojenčke, vse to z namenom, da Izrael ne bi vzpostavil normalnih diplomatskih odnosov s Savdsko Arabijo. Torej o miru bi se pogovarjala s tistim, ki je nemir povzročil. Tistim, ki ravno v času njunega rokovanja pobija otroke v Pakistanu in Siriji ter uri naslednji rod Hamasovih in hutijevskih teroristov.
Brez Rusije si ne predstavlja varnosti
Sicer pa je to že modus operandi Tanje Fajon. Že odkar se je začela vojna v Ukrajini je bila bizarno ambivalentna do ruskih agresorjev in na vsak način pozivala k pogovorom z Moskvo, tudi ko so njeni predstavniki izvajali človeka nevreden teror v ISIS-ovi maniri, po vaseh v okolici Kijeva. Pred letom dni je postala celo zvezda ruskih medijev, ko je rekla: “Zavedamo se, da brez Rusije ne bo trajnega miru in stabilnosti na naši celini, zato bo morala biti del razprave o novi varnostni arhitekturi v Evropi.”
Njeno ljubezen do fašistične Rusije so takrat citirali vsi glavni kremeljski mediji na čelu z rusko različico STA (TASS). Kot predstavnica države EU je takrat za Ruse pomenila prvi signal, da znotraj Unije ni enotnega mnenja o agresiji na Ukrajino.
Ker negativnega odziva s strani EU ni bilo, je potem takšno retoriko le še stopnjevala. Lani poleti je še enkrat poudarila, da bo “z Rusijo bo treba najti način pogovora in sodelovanja, brez dialoga ni možno reševati svetovnih izzivov.” Ne pozabimo, da gre za besede nova nestalna članica Varnostnega sveta ZN!
V napad na edino demokracijo na Bližnjem vzhodu
Fajonova je povedala tudi, da pa bo sodelovala v postopku pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) zaradi domnevnih kršitev Izraela na palestinskih ozemljih, ki je bil sprožen na podlagi resolucije Generalne skupščine ZN leta 2022. S tem smo se pridružili odpadniškim teokracijam, avtokracijam in kvazi-demokracijam, ki jih poleg antisemitstva druži še sovraštvo do kapitalizma (sistema, ki je zaradi libertarnih načel smrtni sovražnik avtoritarcev po vsem svetu).
Šušlja se celo, da bi se na neki točki Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike pred istim sodiščem, ki Izrael obtožuje genocida nad Palestinci.
Da bo mera polna je Fajonova ena redkih zahodnih politikov, ki je Izrael obtožila kršenja mednarodnega prava, kar je izjavila celo na CNN in doživela javni in sramotni demanti izraelske vlade.
Feministična zunanja politika se predstavi
Maska t. i. feministične politike je odpadla, pod njo pa najdemo zapuščino Tita, Gadafija, Arafata in drugih despotov, ki so se desetletja borili zato, da bi zahodni liberalno kapitalistični način življenja sabotirali in porušili od znotraj.
Obljubljali so nam “približevanje” jedrno Evropo in – med zahodnimi politiki izjemno priljubljenega in spoštovanega – Janeza Janšo označevali za mednarodno sramoto. Kaj smo v resnici dobili? Podobno kot pri zdravstvenih obljubah o 30 dneh do specialista.
Dobili smo zunanjo ministrico, ki odkrito koketira z glavnim povzročiteljem nemira na Bližnjem vzhodu in po tiho med vrsticami s fašistizirano Rusko Federacijo. Hkrati pa ministrico, ki se je pridružila tožbi avtokratskega dela sveta proti edini pravi demokraciji na Bližnjem vzhodu.
Politika Tanje Fajon ni več nobena skrivnost, ampak zelo jasen poskus repozicioniranja slovenske zunanje politike v interesno sfero osi zla Rusija-Iran-Severna Koreja-Venezuela-Kuba. Če je to njena intimna želja ali poskus piskanja na pasje piščalke, ki jih slišijo skrajneži konkurenčne skrajne stranke Levica, s katerimi se bori za iste (skrajne) glasove, je stvar interpretacije. Vsekakor pa je eno jasno: ko bo ta vlada letos odstopila bomo najbrž potrebovali dva mandata, da se spere sramota, ki nam jo je nakopala Fajonova.
Mitja Iršič