Filozof Peršič: Triptih – abortus in neumnost, o kulturi in levičarjih

Datum:

V Sloveniji delujejo mnoge kulturne, umetniške in znanstvene ustanove, zavodi, društva in mediji, prejemniki državnega denarja, in mimogrede kot nekaj povsem neproblematičnega širijo levičarske ideje, drugim pobudam pa, če se le da, ne naklonijo prostora. Pri tem te ustanove niso deklarirane kot levičarske (in torej pristranske), kar bi impliciralo, da sploh obstaja tudi možnost drugačnih nazorov (ki bi jih tudi lahko podpirala država). To razsežnost namenoma ignorirajo, ker želijo svoje ideje prikazovati kot nekaj samoumevnega, splošno veljavnega in sprejemljivega. (Zato lahko tole besedilo razumemo tudi kot razveseljujočo izjemo, saj ga prijazno honorira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije). 

“Progresivneži” večinoma ne prenašajo verbalne polemike, saj so njihovi argumenti slabotni, zato želijo svoje ideje uveljavljati z zvijačo ali silo in sledijo doktrini, da se o nekaterih temah sploh niso pripravljeni pogovarjati. Osupljivo nestrpni so in menijo, da je drugače mislečim treba onemogočiti pojavljanje v javnem prostoru, saj jih razumejo kot tiste, ki “krčijo polje svobode” (ki jo naprednjaki razumejo plitko, poenostavljeno, miselno slabo reflektirano in duhovno osiromašeno). Evidentna dejstva, ki omejujejo tako razumljeno svobodo, so zanje nesprejemljiva. Bolj ko so nasprotni argumenti smiselni, bolj jih spravljajo v bes; bolj ko so močni, bolj jih ignorirajo. Ne glede na nezmožnost soočenja z njimi so intuitivno prepričani v lastno moralno in intelektualno superiornost. Ta nezmožnost polemike z drugačnimi pogledi pa je dodatno komična glede na to, da levičarji svojih stališč večinoma ne razumejo kot čustveno-intuitivnih oziroma predrazumsko utemeljenih v določenem liku duhovnosti, temveč jih v svoji preproščini razumejo kot nekaj, do česar bi s pomočjo razuma moral priti vsak inteligenten in dobrosrčen človek. Nasprotnikom očitajo, da želijo vsej družbi vsiliti svoja prepričanja, kar počnejo tudi sami, le da jih naivno imajo za edini pravilni odraz objektivne stvarnosti. Njihova srdita netolerantnost korenini tudi v tej zablodi. Zato bi mirno lahko posplošili, da je “neumnost” rdeča nit in skupna značilnost večine novolevičarskih prizadevanj in dejavnosti. Med množico primerov naj to neumnost na delu ponazorimo pri prizadevanju za ohranjanje pravice do ubijanja nerojenih ljudi.

Omenjene slovenske institucije umetnost pretežno razumejo predvsem kot nekaj, kar je v veliki meri reducirano na družbeno razsežnost in igra vlogo političnega aktivizma. Vendar včasih delujejo politično tudi povsem neposredno, brez posredniške vloge kvaziumetnosti. Tako je spletni portal Vrabec anarhist, ki je uradno glasilo Društva slovenskih pisateljev, pred nekaj leti objavil vrsto stereotipnih člankov v prid pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Centru urbane folklore Kino Šiška (kjer naj bi se odvijali umetniški in kulturni dogodki). Pred nekaj leti je namreč skupinica komičnih oseb, ki so se okarakterizirale kot “feministične socialistke”, prirejala cikel dogodkov pod naslovom Čajanka z Roso, s čimer je bila mišljena Rosa Luxemburg. V tem okviru so v Kinu Šiška priredile okroglo mizo o pravici do abortusa, kjer so gostile nekaj enako mislečih govork, od katerih se je pričakovalo, da o tej temi povejo nekaj klišejskih misli. Ko so govorke izpolnile nalogo in naposled prenehale s predvidljivim čebljanjem, je moderatorka povabila občinstvo, da jim postavlja vprašanja. Nekaj trenutkov ni nihče nič vprašal, potem pa je le spregovoril neki mladi gospod, ki očitno iz uvidevnosti ni želel postaviti prvega vprašanja in se je nameraval oglasiti proti koncu, saj se je najbrž zavedal subverzivnosti tega, kar se je namenil povedati.

Vprašal jih je, ali po njihovem mnenju obstaja razlikovanje med liberalnim in levičarskim pojmovanjem abortusa. Rahlo sumničave govorke so zaslutile neprijetnosti, ki so sledile, zato je ena izmed njih nezadovoljno rekla, da niti ne razume vprašanja. Plemeniti mladenič je zato pojasnil, da levičarji sebe razumejo kot tiste, ki so na strani šibkih in ranljivih družbenih skupin, ter da mu ni jasno, zakaj ne razumejo tudi nerojenih kot marginalizirane in ranljive skupine, ki potrebuje pomoč. Govorijo o pravicah žensk, ignorirajo pa, da je abortus nasilno dejanje, kjer je (na zelo krut način) ubito neko šibko bitje. Pravico do abortusa, je nadaljeval, se da danes razumeti v kontekstu poudarjanja svobodnega individualizma in želje po udobnem življenju brez solidarnosti s trpečimi ljudmi pred rojstvom. Kakšna emancipacija ženske je to? To je svoboda močnejšega, da uniči šibkejšega. To je osvoboditev za egoizem, kjer postaneš suženj impulzov, kapric in vrednot hedonistične potrošniške družbe. Gospodič v črni srajci je sklenil, da bi to moralo biti za socialistično levico zelo problematično, saj je kvaziemancipacijsko geslo, da ima ženska pravico odločati o svojem telesu, zelo podobno miselnosti, da je privatna lastnina absolutna vrednota in da lahko na svobodnem trgu vsak z njo počne, kar hoče, tudi če šibki zaradi tega trpijo. Prav to pa levica očita (neo)liberalnemu kapitalizmu.

Končno je nepričakovani obiskovalec govorkam postavil vprašanje: kako to, da je tako malo levičarjev in feministk, ki bi nasprotovali pravici do abortusa in svoje nasprotovanje razumeli kot del emancipacijskega boja proti liberalno-kapitalistični miselnosti, ki marginalizira nerojene? Zakaj naj bi torej po njihovem mnenju prizadevanje za pravico do abortusa nujno izhajalo iz levičarskih idealov? Seveda pa je bilo družbeno ozaveščeno in progresivno občinstvo, ki rado pridiga o toleranci, prizadeto in takega vprašanja ni zmoglo mirno poslušati, temveč je vrlega fanta ves čas motilo z ogorčenimi vzkliki in ga poskušalo preglasiti z vedno glasnejšim negodovanjem, tako da je moral proti koncu svojega izvajanja okrepiti glas, da so ga na odru sedeče govorke sploh lahko slišale: kakor da je načelno kaj narobe, če kdo na okrogli mizi vljudno zastavi kakšno polemično vprašanje, če so že vse nastopajoče bile istega mnenja. (Taka histerična nestrpnost do drugače mislečih se danes lahko zgodi samo v novolevičarskih sferah. V vseh drugih bi bili organizatorji kvečjemu veseli diskusije.)

Nato je skrivnostni subverzivnež – ki se je zaradi grobega in pobebavljenega vzdušja najbrž zavedel, da govorke ne bodo zmožne smiselnega odgovora – sklenil preprostim dušam zadati še mnogo hujši udarec in problematiziral sam kontekst te okrogle mize: vprašal je, če se jim ne zdi čudno, da ta poteka pod takim naslovom glede na to, da je imela Rosa Luxemburg konservativen odnos do umetne prekinitve nosečnosti in se celo pridušala, da se množice ukvarjajo z vprašanji kontracepcije in abortusa zaradi svoje površnosti, mentalne lenobe in neumnosti (celo levičarski radikalci in feministke – vključno z Roso Luxemburg – so namreč takrat močno nasprotovali pozivom za dekriminalizacijo abortusa, ki so prihajali s strani žensk iz delavskega razreda. Tako je imela tudi Clara Zetkin na materinstvo in abortus nadvse tradicionalne poglede). V tem trenutku pa je prizadeto občinstvo hitro povsem utihnilo: čeprav je bilo sestavljeno iz socialističnih feministk in najprogresivnejših levičarjev, je vseeno zmoglo dojeti, da je zanj in za nastopajoče nastopil trenutek strašne zadrege. V zmedene ubožice na odru se je zazrlo v upanju, da ga odrešijo in suvereno demantirajo “spielverderberja”. Vendar so bila upanja občinstva prazna, saj so bile kot harpije, ki jim je dobri mladenič s svojo vrlino zlepil krila, zavezal usta in kremplje napravil tope, tako da so bile manj nevarne od kokoši.

Presenečena moderatorka je skušala zadrego zaradi blamaže prikriti in z zaigrano odločnostjo predlagala, da naj na tako desničarsko vprašanje sploh ne odgovarjajo. Ena izmed govork pa se je vseeno ojunačila in poskusila ublažiti očitno sramoto. Imela je daljši govor, v katerem pa se sploh ni dotaknila nobenega od mladeničevih argumentov, temveč je zgolj nadaljevala s splošnimi puhlicami o nujnosti pravice do abortusa, s katerimi je dolgočasila že prej. Zabavno je, da so ta pogovor – kot vse prejšnje v ciklu – snemali, vendar za razliko od vseh prejšnjih ta posnetek nikoli ni bil objavljen. Še mnogo bolj zabavno pa je, da je bil to tudi zadnji dogodek z naslovom Čajanka z Roso, ki so ga dekleta priredila. Človek se ne bi čudil, če so feministično-socialistične intelektualčice izgubile žar, ker so bile v svoji globokoumnosti pod težo novih spoznanj – potem ko jih je o njihovem lastnem področju poučil krepostni mladenič – prisiljene Roso Luxemburg identificirati kot kriptoklerofašistko.

Ta anekdota želi pokazati predvsem to, da imamo pri zagovarjanju pravice do abortusa opravka z neumnostjo množic, ki je nedojemljiva  za argumente, saj je duhovno zakoreninjena v zlu, ki se ga v globini zaveda, ne da bi to vedela. Zanimivo je, da obstajajo tako levičarske kot liberalne teorije, ki zadevajo nekatera druga družbena vprašanja, ekonomijo ali svetovno politiko, in izkazujejo precejšnje znanje in veliko količino razmišljanja njihovih snovalcev, zato se jih ne da kritizirati brez poglobljenega poznavanja področja; ko pa pridemo do vprašanja pravice do abortusa, so vsi proabortivni argumenti enako plitki, zato jih zlahka ovrže vsak še tako preprost, vendar izurjen aktivist, ki si prizadeva za pravico do življenja. Tu ni popolnoma nobene razlike med neumnimi in pametnimi zagovorniki ubijanja; oboji se enako brez težav zapletajo v protislovja. Tudi sicer inteligentni ljudje so se pripravljeni smešiti s svojimi proabortivnimi stališči, ki vselej privedejo do neke notranje nekonsistence. Inteligentni argumenti v prid tega, ki bi bili konsistentni vsaj znotraj določene miselnosti – razen seveda znotraj odkrito egoistično-morilske, ki ne bi razlikovala med ubijanjem rojenih in nerojenih za lastno korist, te pa javno nihče ne zagovarja – preprosto ne obstajajo. To lahko vidimo v neštetih posnetkih javnih debat (ki se odvijajo predvsem v Združenih državah Amerike), kjer pristaši pravice do abortusa na ravni argumenta brez izjeme pogorijo.

Ker imamo opravka z nereflektirano neumnostjo, se je britanski novinar Mehdi Hasan zaman pridušal: “… če sem za življenje, nisem zaradi tega nič manjši levičar”, in dodal, da bi rad, da bi “… moji solevičarji in liberalci poskušali razumeti in spoštovati stališča nas, ki smo za življenje”. Trdil je, da je vprašanje abortusa “… eno tistih redkih političnih vprašanj, kjer se zdi, da sta levica in desnica zamenjali ideologiji: desničarji govorijo o enakosti, človekovih pravicah in obrambi nedolžnih, medtem ko levičarji fetišizirajo izbiro, sebičnost in nebrzdan individualizem.” (Pri tem pa raje ignorirajmo njegovo nesmiselno pojmovanje “desničarske ideologije”. Hasan je sicer pozneje – kot brž storijo vsi strahopetci, ki želijo v zahodnem svetu prosperirati – hitro izrekel obžalovanje, da se je izrazil na tak način, se opravičil prizadetim in pozneje celo preklical svoja stališča. Takšna opravičila so morda neiskrena, vendar iskrenost pri tem sploh ni bistvena, temveč gre za ritualni pro forma poklek pred svetinjami agresivnega liberalizma). Podobno, vendar bolj razdelano levičarsko protiabortivno misel pa lahko najdemo na primer tudi v članku Abortion and the Left ameriškega zgodovinarja in religiologa Carla Estabrooka.

V resnici ni nobene notranje nujnosti, zaradi katere bi morala biti proabortivna prizadevanja (in materialistična antropologija) bistveno povezana z nekaterimi drugimi plemenitejšimi levičarskimi ideali. Ta povezava je v zahodni civilizaciji posledica postopnega odpada od duhovne tradicije in sprejemanja naivnih (post)razsvetljenskih reduktivizmov – po katerih je resničen samo materialni svet, duhovni svet pa je zgolj privid – ter specifičnega nerazumevanja svobode, saj se brez presežnega merila dobrega, ki usmerja naše želje k višjemu cilju, (tudi na kolektivni ravni) zapada samoljubju in hitro zdrsne v egoizem in banalnost ali celo okrutnost. Ta stanja se v jalovih poskusih opravičevanja samih sebe nujno zapletejo v najneumnejšo argumentacijo, s katero uspešno varajo le sebe. Prikaz oceana neumnosti, ki buči v okviru prizadevanj za pravico do umora nerojenega človeka, bi seveda krepko presegel okvire tega triptiha, bo pa vendar v naslednjih dveh delih na kratko prikazan vsaj njegov majhen del.

Besedilo je bilo najprej objavljeno na portalu Kud Kdo?, avtor eseja je konservativni filozof Jan Peršič 

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Tina Gaber kljub Golobovim zagotovilom promovirala drago restavracijo

Spremljevalka predsednika vlade Tina Gaber je pričela znova oglaševati...