Evropska poslanka Romana Tomc v Bruslju gosti razstavo avtorja dr. Jožeta Dežmana o grobišču v jami pod Macesnovo gorico z naslovom 3450 umorjenih v jami pod Macesnovo gorico od 2. do 10. junija 1945, Macesnova gorica – slovenski Katin. Za razstavo je bilo ogromno zanimanja. Obiskala sta jo tudi predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola in predsednik ELS Manfredu Webru.
“Žalostno je, da moramo v Bruslju iskati pravico za spoštljiv spomin na žrtve bratomora med Slovenci. Razstava je nadaljevanje uspešne peticije, ki smo jo v Evropskem parlamentu obravnavali natanko pred dvema mesecema. Na pozive odbora vlada Roberta Goloba še vedno ni odgovorila,” je na omrežju X zapisala Romana Tomc in dodala, da si želi, da bi lahko nadaljevala to zgodbo tudi z obeležjem vsem tem žrtvam v Evropskem parlamentu.
Tako peticija kot razstava sta sicer odziv na zavržno dejanje ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnih zločinov.
Razstava je pomemben dosežek, ki je o skrajnem komunističnem nasilju med in po drugi svetovni vojni v Sloveniji opozoril mednarodno javnost. Pred dvema mesecema so pod vodstvom Tomčeve prav v Evropskem parlamentu predstavili peticijo o komunističnih zločinih v Sloveniji, ki jo je podpisalo 2.000 ljudi, daleč največ v lanskem letu. Bila je klic na pomoč.
Otvoritev razstave zazmamuje dva meseca, odkar je odbor Evropskega parlamenta za peticije od slovenske vlade zahteval odgovore glede tega zavržnega dejanja. In kmalu bo minilo leto dni, odkar se je slovenska vlada pod vodstvom Roberta Goloba odločila, da ukine dan spomina na žrtve komunističnih zločinov. Dejanje je bilo kot nož v srce vsem, ki iščejo pravico in resnico.
Zanimanje za razstavo je bilo tudi s strani tujine veliko, žrtvam sta se prišla poklonit tudi predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola in predsednik ELS Manfred Weber. Razstave se je udeležil tudi Milan Zver, ki je pri tem povedal: “Današnjo razstavo s poudarkom na žrtvah, ki ležijo v jami pod Macesnovo gorico, je pripravil dr. Jože Dežman, v Evropslem parlamentu pa jo je gostila poslanka stranke SDS Romana Tomc. V času 2. svetovne vojne so komunisti umorili okoli 25.000 Slovencev in le okoli 5.000 okupatorjev. Sprava ne bo možna, če na medvojne in povojne poboje pozabimo – pa čeprav bi nekatere leve vlade želele to izbrisati iz kolektivnega spomina.”
Govor Romane Tomc objavljamo v celoti:
Govor Romane Tomc:
Ob odprtju razstave dovolite najprej nekaj besed, ki jih bom povedala v angleškem jeziku, da bi nas lahko razumeli tudi tisti, ki ne govorijo slovensko.
Pred dvema mesecema smo prav v tej hiši, na odboru za peticije, predstavili peticijo o komunističnih zločinih v Sloveniji. Pobuda, da to temo prenesem v Evropski parlament, je nastala po tem, ko se je slovenska vlada pod vodstvom Roberta Goloba odločila, da ukine dan spomina na žrtve komunističnih zločinov.
To je bil nož v srce vsem, ki iščejo pravico in resnico. Bil je tudi klic na pomoč. Sorodniki žrtev, ki so bili doma preslišani in zasmehovani, so se na Evropski parlament obrnili v upanju, da jih bomo slišali vsaj tu, v instituciji, ki se ponaša s tem, da je steber demokracije in varuh človekovih pravic. Pot do obravnave na odboru je bila dolga in naporna, brez zagotovila, da bo tudi uspešna. Na koncu se je izteklo bolje od pričakovanj.
Peticija je imela izjemen odziv, podpisalo jo je 2.000 ljudi, kar je daleč največ v lanskem letu.
Žalostne zgodbe svojcev vseh kruto pobitih moških, žensk, otrok, tudi nosečnic, pripadnikov etničnih skupin so globoko ganile tudi poslance v Evropskem parlamentu. Kolegi so me spraševali, kako je sploh mogoče, da vlada neke države članice EU v današnjem času naredi nekaj tako zavržnega in nekaj, kar je v popolnem nasprotju z vsemi človeškimi in etičnimi načeli. Odgovor pozna predsednik vlade, vendar ga žal, do danes, čeprav je preteklo že dva meseca, odkar je odbor od slovenske vlade zahteval pojasnila, še vedno ni.
V Evropskem parlamentu smo že večkrat obsodili komunizem kot totalitarni režim, ki je povzročil ogromno gorja. Slovenci so grozote komunizma občutili še posebej močno. Tisoči še vedno iščejo svoj mir, mnogi otroci nikoli niso izvedeli, kje ležijo njihovi starši. Nekaj korakov je bilo narejenih, a še vedno smo daleč od sprave.
Radi se pohvalimo z našo Slovenijo. Res je, živimo v najlepši državi, to vedno s ponosom povem. Hkrati pa tudi v državi, kjer se dogajajo čudne stvari, ki ne sodijo v demokratično Evropo.
Tako se nekaterim zdi sprejemljivo klanjanje komunističnim diktatorjem, obiskovanje obletnic ustanovitve komunistične partije in čaščenje simbolov komunizma. Ti isti odrekajo pravico do groba in dostojanstva nedolžno pobitim žrtvam. Želim si, da bi svojci žrtev, tudi teh, ki jih vidite na slikah za mano, dobili svoje grobove. Dobili pravico, ki je bila prepoznana že v času Antigone. Da bi jih lahko dostojno in spoštljivo pokopali.
Dolga pot nas očitno še čaka, zato je pomembno, da vztrajamo. Današnja razstava je, tako kot peticija, moj prispevek k temu, da se strašne stvari ne pozabijo in predvsem korak naprej k temu, da se to žalostno poglavje slovenske zgodovine zapre. Če bosta peticija in razstava pripomogli vsaj en majhen delček k temu, bom zelo vesela. Na koncu bi se rada zahvalila vsem, ki so pripomogli k tej razstavi in tudi kolegom, ki so danes tukaj.
Hvala vam za obisk.
I. K.