Zdravnica dr. Franja Bojc Bidovec, po kateri nosi partizanska bolnišnica pri Cerknem ime, je bila žrtev spletkarskih komunistov. Med vojno, leta 1944, se je skupaj s kolegom Viktorjem Volčjakom, komaj rešila.
“Bolnica Franja ni le spomenik državnega pomena, ampak naša najpomembnejša kulturna dediščina, ki v našem kolektivnem spominu predstavlja upanje in solidarnost tudi v času najhujše vojne vihre. Navezanost ljudi na ta spomenik je velika, kar kaže tudi izjemen odziv javnosti,” je pred dnevi po ogledu stanja Partizanske bolnice Franje po katastrofalnih ujmah izpostavila ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je bila naravnost ganjena nad pretresljivi prizori poškodovane bolnice. Čeprav so levičarji tipa Vrečko zelo ponosni na bolnišnico, ki nosi ime po zdravnici dr. Franji Bojc Bidovec, pa marsikdo ne ve, da je bila tako opevana zdravnica skupaj s svojim kolegom dr. Viktorjem Volčjakom podvržena naravnost mučni preiskavi, za katero so bili odgovorni tisti, ki jih ponosni komunisti tako dvigujejo na piedestal.
Čeprav se bolnišnica imenuje po zdravnici Franji, je bil dr. Viktor Volčjak tisti, ki je ustanovil bolnišnico. Vodenje bolnišnice, ki je prve paciente sprejela decembra 1943, je januarja naslednje leto od Volčjaka prevzela zdravnica Franja, Volčjak pa je tam nadaljeval z zdravljenjem kot vodja sanitetnega odseka. Eni zdravniški baraki se je kmalu pridružilo še 13 lesenih barak, ki so služile različnim namenom. Na uradni spletni strani je mogoče prebrati, da se je tekom vojne v centralnem oddelku bolnišnice zdravilo približno 600 ranjencev in bolnikov, v glavnem je šlo za Slovence. V bolnici pa niso pomoči odrekali nikomur. Zdravili so namreč tudi Italijane (43), pripadnike različnih narodov iz nekdanjih Sovjetske zveze (24) in Jugoslavije (okoli 15), nekaj Francozov (9), po dva državljana Poljske, Avstrije in ZDA. Približno 300 se jih je zdravilo v zunanjih oddelkih.
Po krivem sta bila obtožena
Ker je med drugim primanjkovalo krvi, je dvakrat kri ranjencem darovala tudi zdravnica Franja. A kot kaže, požrtvovalno delo ni zadoščalo, da se ne bi skupaj z zdravnikom Volčjakom znašla v mučni preiskavi. Za to sta po poročanju portala Ribnica24 poskrbela dva politkomisarja: komisar bolnice Alojz Herman Dušan in namestnik politkomisarja XXXI. divizije Branko Karapandja Matjažek. Slednji je trdil, da naj ne bi bil oskrbljen primerno in da se mu posvečalo dovolj pozornosti glede na položaj, ki ga je zasedal. Julija 1944 je bila zdravniška dvojica aretirana. Medtem ko je bil Volčjak zaprt v “šotoru pod stražo”, so Franjo strpali v v korpusno ambulanto, da je lahko ta med trajanjem preiskave tudi delala. Ker se je zanju postavilo nekaj uglednih kolegov, sta bila septembra 1944 izpuščena in sta se lahko vrnila na opravljanje zdravniške dolžnosti.
Zdravnico Franjo so obtoževali, da naj bi “namerno in netočno izvrševala svoje dolžnosti” in “nezadostno nadzirala in skrbela za zaupane ranjene tovariše”. Prav tako pa naj bi prispevala k “razkrajanju notranje povezanosti in borbenega razpoloženja med partizani” in “omalovaževala zastavo zavezniške države”. Komisar bolnice je Franji med drugim očital zoperstavljenje, zaradi česar naj bi mu bila odvzeta avtoriteta. Očital ji je “absolutistično diktiranje” in “komandiranje”, nezadovoljen pa je bil, ker naj se ne bi upoštevalo njegovih predlogov in ukazov. Sama je glede situacije s komisarjem Dušanom trdila, da je imela z njim težave, ker ni mogel opravljati svojih dolžnosti in je morala sama poleg zdravljenja opravljati tudi obveznosti, ki so pritekle komisarju. “V marsičem se nisva strinjala, hudo sva si prišla navzkriž zaradi njegovih metod zasliševanja kulturnika, vendar nikoli nisem razmišljala o teh nesoglasjih, ker me je preveč zaposlovalo delo. Kakor se je izkazalo pozneje, pa je naš komisar dosti tuhtal in komaj čakal priložnosti, da mi pokaže svojo moč,” je v svojih spominih med drugim zapisala zdravnica.
Glede komisarja Matjažka, ki si je zlomil nogo v stegnenici, je zatrdila, da je vedela, kako oskrbeti njegovo nogo, a za to ni imela ustrezne opreme. “Partizanska improvizacija z obližem in obtežitvijo ni hasnila, zato z zdravljenjem nisem bila zadovoljna nič bolj kot ranjenec sam. Ta pa je godrnjal tudi zaradi hrane, ležišča in postrežbe. Ni mogel razumeti, da mu ne nudimo več kot drugim …”, je med drugim izpostavila. Vir prej omenjenega portala pa je med drugim navedel, da naj bi si srbski komisar zdravnico zahotel, a jo je pred tem na srečo rešil stražar, ki je bil v bližini. Sama iz tega razloga seveda ni želela biti v njegovi bližini.
Kasneje je zdravnica Franja izpostavila, da je po vojni prišla do določenih resnic. “V letih po vojni se mi je razkrilo nekaj resnic, ki jih takrat še nisem slutila. Zato danes vem: tako se včasih sestavljajo obtožnice, ki jim botruje želja, obsoditi nekoga, pa naj je kriv ali ne, ko preiskovalca ne vodi pot k resnici, ampak postavlja besede tako, da vsaka kar najbolj bremeni obtoženca,” je izpostavila in posploševanje navedla kot eno izmed metod. Nezadovoljstvo namestnika divizijskega komisarja se je namreč prikazalo kar kot nezadovoljstvo vseh ranjencev. “Razhajanje s komisarjem Dušanom zaradi njegove nedelavnosti, zaradi zanemarjanja dolžnosti in surovega zasliševanja kulturnika pa je bilo označeno kot razdor v upravi. Tako razmišljam danes, ko listam po obtožnici in zapisnikih o zasliševanju. Takrat sem vedela samo za krivico, ki so mi jo prizadeli,”, je navedla in dodala, da bi se v primeru, če bi bil pravni postopek nepristranski, obtožnica že “prvi dan sesula kot hišica iz kart“. Tako pa je bila primorana svojo resnico dokazovati dva meseca.
Ana Horvat