Državni svet je na 5. izredni seji s 17 glasovi ZA in 9 glasovi PROTI sprejel odložilni veto na zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 42. izredni seji, 17. julija 2023. Predlog odložilnega veta so podale Interesna skupina delodajalcev, Interesna skupina lokalnih interesov ter Interesna skupina kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev. Predlog odložilnega veta je še pred sejo Državnega sveta na 4. izredni seji obravnavala in podprla Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide.
Državni svet urejanje področja dolgotrajne oskrbe prepoznava kot eno izmed pomembnejših reform v državi. Zakon o dolgotrajni oskrbi naslavlja pomembne, zahtevne, večplastne in občutljive vsebine za zagotavljanje socialne varnosti posameznikov, zato je treba k urejanju problematike in odprtih vprašanj pristopiti premišljeno in z vso skrbnostjo in odgovornostjo. Državni svet meni, da obravnava ZDOsk-1 po nujnem postopku s tega vidika ni bila ne utemeljena ne primerna.
Državni svet je opozoril, da bi bilo treba pri oblikovanju rešitev na tako pomembnem področju nujno spoštovati socialni dialog in rešitve oblikovati skupaj, na podlagi čim širšega družbenega konsenza, saj je le tako možno zagotoviti, da bodo družbeno sprejete in tudi izvršljive. Ob tem morajo biti jasno določeni pogoji za dostop do storitev dolgotrajne oskrbe, izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe in viri financiranja. Državni svet meni, da v zvezi z vsem navedenim v ZDOsk-1 ostaja veliko odprtih vprašanj, ki bi se jih v času rednega zakonodajnega postopka in v primeru daljše javne razprave lahko v večji meri razrešilo.
Zakon nesolidarno obremenjuje najranljivejše
Državni svetniki menijo, da bi moralo biti financiranje dolgotrajne oskrbe urejeno tako, da bo sistem v praksi vzdržen, da bo zagotavljal dejanski in pravočasen dostop do želenih storitev, hkrati pa ne bo pretirano obremenil posameznikov ter drugih morebitnih zavezancev za plačilo storitev. V času javne razprave in med zakonodajnim postopkom so pomisleke in opozorila izrekle praktično vse skupine zavezancev za plačilo prispevka ali lastne udeležbe, hkrati pa zakon s časovnim zamikom do 1. januarja 2028 uvaja še dodatna plačila “iz žepa”.
Predstavniki interesov delodajalcev so že večkrat predlagali, naj se financiranje ureja ločeno od vsebinskih rešitev, dokler ne bi dosegli ustreznega konsenza v družbi med posameznimi interesnimi skupinami in v okviru pospešenega socialnega dialoga. Opozorili so, da bi predvidene dodatne obremenitve lahko negativno vplivale na slovensko gospodarstvo, zmanjšale njegovo konkurenčnost in posledično ogrozile delovna mesta. Skupna prispevna stopnja delavcev in delodajalcev, ki v tem trenutku znaša kar 38,20 odstotka, je namreč že zdaj med najvišjimi v Evropi, kar Slovenijo uvršča nad povprečje razvitih držav.
Dodatni prispevek bo v bistveni meri obremenil tudi kmete, samostojne podjetnike ter tiste, ki opravljajo poslovodno funkcijo, so družbeniki družb ali ustanovitelji zavodov, saj bodo zavezani k plačilu prispevka za obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo v višini dveh odstotkov od osnove, vplival pa bo tudi na prejemnike pokojnin, ki se jim bodo zaradi prispevka v višini enega odstotka znižale neto pokojnine, pri čemer že zdaj pod pragom tveganja revščine živi skoraj 55 odstotkov vseh upokojencev. Znižale se bodo tudi neto plače delavcem, ki bodo v skladu z ZDOsk-1 plačevali odstotek obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo, kar se bo slej ko prej izrazilo v pritisku na dvig plač. Posledično je moč pričakovati, da se bodo podjetja temu primerno prilagodila in bodo del proizvodnje prenesla tja, kjer je delo manj obremenjeno, kar bo imelo negativen vpliv tudi na trg dela v Sloveniji.
Državni svet je spomnil, da med ključnimi odprtimi vprašanji ostaja tudi zelo šibka mreža storitev v skupnosti, pomanjkanje ključnih kadrov na trgu dela in nedorečeni standardi in normativi. Navedeno bo imelo za posledico, da ob uveljavitvi zakona upravičencem ne bo zagotovljena enaka obravnava, dostopnost in vključenost v storitve dolgotrajne oskrbe pod enakimi pogoji.
Lokalne skupnosti so med zakonodajnim postopkom opozorile na neustrezno časovnico sprejemanja nacionalnega programa na področju dolgotrajne oskrbe, ki bo določal javno mrežo, politiko in načrt razvoja dolgotrajne oskrbe. Nacionalni program naj bi sprejeli v enem letu po uveljavitvi zakona, kar pa je po oceni lokalnih skupnosti prepozno.
Sara Kovač