O komunistični revoluciji, koncu druge svetovne vojne, povojnih pobojih in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando, ki poudarja, da hoče tudi v prihodnje živeti v državi slovenskega naroda.
Gospod Granda, kako gledate na to, da so v zadnjem času nekateri režimski zgodovinarji začeli govoriti, da med drugo svetovno vojno pri nas ni bilo revolucije, ampak da je šlo v prvi vrsti za upor proti okupatorjem pod vodstvom t. i. Osvobodilne fronte slovenskega naroda? Podobno govorijo tudi vladajoči. Pri tem so v zadnjem času naredili še korak dalje. Po novem skušajo skupaj z Zvezo borcev in nekaterimi režimskimi zgodovinarji ustvariti vtis, kot da so se komunisti že med drugo svetovno vojno borili za samostojno slovensko državo, čeprav vemo, da to nikakor ni res.
Stanje je v delu sodobnega slovenskega zgodovinopisja, ki obravnava II. svetovno vojno in čas po njej, zastrašujoče. Na eni strani imamo vrhunska nova dela, v zadnjem času odmeva zlasti Možinovo, pozabiti ne smemo niti na celo plejado drugih, kot so Griesserjeva, Mikola in drugi, na nasprotni strani pa smo priča politikantstvu, ki ga je težko razumeti. Zlasti, ker so ti avtorji še pred nekaj leti pisali drugače. Če odmislimo znane natakarje politike, gre za kolege, katerih dela sodijo med standardna dela slovenskega zgodovinopisja. Čemu in zakaj smo priča ponarejanju dejstev, ki tudi za komunistično oblast ne bi bilo sprejemljivo? Včasih smo to pripisovali moči in ugledu prof. Janka Pleterskega, ki pa je pokojni.
Postavlja se torej vprašanje, kdo in kaj je v ozadju. Kakšen vplivni center se je vzpostavil? Morda kombinacija SAZU in Murgel?
Tvegam razmislek, da gre za reševanje političnega ugleda tistih, ki se ne morejo sprijazniti z uničujočo težo medvojnih in povojnih umorov, slovenskih tal, prepojenih s krvjo naših rojakov in nekdanjih jugoslovanskih sodržavljanov. Priložnost, da bi to priznali in obžalovali ter prepustili zgodovini, je zamujena. Zato iščejo drugo, novo pot, ki pa bo prinesla za morilce in njihove ideološke dediče še bolj uničujoče posledice. Partizanov skoraj ni več, revolucije tudi ne, le odporniki proti fašizmu in nacizmu, kot so bili po Zahodni Evropi. Partizanščino hočejo evropeizirati. Zato poudarjajo izraz odporniki in odporniško gibanje. Seveda je tudi to bilo. Ne samo med komunisti, tudi drugi so poskušali, pa jim tega ne priznajo. Zanje je zveličavna in mogoča samo ena oblika odpora. VOS in OF nista dopuščali politične pluralnosti odpora, ampak sta ga že v kali, še več, samo možnosti takega, krvavo zatrli. Prej ali slej se bo prikazalo politično in ideološko ozadje tega početja. Zveza borcev je pri tem odpovedala. V ospredju so politično močnejši igralci. Za zdaj vidim zadrego v dejstvu, da je večina državljanov sprejela osamosvojitev in slovensko državo. Na to oni, ki jim to ni bila osebna opcija, niso računali. Sedaj si hočejo prisvojiti osamosvojitev in se zasidrati v zgodovini. Izraz tega je antijanšizem, ki pokriva vse tiste osamosvojitelje, ki so osamosvojitev povezovali z demokratizacijo kot prvim pogojem.
Ukinili so muzej osamosvojitve …
Drži. Odpravili so tudi spominski dan na žrtve komunizma, ki pa ga, kot je pokazalo letošnje leto, ljudje čedalje bolj osebno in prizadeto obhajajo. Poskušali so in nadaljujejo z lažnimi zaslugami Titove teritorialne obrambe, nastale leta 1968. Pobudnik tega je bil Kučan. Sedaj, zlasti v parlamentu, trdijo o osamosvojitveni naravi Titovega partizanstva, kar je skregano že s samim omenjanjem Tita. Tudi zanikanje revolucije je strokovno šibko. Slovenskemu Narodnemu svetu s 6. aprila 1941 očitajo neustavnost, izdajstvo stare Jugoslavije, hkrati pa govorijo o legalnosti in celo ustavnosti OF, rdeče zvezde ter srpa in kladiva. Čeprav računajo na šibkost zgodovinskega spomina, na uspeh politike za nazaj, dolgoročnega pozitivnega rezultata ne bo. Samo še večja razklanost Slovencev. Tudi ti bodo prej ali slej, mogoče šele čez sto let, sprejeli objektivna zgodovinska dejstva.
Kaj pa na kratki rok?
Kratkoročna rešitev je v zakonski prepovedi zanikanja revolucije in iz nje izhajajočih povojnih umorov. To mora biti sankcionirano kot zanikanje holokavsta. Gre za enako moralno in zgodovinsko zavrženost.
Kako je s pokopi med vojno in po njej umorjenih?
Dogajanje z ostanki pokojnih iz Macesnove gorice je moralni škandal, za katerega ni opravičila. Tudi ižanski Romi, genocidno ravnanje brez primera v slovenski zgodovini, še niso našli večnega miru. Med njimi so celo ostanki nerojenega otroka! Izdajalke pred rojstvom − po Jankovićevo. Če predsednica države kaže neko voljo, pa vse minira Kučan. Kaj je v ozadju njegovega spomenika osamosvojitvi na Trgu republike?
Ja, to bomo še videli.
Tudi v pogledu odnosa do morilcev so zadeve zelo tragične. Pred leti je dr. Marka Vrhunca, političnega komisarja taborišča smrti v Šentvidu, Janković imenoval za častnega meščana Ljubljane. Kot je znano iz pričevanj preživelih iz tega in teharskega taborišča, so bili prav politični komisarji in njihovi oznovci najbolj kruti ter so krutost zahtevali tudi od partizanov stražarjev. Letos je postal častni meščan dr. Danilo Türk, avtor zgodovinske izjave o drugotnem pomenu povojnih umorov. Očitno postaja Kučanov naslednik oziroma novi šef stricev iz ozadja. Kot vidimo, ima protiosamosvojitvena dejavnost in zanikanje povojnih umorov skupno, koordinirano sistematiko. Poglejmo samo kult Tita, ki nosi osebno odgovornost za množično smrt Slovencev v Novi Gorici, Velenju in še marsikje. Janković je hotel novo Titovo cesto tudi v Ljubljani. Smo pozabili tiste mladince, ki so osamosvojitev Slovenije javno razlagali kot posledico površno izvedenih povojnih umorov? Srebrenica dokazuje, da so taki umori še vedno mogoči!
V prvih dneh maja smo se spominjali konca druge svetovne vojne. Ob tem se še danes mnogi sprašujejo, ali bi se stvari lahko kako drugače odvile. Seveda v primeru, če bi se zavezniki izkrcali v Istri, kot so upali v meščanskem taboru …
Stari partizani so mi pripovedovali, kako so bili šokirani ob »osvobajanju« slovenskih mest. Tito je večino slovenskih partizanov usmeril proti Trstu in Koroški, v naše kraje pa so kot »osvoboditelji« vkorakali pretežno bosansko-hercegovski partizani, ki so bili še do nedavnega četniki in so, citiram, samo obrnili kape. Prihajali so po stari turški vpadni poti iz Metlike. Mogoče je bila v tem delna izjema le Goriška. Teh stvari ni letos nihče omenjal.
Kaj pa zavezniško izkrcanje?
Kot vse kaže, so nekateri v možnost izkrcanja v Istri verjeli do konca vojne. Jo je kdo načrtno razširjal? Zakaj? Po sporazumu Tito-Šubašič 1944 zanjo kot rešitev ni bilo realne osnove. ZDA so imele v načrtovanju vojne popolno premoč. Churchill, ki se je zavedal evropskih razmer, je bil proti njim brez moči. V Londonu oziroma v begunski vladi, mislim predvsem na Alojza Kuharja, so to razumeli, v Ljubljani ne!
Morda tudi zato, ker so komunisti pod krinko t. i. OF pred zavezniki poudarjali svojo uporniško vlogo, prikrivali pa svojo revolucionarno noto ter neusmiljeno obračunavanje z drugače mislečimi.
Mislim, da je temeljno vprašanje preprečevanje politične pluralnosti odpora. To je ključno vprašanje, ne pa datum ustanovitve OF oziroma Protiimperialistične fronte – obe sta samo sredstvo za »zavarovanje neprijatelja«. Bolj bi bilo treba v ospredje postaviti likvidacijo Ehrlicha in njeno jugoslovansko, protislovensko ozadje, ki je bilo ključno za umor! Bil je najbolj resna alternativa komunistom. Prej ali slej bo treba načeti vprašanje krščanskih socialistov. Imamo delo Janka Prunka o nasprotovanju krščanskim socialistiom v OF. Manjka pa drugi del: Izginotje in smrt krščanskih socialistov znotraj OF, ki je bila načrtna in sistematična. Ima več dimenzij. Prav njih so komunisti načrtno potiskali v belo gardo. Koliko so jim pri tem pomagali italijanski okupatorji? »Stari dobri general Cerutti«, kot ga je označil Ivan Maček, ki je požigal in moril v Roški ofenzivi leta 1942? Umor Aleša Stanovnika je začetek. Po vojni krščanskih socialistov ni več. Pa so bili najštevilčnejši del partizanstva. Kocbek je bil politična šema, ne pa krščanski socialist. Mogoče tudi zato tako zanikajo revolucijo.
Sledil je umik vodilnih predstavnikov meščanskega tabora na čelu z Narodnim odborom za Slovenijo na Koroško skupaj z domobranci oz. s Slovensko narodno vojsko. Z njimi so šli še številni civilisti, ki so se bali komunističnega pogroma …
Meščanski tabor ni bil na ravni dogajanja. Razglasil je vlado in pobegnil. Totalitarizma komunizma v njegovi grozovitosti ni dojemal. Podcenjeval ga je. Premalo je upošteval jugoslovanski okvir partizanstva, ki je bil ključen za partizanski uspeh. Še manj pragmatičnost, nenačelnost Angležev. Ti so na Koroškem ravnali drugače kot Američani v Italiji. Tako divjaštvo se jim je zdelo nemogoče. Nekateri nesrečniki še na poti na morišče niso verjeli, da je kaj takega mogoče.
Se pravi, da so bili naivni?
Dokumenti iz Šmajdovega arhiva, ki so bili nedavno objavljeni, so za meščanski tabor uničujoči. Sami sebi so bili največji nasprotniki. Mogoče bi veljalo poglobiti študije o Gosarjevih in Šolarjevih prizadevanjih. Niso imela možnosti za uspeh, bila pa so. Nisem prepričan, da vemo, zakaj niso uspela prizadevanja Lojzeta Udeta starejšega za pomiritev leta 1943. Kolikor danes vemo o partijski in zlasti Kardeljevi vlogi, so bila pošteno naivna. Vendar, zakaj je Marijan Brecelj obiskal Zdravka Kalana, političnega vodjo protirevolucije na Dolenjskem? Zgodovinarje čaka še veliko dela v arhivih. Pa ne samo tujih!
O sramotnem angleškem vračanju domobrancev oz. Slovenske narodne vojske v takratno Jugoslavijo je bilo že veliko povedanega, a vedno znova se postavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče to preprečiti.
Povedanega je bilo veliko, vendar premalo. Preveč je vse obravnavano slovensko, premalo jugoslovansko in mednarodno. Neki kolega, pravnik po izobrazbi, je o tem pisal disertacijo. Posebno ga je zanimalo ozadje ravnanja Angležev. Prišel je do osupljivih dejstev, ki imajo svoj izvor v znani angleški skupini v Aleksandriji. Mimogrede, šef angleške vojaške bolnice v Celovcu je bil angleški komunist. Žal zaradi ideoloških ozadij disertacija na oddelku za zgodovino ni bila sprejeta. Ne vem, ali rokopis sploh še obstaja. Usoda grofa Tolstoja je kolega zelo prestrašila. Velika škoda, kajti vključeval je mednarodno ozadje vračanja, ki se je bolj ali manj izkazalo za blizu resnice ali celo resnično. Vračanja ne bi smelo biti.
A se je žal zgodilo.
Vrnjeni niso bili pomorjeni zaradi kolaboracije, tisti, ki so jo v resnici zakrivili, so se bolj ali manj rešili. Vzrok krvave represije je bila revolucija. To potrjuje tudi znamenito Kardeljevo pismo Kidriču junija 1945. Nenazadnje je na zaslišanju in v javnosti to potrdil tudi Mitja Ribičič. Iz izkušenj Sovjetske zveze so komunisti vedeli, da so mali kmetje najhujši nasprotniki kolektivizacije vasi. Ne nasedajmo zanikanju revolucije!!! Priprave na brutalne komunistične umore so bile dolgotrajne in sistematične. Zakaj pa je Tito poslal na Kardeljevo zahtevo svoje oficirje v Slovenijo že leta 1942? Povsem je pozabljeno, kako so šli Ribičič, Šilih in še kar nekaj njihovih »tovarišev« tik pred koncem vojne na šolanje na akademijo Dzeržinskega v Moskvo. So se tam učili ruskih pesmi ali organizacije in izvedbe množičnega pobijanja? V Rusiji je še veliko dokumentacije, ki je od naših kolegov ni nihče pregledal.
Kdo vse je odgovoren za te poboje? Za genocid na delom slovenskega naroda?
Odgovoren je Tito osebno in njegova partija. Med Slovenci bolj Kardelj kot Kidrič. Vendar zato njegova krivda ni manjša − Slovence so pobili Slovenci! Manjka psihiatrična študija o izboru, karakterju in usodi morilcev. Kdo jih je izbiral, kdo je določal morišča? Kako so po vojni reševali duhovno pohabo klavcev? Zanje so obstajale posebne psihiatrične ambulante. Ni po naključju arhiv psihiatrije nedostopen raziskovalcem. Arhivu Slovenije ni bil izročen!
In tako smo prišli izpod enega totalitarizma pod drugega, ki pa je bil za slovenski narod še veliko hujši.
O tem so najbolj zgovorna pričevanja tistih, ki so iz nacističnih prišli v komunistične zapore. Berimo spomine duhovnikov pa golootočanov. Ne razumem, da ob 50- ali 60-letnici Golega otoka nismo izvedeli niti tega, kdo je imel v Sloveniji glavno besedo. Kolikor vem, je ob tem Kardelj vodil še osebni obračun s svojimi starejšimi in uglednimi »tovariši«. Lovro Kuhar – Prežihov Voranc naj bi se bil za las rešil! Naj na tem mestu izpostavim še dve stvari. Kar nekaj povojnih montiranih procesov je bilo razveljavljenih. Zaradi napak v postopku, ne krivičnosti. O krivdi tožilcev in sodnikov ni niti besede. Tak postopek razveljavljanja montiranih procesov je bil dogovorjen s Kardeljem v razpravljanju o dachavskih procesih in ga sodišča še naprej uporabljajo.
Se pravi t. i. krivosodje?
Vsi vemo, da so bili montirani procesi izmišljije, ne napake v postopku. Vprašanje je, kdo je to naročil in kdo izvršil. Prav bi bilo, da bi obstajal javni skupni seznam razveljavljenih procesov. »Krivosodje« je samo zunanji znak veliko večje gnilobe v našem sodstvu. Slovenska družba ni nikoli obračunala z vrednotami totalitarizma. Marsikje je še vedno upoštevan. Sodišča niso edina. Kako je patološki morilec Franc Štadler – Pepe lahko še vedno narodni heroj? Gre za hujše probleme, kot so penzije kulturnikov! Kdaj bomo začeli rušiti duhovno pohabljenost Slovencev? Verjetno bo potrebno tudi psihiatrično zdravljenje.
Se nadaljuje …
Dr. Stane Granda se je rodil leta 1948. Leta 1973 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1994 pa je tam tudi doktoriral z disertacijo Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49. V 70. letih prejšnjega stoletja je deloval na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (današnji Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije), potem pa na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki ga je v letih 1983 in 1996 vodil kot upravnik oziroma predstojnik. Predaval je na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani (zgodovina javne uprave na Slovenskem) in na Univerzi v Novi Gorici, od leta 2007 kot redni profesor. Od leta 2003 je bil znanstveni svetnik na ZRC SAZU. Ukvarja se predvsem z agrarno zgodovino in revolucijo leta 1848 na Slovenskem ter raziskuje gospodarsko, politično in družbeno zgodovino Slovencev od začetka 19. stoletja do leta 1941, s splošnejšega vidika pa tudi v kasnejših obdobjih. Dr. Granda je bil tudi odgovorni urednik Kronike (časopisa za slovensko krajevno zgodovino). Ob upokojitvi je bil imenovan za zaslužnega raziskovalca ZRC SAZU in zaslužnega profesorja Univerze v Novi Gorici. Je veteran vojne za Slovenijo, bil je predsednik programskega sveta RTV Slovenija, predsednik Združenja za slovensko besedo in član Zbora za republiko. Je avtor številnih člankov in knjig. Je kolumnist tednika Družina in revije Demokracija. Leta 2020 je postal častni občan Novega mesta.
Dr. Metod Berlec