S prof. dr. Ernestom Petričem smo govorili o zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek – Novi prispevki za slovenski pomladni program in konfliktnem mednarodnem dogajanju.
Dr. Petrič, Katedrala svobode pod vodstvom dr. Petra Jambreka je nedavno predstavila zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek – Novi prispevki za slovenski pomladni program še v knjižni obliki. Ste član uredništva, ki se je lotilo tega velikega podviga. Verjetno tudi zato, ker je očitno, da gre Slovenija v zadnjih letih na številnih področjih v napačno smer …
Ne le Slovenija, tudi svet gre recimo v prelomne, turbulentne čase. Spremenilo se je ravnotežje moči, vojaške, gospodarske, finančne, tudi t. i. mehke moči idej in vrednot. Zgodovina pa potrjuje, da so taka obdobja, ko se spremeni ravnotežje moči, praviloma turbulentna, v preteklosti so bile to velike vojne. Po koncu hladne vojne in blokovske delitve sveta, lahko bi rekli po koncu bipolarnega ravnotežja moči, nastaja večpolni, multipolarni mednarodni red. To je dejstvo in za zdaj ni videti, da bi nastal nekakšen red s svetovnim hegemonom, bodisi z ZDA bodisi s Kitajsko.
Se pa spreminja ravnotežje moči, novi “veliki igralci”, zlasti Kitajska, vnašajo novo dinamiko, ki je odraz njihove moči. Pri tem je pomembno, da ne gre le za spremembe v materialni moči, vojaški in gospodarski moči na globalni, svetovni ravni, pač pa tudi na različnih regionalnih območjih, npr. v Jugovzhodni Aziji, na Bližnjem vzhodu, v Afriki. Gre tudi za problem t. i. mehke moči, idej, vrednot. Ideje in vrednote t. i. zahodnega sveta izgubljajo privlačnost, tudi ideja demokracije. Če poenostavim, kitajski model, v bistvu svojevrstna avtoritarna ureditev, postaja privlačna za velik del sveta.
Kar vodi v krizne razmere v mednarodnih odnosih …
Drži. Svet je v krizi in upajmo, da bomo kot vedno iz krize izšli z boljšim mednarodnim redom in družbeno ureditvijo še bolj svobodno, še bolj ustvarjalno in utemeljeno na spoštovanju človekovega dostojanstva pa tudi na več mednarodne solidarnosti in zavedanja skupne odgovornosti. Vendar upajmo, da tokrat brez velike vojne, da se bo novo ravnotežje, “novi svet” uveljavil na miren način. Upanje, da bo tako, zbuja dejstvo, da so se spremembe v svetu ob in po padcu “berlinskega zidu” uveljavile brez velike vojne. Pa tudi to, da se, kot je videti, voditelji vodilnih držav zavedajo pogubnih posledic in tveganj za človeštvo, če bi svet zdrvel v velik svetovni konflikt.
No, v tem svetu, polnem izzivov, je tudi nedvomno naša čudovita, čeprav relativno majhna država Republika Slovenija.
Naša neodvisna, suverena država Republika Slovenija je gotovo najpomembnejši dosežek, vrh naše zgodovine. Z njo smo Slovenke in Slovenci končno dobili njeno usodo in s tem odgovornost za naš obstoj in razvoj v svoje roke. Kako uresničujemo to odgovornost, pa je videti vse bolj in tako rekoč na vsakem koraku. Ne bi sicer trdil kategorično, da gremo v napačno smer, čeprav je čutiti tudi take tendence. Očitno dejstvo pa je, da izgubljamo zagon, da zaostajamo na vrsti področij, da vse bolj postajamo država korupcije, tudi kriminala, predvsem pa mediokritetne miselnosti, majhnih in večjih prevar ter zlorab oblasti in upadanja ugleda državnih institucij. Res, čas je za premislek, še posebej tudi ob izzivih in tveganjih, ki prihajajo iz širšega sveta.
Skupaj z dr. Jožetom Ruparčičem ste za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek napisali prispevek “Volitve ustavnih sodnikov”. Vemo, da je razmislek o tem še kako potreben …
Res je. In s tem pogovorom opozarjava na pomemben problem prav v našem sedanjem trenutku. A najprej res na kratko nekaj besed o ustavnem sodišču. Ta se pojavijo najprej kot ideja in nato kot stvarnost, tako rekoč na višku razvoja demokracije.
Bistvo demokracije je sobivanje različnosti in vladavina večine v okviru družbenega dogovora, ki ga v naši eri predstavlja ustava, zato upravičeno govorimo o ustavni demokraciji. Večina v demokratičnih postopkih in v izvoljenih organih odloča o družbenih in državnih zadevah. Večinsko odločanje in volitve sta stebra demokracije. Vendar v teoriji države in tudi v praksi državne politike se je dojelo, da tudi v demokratični ureditvi vladajoča večina lahko, in to je empirično kar pogosto potrjeno dejstvo, zlorablja oblast.
Zlorablja oblast?
Kot odgovor na ta izziv, na možnost zlorabe oblasti s strani večine, so se po prvi svetovni vojni začela ustanavljati ustavna sodišča v vrsti zahodnih demokratičnih držav. Temeljna vloga ustavnih sodišč, njihov raison d’être, smisel je, da ustavijo, “prižgejo rdečo luč” organom tudi demokratične države, izvršni, zakonodajni in sodni oblasti, kadar ti zlorabijo oblast ali prekoračijo pooblastila, ki jim gredo po črki in duhu ustave. V bistvu so torej ustavna sodišča, praviloma ima vsaka država samo enega, nadzorni organ nad drugimi organi države, ki jih praviloma v demokraciji izvoli in obvladuje večina, da ne zlorabijo svoje oblasti, ne kršijo s svojim ravnanjem zakonitosti in ustave.
Torej nadzorni organ nad organi države!?
Drži. Ustavno sodišče ni organ države, ki naj izraža in varuje interese večine, pač pa organ z veliko avtoriteto in neodvisnostjo, ki nadzira bodisi izvršno bodisi zakonodajno ali sodno vejo oblasti pred kršitvijo človekovih pravic ali določil ter načel ustave in zakonitosti. To je težka in odgovorna funkcija. Dorasle so ji le vrhunski pravniki, ugledne in zrele, predvsem pa neodvisne, močne osebnosti. Zato je pomembno, kako in končno kdo so izvoljeni za sodnike ustavnega sodišča. To naj bi bili tisti, ki bi zagotavljali vrhunsko strokovnost in hkrati neodvisnost odločanja na ustavnem sodišču in ki bodo kot taki razumljeni od strokovne pa tudi širše javnosti.
Jeseni se bo iztekel mandat trenutnima ustavnima sodnikoma Špelci Mežnar in Marku Šorliju. Prihodnje leto spomladi še ustavnima sodnikoma Klemenu Jakliču in Rajku Knezu. V zvezi s tem obstaja prepričanje, da se bo sedanja leva vladajoča koalicija na oblasti obdržala do konca mandata, da bo lahko imenovala nove ustavne sodnike. Če ne drugega, zato, da bo s tem še bolj zabetonirala ustavno sodišče v levo …
To, kar pravite, žal drži. Mnogi pri nas, tudi v politični eliti, bi radi imeli “naše” ustavne sodnike (pa tudi “naše” druge sodnike pa “našega” varuha ali varuhinjo človekovih pravic, “naše” v smislu njihove ideološke ali politične naravnanosti ali celo pripadnosti). Mirno lahko rečem, da je tako gledanje pot stran od ustavne demokracije in pravne države. Ustavni sodniki naj bi bili “naši” ne zato, ker upamo, da bodo odločali skladno z našimi pričakovanji, pač pa skladno z ustavo in neodvisno. Ker je pri nas žal tako, kot nakazujete v svojem vprašanju, bi pričakoval izjave političnih prvakov, da si želijo predloge za izvolitev vrhunskih in neodvisnih bodočih ustavnih sodnikov, ne pa predlogov za “naše”.
To je malo verjetno.
No, take ali podobne izjave ne bom dočakal, morda pa bom dočakal drugačne volitve ustavnih sodnikov, ki pa bi mogle pripomoči k izvolitvi najboljših in neodvisnih. To je izvolitev ustavnih sodnikov z večino 2/3 vseh poslancev v državnem zboru. Ta velika večina za izvolitev bi omejevala pri izvolitvi ustavnih sodnikov enostavno preglasovanje, potreben pa bi bil širši konsenz za izvolitev, ki bi praviloma presegal krog ta čas vladajoče večine. Da bi zagotovitev dvetretjinske večine vseh poslancev utegnila biti naporna, potrjujejo težave pri izvolitvi sedanjega varuha ali varuhinje človekovih pravic. A je ta napor potreben in utegne pripomoči k razumevanju, da je tudi za izbiro in izvolitev ustavnega sodnika potreben širši konsenz. Ne pa da je kandidat za ustavnega sodnika “naš” v strankarskem smislu in ga zato volimo ter s tem rušimo že tako preskromno avtoriteto našega ustavnega sodišča.
Kako pa ocenjujete delovanje sedanje vladajoče koalicije?
Približno tako kot večina ljudi pri nas. Zgodba z “neznanimi obrazi” se je ponovila tudi v smislu, da pridevnik “neznani” nakazuje tudi neznanje in pomanjkljive izkušnje pa tudi skromne osebnostne kvalitete številnih, ki so se znašli na zahtevnih položajih.
Naj povem, da sem po zadnjih volitvah takoj na začetku branil novo ekipo, naj ji damo čas. Potem ko pa sem začel poslušati ideje, kaj vse bodo reformirali, “depolitizirali” ipd., me je pa začelo skrbeti. Vodenje državnih zadev je namreč zahteven posel. Bil sem nekakšen minister (član Izvršnega sveta SRS) v davnih letih 1967 do 1972 pa kasneje državni sekretar in delal sem kot svetovalec za dve tuji vladi, zato vem, da je urejanje državnih zadev odgovorno in zahtevno, tudi zapleteno delo, in to vedno bolj. Pri nas pa je videti, da je to najlažje in je tako rekoč vsak za to primeren. Rezultati te napačne miselnosti, ne rezultat slabih namenov, teh nikomur ne pripisujem, so znani. Po letih, ko smo v glavnem druge dohitevali, sedaj v glavnem zaostajamo.
In ker sem še vedno rad med ljudmi, čutim, da je prav, da prihaja čas za volitve. Te naj bi na položaje pripeljale osebe s potrebnim znanjem in z izkušnjami, poštene in ugledne, zavzete za to našo državo in njene ljudi, ne pa novih “novih” obrazov.
Kako pa gledate na to, da se ministrstvo za zunanje zadeve pod vodstvom Tanje Fajon zavzema za sankcije proti Izraelu zaradi domnevnega genocida v Gazi? Tudi vsi naši slovenski dominantni mediji, ki so v rokah tranzicijske levice, na veliko poročajo o domnevnem genocidu v Gazi. Kako je s tem?
Palestinsko vprašanje je tragično vprašanje in izjemno zapleteno, ki bremeni svet, zlasti pa Bližnji vzhod, že dobrih 80 let, če pa vidimo korenine tega konflikta, bolje rečeno tragedije že med prvo svetovno vojno, pa ta tragedija, bolje rečeno trpljenje Palestincev in tudi Judov traja že več kot stoletje.
Po zadnji veliki vojni med arabskimi sosedami in Izraelom leta 1973 se je počasi začela utrjevati zamisel o dveh državah v Palestini, rešitev torej, ki je bila v OZN sprejeta in podprta že davnega leta 1947, pa so jo arabske države zavrnile in napadle Izrael, novo državo, vzpostavljeno v skladu s predlogom, sprejetim v OZN. Palestincev ne takrat ne praviloma kasneje ni nihče nič vprašal, plačevali pa so račune zgrešene politike njihovih bratov Arabcev.
A to je res dolgotrajna in zapletena zgodba. Rečem naj le, da je po vseh vojnah, terorizmu in spopadih na Bližnjem vzhodu in v zvezi z nedvomno pravico Palestincev do samoodločbe ter pravico Izraela do samoobrambe, začelo počasi, res počasi nastajati tisto, kar je conditio sine qua non za soobstoj dveh držav, Izraela in arabske Palestine – vsaj minimum medsebojnega zaupanja.
Tega zaupanja v tem trenutku ni …
Izkušnje kažejo, da je, potem ko je govorilo orožje in tekla kri med dvema državama ali narodoma, potrebna vsaj ena generacija, novi ljudje na obeh straneh, da se znova zgradi vsaj minimum zaupanja. Zaradi vrste razlogov, še posebej pa vloge terorizma in vmešavanja zunanjih dejavnikov, je nastajanje minimuma zaupanja med Izraelci in Palestinci potekalo posebej počasi, a postopna normalizacija odnosov med Izraelom in nekaterimi arabskimi državami je obetala, da smo vendarle na poti do rešitve palestinsko-judovske tragedije z soobstojem dveh držav v Palestini.
Ob sedanji sicer neobetavni realnosti, da postopoma do sprejetja rešitve dveh držah lahko pride, je udaril s terorističnim napadom Hamas. Še tisto malo nujnega zaupanja za soobstoj dveh držav je šlo, verjetno bo treba čakati novo generacijo, do takrat pa obvladati vojno med Iranom in Izraelom, ki nosi v sebi možnost uporabe jedrskega orožja. Naj si dovolim še naslednjo trditev, ki sem jo izrekel Jaserju Arafatu, mislim, da je bilo 13. septembra 1993 na trati ob Beli hiši v Washingtonu, ko sta si podala roke on in Jicak Rabin, da je bil glavni problem palestinskega prizadevanja za lastno državo pajdašenje s terorizmom.
Vrhunec tega terorističnega pajdašenja nedvomno predstavlja napad Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023.
Prav gotovo. Tudi tokrat so hamasovci vedeli, kaj bo njihovemu terorističnemu napadu sledilo, nova runda trpljenja Palestincev in dolg korak proč od mirne rešitve palestinskega vprašanja.
Naj dodam, da se še kako zavzemam za vsak korak, ki bi vodil k koncu spopada v Gazi. Ali bi k temu pripomogle in kakšne naj bi bile, sankcije zoper Izrael, težko sodim. Vem pa, da bi prvi korak morala biti izpustitev še preostalih talcev in ob tem začasno premirje. Kolikor vem, in če si hočem ustvariti kolikor toliko resnično sliko, si moram žal pomagati s tujimi mediji, pa je Hamas tovrstni predlog zavrnil. Z vojno med Izraelom in Iranom se bo pozornost odmaknila vsaj delno od Gaze in tamkajšnje humanitarne katastrofe. Koliko bo morebitna debata o sankcijah EU ali OZN pripomogla k obvladovanju humanitarne krize, kar naj bi bila prva prioriteta, težko sodim. Vem pa, da je ta hip v središču trpljenje Palestince in tistih še nekaj preostalih talcev.
Se nadaljuje
Dr. Ernest Petrič se je rodil v Tržiču leta 1936. Diplomiral je leta 1960 na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1965 pa doktoriral iz pravnih znanosti. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je postal profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose na sedanji Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Na tej fakulteti je bil kasneje direktor raziskovalnega inštituta, prodekan in dekan. V letih 1967–1972 je bil član republiškega izvršnega sveta, ki ga je vodil Stane Kavčič, v njem pa je bil odgovoren za vprašanja znanosti in tehnologije. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji ter nerezidenčni veleposlanik v Nepalu, Mehiki in Braziliji. Bil je stalni predstavnik (veleposlanik) pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku in številnih drugih organizacijah. V času od 1997 do 2000 je bil državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, v letu 2006 in 2007 je predsedoval Svetu guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo. Tudi v času diplomatske službe se je ukvarjal s pomembnimi mednarodnopravnimi vprašanji. Že od leta 2007 je član Komisije OZN za mednarodno pravo, ki ima sedež v Ženevi. Bil je tudi njen predsednik. Objavil je številne članke in razprave v domačih in tujih strokovnih publikacijah ter več knjig. Med njimi že leta 1984 izredno pomembno delo Pravica narodov do samoodločbe. Leta 2008 je postal član, nato pa tudi predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Predaval je oziroma še občasno predava na domačih in tujih univerzah.
Dr. Metod Berlec