“Da ukinjaš neki muzej, ki je posvečen osamosvojitvi in ustanovitvi nove demokratične države, za katero je bilo popolno narodno soglasje in je prej v zgodovini naroda nikoli ni bilo, je nekaj neverjetnega,” je za Demokracijo izjavil zgodovinar in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti.
S prejšnjim ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem smo se pogovarjali o čistkah, ki jih izvaja njegova naslednica na tem mestu, delovanju Golobove vlade, dogajanju v medijskem prostoru, predsedniških volitvah, referendumih in drugem aktualnem notranjepolitičnem dogajanju.
Gospod Simoniti, glede na to, da je poteklo že kar nekaj časa od vašega zadnjega intervjuja za revijo Demokracija, bi vas najprej vprašal, kako komentirate izide zadnjih državnozborskih volitev, ki so bile 24. aprila. Da stranke, ki so vodile vlado, v kateri ste sodelovali, niso bile ustrezno nagrajene za svoje naporno in uspešno delo …
… ko se oziram v dobri zadnji dve leti precej intenzivnega in zaradi epidemije napornega dela vlade, lahko ugotovim, da je bil to tudi čas najsilovitejše propagandne vojne proti vladam, ki jih je vodil Janez Janša. Od prvega dne, ko je bilo jasno, da bo Janša sestavil vlado, je levi politični pol zajela panika pred izgubo oblasti in gospodarji medijev so njemu in prihodnji vladi napovedali vojno. Standardov, vrednih poklicne verodostojnosti novinarjev, se seveda ni bilo treba držati, ampak so jih izrabljali brez vsake mere in brez vsakega sramu. Tako kot njihovi gospodarji vedo tudi novinarji, okuženi z virusom totalitarne miselnosti, da demokracija ponuja vsa tista orodja, ki omogočajo, da se lahko tudi uniči. To jim je povedal, če že niso ugotovili sami, njihov tihi vzornik že pred skoraj sto leti z besedami: “Eden največjih paradoksov demokracije je, da je dala svojim smrtnim sovražnikom sredstva, s katerimi so jo lahko uničili.” Pri tem pa je dovoljen tudi t. i. humanistični teror, ki ga zagovarja pri nas z ideologijo nasilja obsedeni slovenski guru levice.
Kje vidite vzroke za tak rezultat? Da je spet uspela prevara s t. i. novim obrazom?
Sam ne mislim, da gre za t. i. nove obraze. Kvečjemu je šlo v večji meri za reciklirane propadle politične obraze, ki so si nadeli nove maske, deloma bi lahko veljali za nove obraze tisti, ki prej niso bili v političnem ospredju. Tako da je, kot pravite, prevara uspela po mojem mnenju prej zaradi dosledno izpeljane politične propagande. Čeprav ljudje po navadi mislijo, da propaganda in manipulacija nanje ne bosta vplivali in ju bodo prepoznali, to namreč ni tako. Še zlasti ne, če je informacijski prostor v izdatni meri enoznačen. Orkestrirano več kot dve letno vztrajno napadanje vlade s strani medijev, t. i. civilne družbe in takrat levih opozicijskih strank, ki se jim je pridružilo še enako grobo in histerično anticepilsko gibanje, je imelo prepoznavne posledice. In ob medijski neuravnoteženi krajini ni bilo treba biti posebno inovativen. Šli so, tako kot se to spodobi v totalitarnih režimih, po načelu nenehnega in nepopustljivega, brezsramnega ponavljanja enih in istih resničnih, polresničnih in povsem lažnivih vsebin iz ure v uro, iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto.
V začetku junija je bila izvoljena 15. vlada Republike Slovenije pod vodstvom Roberta Goloba. Sestavljajo jo stranke Gibanje Svoboda, SD in Levica. Za ministrico za kulturo je bila imenovana vidna članice ekstremistične Levice Asta Vrečko. Vas je to kaj presenetilo?
Pravzaprav me ni presenetilo, da je dobila v izrazito levi vladi področje kulture še bolj izrazito leva stranka Levica. Levičarji in njim podobni nedemokrati (če se znajdejo v demokraciji, so le za to, ker so vanjo v bistvu prisiljeni) so vedno želeli obvladovati polje kulture. Ministrstvo za kulturo jim predstavlja verjetno najpomembnejši “eksercir plac” za posredovanje in uveljavljanje t. i. progresivnih konceptov razumevanja kulture, umetnosti in družbe. Zato jim je verjetno še danes blizu misel, ki jo je izrekel leta 1978 Mitja Ribičič na Prešernovi proslavi: “Kot v času NOB tudi danes pojmujemo kulturno ustvarjanje in kulturno politiko kot sestavni del osvobodilnih naporov delavskega razreda in kot združevanje kulturnih ustvarjalcev samih z delavskim bojem, ki je in bo vselej kulturni boj …” (cit. po Dimitrij Rupel, Preproščina in kultura. SIOL PLUS, 7. 2. 2022). Da je tovrstno pojmovanje kulture pri nas prisotno, ni dvoma; kaj pomeni, pa tudi ni treba posebej razlagati.
V ilustracijo tega morda le to, da sodi v svetovnonazorsko obnebje ministrice tudi “Aktiv delavk in delavcev v kulturi”. To družbenopolitično društvo je za moje delovanje, ko sem bil minister, menilo, da sodi v čas zgodnjega nacizma. Poleg takih podlih podtikanj je za levičarje nasploh značilno, da nimajo nobene mere pri doseganju svojih ciljev. Izpostavljajo celo svoje družinske tragedije za manipulativno igranje na karto pridobivanja simpatij in sočutja. To pa je v bistvu izraz popolnega brezčutja, grozljivost okamenelega srca, značilnega za fanatično levičarstvo. Obraz fanatičnega levičarstva je seveda institucionalizirana laž. Najraje seveda uživajo blagodati, ki jih omogoča svobodna demokratična družba, oblast, za katero menijo, da jim pripada, pa je zanje lahko samo avtoritarna oziroma totalitarna. To neskladje seveda lahko premagujejo samo z različnimi oblikami nasilja. Zato potrebujejo nenehno vojno, v kar sodi tudi kulturni boj. A uresničiti oziroma uresničevati zmorejo, dokler gre, le neke vrste malomeščanski socializem. Ta jim je najbolj pisan na kožo. Duši ustvarjalnost in krepi epigonstvo, seveda pod parolo nekoč avantgardnosti, danes pa progresivnosti. Zato ministrstvo za kulturo “po naravi” sodi v okvir levice in Levice.
Kako pa komentirate to, da je svoj kabinet napolnila pretežno z novinarskimi kadri?
Napolnila ga je s tistimi, s katerimi bo lahko najbolje uresničevala svoje načrte. Problem je, da je njihova politična usmerjenost tako radikalna, da je verjetno šlo pri njihovem dosedanjem delu bolj kot za novinarstvo za politični aktivizem. Ob tem bi dodal, da je v nekaterih medijskih hišah politični aktivizem med novinarji nasploh že dolgo časa zelo izrazit, poklic novinarja pa je postal z zniževanjem kriterijev, ki dajejo poklicu verodostojnost, precej žalosten.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je v začetku oktobra za STA dejala, da vodstvi Moderne galerije in Agencije za knjigo (JAK) ne uživata njene podpore. Med drugim je dejala, če jo citiram: “Pod prejšnjim ministrom za kulturo je bilo narejenih res veliko napačnih, nestrokovnih potez, škodljivih za kulturo. Brez dvoma je bila ena izmed njih izbor direktorjev, ki niso bili imenovani na podlagi strokovnih kriterijev.” Kako komentirate to njeno izjavo?
Gospa govori v skladu s svojim razumevanjem kulture, ki je vsekakor drugačno od mojega. To, upam, je iz doslej povedanega razvidno. Zato o mojih domnevno strokovno napačnih odločitvah in njenih žaljivih presojah o strokovnosti posameznikov, ki sem jih potrdil za direktorje, težko razpravljam. Bi jo pa opozoril, če se že skriva za stroko, da stroka ni samo tista, za katero ona meni, da je stroka. In če je že hodila v šolo in se pri svojem delu srečala s stroko, in upam, da tudi z znanostjo, mora vedeti, da so v stroki in znanosti lahko tudi različna mnenja.
No, v nadaljevanju intervjuja pa je glede JAK dejala, da kar zadeva frankfurtski knjižni sejem, da bodo na ministrstvu naredili vse korake in zagotovili vso podporo, da bi bil ta projekt uspešno izpeljan. Pri tem je posebej poudarila, da kurator frankfurtskega sejma Miha Kovač svoje “delo v danih okoliščinah opravlja zelo dobro”, problem pa naj bi bil v vodenju te agencije, ki jo je takrat vodil Dimitrij Rupel. Posledično je slednji tudi odstopil. Vaš komentar?
Vsi so dobro delali v zvezi s Frankfurtom, samo tisti, ki je vodil to agencijo, pa ne? To pa je logika. Ko so predstavili v javnosti “novo” ekipo, so namreč prikazali staro – najodgovornejše osebe so tiste, ki so bile vse že vpete v ta projekt. Gre za novo staro ekipo! Gospod Dimitrij Rupel je objavil tekst, v katerem je pojasnil svoj pogled. Je vreden branja. Kako bo teklo naprej? Ob medijski podpori bo sedaj vse v najboljšem redu. Hvalili bodo vsevprek vsak korak. In uspeh bo zagotovo zgotovljen, četudi ga ne bo. Želim seveda, da bo. Kaj pa sploh je uspeh tako majhne države kot osrednje gostje na tako velikem in najpomembnejšem knjižnem sejmu? In bodite pozorni, o čem bodo pisali, in ne pozabite, da gre prvenstveno za slovensko knjigo vseh žanrov in zvrsti.
Kako pa kot univerzitetni profesor zgodovine, kot nekdanji minister za kulturo, ki ste ustanovili Muzej slovenske osamosvojitve, gledate na namero ministrstva za kulturo in vlade, da ta muzej združi z Muzejem novejše zgodovine Slovenije?
Kot na nekaj do skrajnosti nedopustnega. Tu je več težav, s katerimi se srečuje radikalna levičarska misel. Gre za vprašanje zgodovine, za vprašanje prelomnic v zgodovini, za vprašanje osebnih, družbenih, kulturnih in političnih vrednot, za vprašanje o tem, kaj je politika in kaj stroka itd. Za upravičenost formalnopravne kontinuitete nedemokratičnega in protidemokratičnega obstoja tranzicijske levice je namreč izrednega pomena prav odnos do polpreteklosti. To se nanaša predvsem na čas med drugo svetovno vojno in po njej. Ta čas je namreč eden ključnih dejavnikov, ki omogoča nenehno vzdrževanje kulturnega boja. Zato je prisoten pri nas tudi tako močan odpor do zgodovinopisja, ki je odpiral in odpira polje naše preteklosti v vsej pahljači “njenih zmag in porazov”. Doslej je bil čas pri nas sicer precej naklonjen ustanavljanju novih muzejev, pa naj je šlo za lokalne, pokrajinske ali nacionalne, splošne, specialne, tematske ipd. Z vsebino, ki posega na (politično) področje, kjer dušijo spone polpreteklosti misel celo nekaterim zgodovinarjem, pa se je pri ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve zataknilo. Do ustanovitve je po daljšem prizadevanju vendarle prišlo, a oblast, ki je zamenjala našo, želi to preprečiti. Deloma sem že nakazal, v čem je problem.
Ministrstvo za kulturo pod vodstvom omenjene ministrice je pripravilo tudi zelo sporno novelo zakona o RTV Slovenija. O tej noveli (in še dveh) bomo volivci odločali na referendumu 27. novembra. Kako komentirate njene/njihove trditve, da s tem želijo “depolitizirati” ta javni zavod?
Najprej je treba povedati, da bom na referendumu glasoval proti tej noveli zakona. Novela zakona namreč ni namenjena izboljšavam, ki jih zahtevajo sodobni tehnološki izzivi, niti ni namenjena vzpostavitvi takih zakonskih podlag, ki bi omogočale boljše, preglednejše in odgovornejše vodenje tega zavoda. Novela je namenjena zgolj in samo temu, da omogoči novi oblastni garnituri v državi, da zamenja vodstvo RTV Slovenija in si jo s tem povsem podredi.
Kako pa gledate na stavko, ki jo uprizarja del zaposlenih na RTV Slovenija?
Kot na podaljšek vladne politike, ki hoče zrušiti vodstvo in nadaljevati s prakso pristranskega in neresnicoljubnega novinarstva v službi leve politike. Stavka dela novinarjev niso namreč nikakršna sindikalna prizadevanja za njihov morebitni boljši status ali kaj podobnega, ampak gre za povsem jasen političen aktivizem.
Se pravi, da smo še daleč od normalnega medijskega prostora, kar verjetno kaže tudi orkestrirano poročanje o t. i. Inštitutu 8. marec in razvpiti Niki Kovač …
Seveda, medijski prostor pri nas ni normalen. Omenjeni primer to nedvomno potrjuje, sicer pa o tem primeru sploh ne želim govoriti, ker je izsiljen, zlagan in pretiran. Predvsem pa pozornost odvrača od vseh tistih primerov, ki jih je mnogo in ki govorijo o zaskrbljivem naraščanju političnega nasilja. Pristojni organi in institucije te številne primer sploh ne obravnavajo ali pa jih odpravijo kot nepomembne. Počasi se s tem rahlja demokracija oziroma se vzdržuje, da demokracija ne zaživi v polni meri kot ponotranjena kakovost razumevanja življenja v različnosti.
No, če se vrneva k aktualni vladi pod vodstvom Roberta Goloba. Kako ocenjujete njeno dosedanje delo?
Oh, poglejte gospodarskega ministra, ki misli, da sta Španija in Portugalska otoka; poglejte ministra za zdravje, ki je pred volitvami trdil, kako bo pometel s korupcijo v zdravstvu, skrajšal čakalna vrste, pristrigel peruti zasebnemu zdravstvu in ne vem, kaj še vse, pa vse to krepi in spodbuja sedaj sam; poglejte zunanjo ministrico, ki doma dela eno, v tujini pa prikimava drugemu; da ne govorim o predsedniku vlade, ki v svoji samovšečnosti in nastopaštvu pod parolo naprednosti in svobode govori take neumnosti, da ga z lahkoto označimo za bedaka. Pravzaprav je avtentični bedak, pravi vzorčni primer.
Pred dvema desetletjema ste bili vodja volilnega štaba predsedniške kandidatke Barbare Brezigar. Kako komentirate rezultate prvega kroga predsedniških volitev?
Ob umirjeni in strpni razpravi v soočenjih vseh kandidatov je uspeh Anžeta Logarja imeniten in zaslužen. To mu je uspelo zato, ker je dejansko izražal svojo osebnost tako, kot je.
In kaj pričakujte od drugega kroga predsedniških volitev? Tudi v luči tega, naj bi pri tem odločali predvsem o vrednotah …
Pričakujem seveda njegovo zmago. Upam, da bodo volivci prepoznali Anžeta v drugem krogu še bolj in mu naklonili svoj glas. Bil bi imeniten predsednik vseh državljanov in državljank Slovenije.
Biografija
Vasko Simoniti se je rodil leta 1951. Je doktor zgodovinskih znanosti in upokojeni redni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter avtor številnih znanstvenih in strokovnih del s področja zgodnje novoveške zgodovine. V razpravah in esejih se je ukvarjal tudi s položajem zgodovinarja v odnosu do zgodovine in s problemi v slovenskem zgodovinopisju, odmevno pa je posegel tudi na področje slovenske zgodovine v 20. stoletju. Med drugim je avtor knjig Vojaška organizacija v 16. stoletju na Slovenskem (1991), Fanfare nasilja (2003), soavtor knjige in razstave Temna stran meseca (1998) in soavtor knjige Slowenische Geschichte: Gesellschaft – Politik – Kultur (2008). V preteklih letih je bil dejaven tudi v javnem političnem življenju in bil vodja volilnega štaba predsedniške kandidatke na volitvah leta 2002, leta 2003 je bil eden od pobudnikov civilne pobude “Nekaj je treba storiti” in član glavnega odbora za Nato. Od leta 2004 je član Zbora za republiko in član Strokovnega sveta SDS za kulturo. V letih 2004–2008 je bil minister za kulturo Republike Slovenije in v prvi polovici leta 2008 tudi predsednik Sveta ministrov Evropske unije za kulturo. V prejšnji vladi je bil znova minister za kulturo RS in v drugi polovici leta 2021 znova tudi predsednik Sveta ministrov za kulturo Evropske unije.
Metod Berlec