Matjaž Kočar je doktor veterinarske medicine z več kot desetletno prakso dela na terenu v neposrednem stiku s slovenskim človekom, podeželjem in slovensko zemljo. Dvakrat je bil izvoljen za župana občine Moravče. V državni upravi tako ali drugače dela že 20 let in jo na svojem področju zelo dobro pozna, kot pravi, v vseh slabostih in potencialih. Je poročen in oče 25-letnega sina. Je tudi čebelar, radioamater, fotograf, kolesar in velik ljubitelj narave.
O slovenskem kmetijstvu in okoljskih problemih smo se pogovarjali s predsednikom Odbora za kmetijstvo in okolje pri Strokovnem svetu Slovenske demokratske stranke Matjažem Kočarjem.
Gospod Kočar, pri Strokovnem svetu SDS vodite Odbor za kmetijstvo in okolje. Nedvomno gre za pomembno področje, saj vemo, da je bil prav kmečki stan tisti, ki je skupaj z duhovščino v preteklih stoletjih poskrbel, da je slovenski narod stal in obstal. Pri tem ne smemo pozabiti, da so kmetje, združeni v Slovenski kmečki zvezi in Demosu, pomembno pripomogli k padcu prejšnjega režima in nastanku samostojne slovenske države!
Kljub izrednemu tempu razvoja tehnologije in visoki stopnji globalizacije trgovine, blaga in storitev v Evropi in celotnem svetu se ne moremo izogniti dejstvu, da smo narod, ki živi na ozemlju naših dedov in pradedov, ki jim je kljub stalni nadvladi različnih kron, monarhij in diktatorjev uspelo ohraniti to deželo kot deželo Slovencev. Deželo in ljudi v njej, ki so vedno govorili materni jezik, čutili pripadnost slovenstvu in slovenski besedi, pa naj je šlo za pogovorni jezik, ljudske pesmi, zapisana besedila in svete maše v naših cerkvah, ki so potekale v slovenskem jeziku.
Vsemu naštetemu je botrovala srčna navezanost na rodno grudo. Kdor je lahko na svoji zemlji nahranil svojo družino, temu ni mogel noben oblastnik odvzeti njegove identitete in kulture. Prav zato igra slovenski kmet tako pomembno vlogo v zgodovini slovenstva.
In nato smo končno dočakali tisto, kar je bilo za mnoge rodove pred nami nedosegljivo. Samostojnost. Zgodovino nekateri tako radi pačijo, a ker smo tu in sedaj še vsi tisti, ki smo šli skozi kalvarijo osvobajanja izpod totalitarnega jarma enoumja ter diktature KPJ in KPS, je prav smešno gledati, kako si nekateri največji nasprotniki samostojne Slovenije sedaj želijo pripisati posebne zasluge za to našo samostojno pot. Čeprav nekateri gledajo na slovenskega kmeta kot na nekoga manjvrednega, neizobraženega, človeka, ki dela na zemlji z rokami, pa je prav ta kmet vedel, kaj je treba v kritičnem času storiti. Slovenska kmečka zveza je postala temelj političnega delovanja ter steber procesov osamosvajanja in oblikovanja nove države.
Kako ocenjujete razvoj slovenskega kmetijstva po osamosvojitvi?
To obdobje ni bilo prav lahko. Izguba določenih tradicionalnih trgov tudi za kmetijske proizvode je povzročala številne preglavice. Nato pa smo se znašli pred novim izzivom. Izzivom, ki se mu je reklo Evropa.
V kolikšni meri pa je vstop Slovenije v Evropsko unijo vplival na kmetijstvo? Vemo, da znotraj EU igrajo kmetijske subvencije pomembno vlogo …
Začela so se predpristopna pogajanja in znova je bilo kmetijstvo pod posebnim drobnogledom. Pravilno ugotavljate, da so prav neposredna plačila v kmetijstvu, ki so v takratnem času predstavljala skoraj polovico proračuna EU, bila tisti motiv nadzora nad našim delom in izhodišči revizorjev iz Bruslja, ki so želeli našega kmeta oddaljiti od evropskih sredstev v največji mogoči meri. Sledilo je prehodno obdobje in postopno izenačevanje statusa naše kmetije s katero koli drugo primerljivo kmetijo. To pravilo zamika je veljalo za vse nove članice.
Da, tako imenovane subvencije igrajo pomembno politično vlogo v EU še danes. Čeprav živimo v času prehranskega izobilja v EU, Evropa še ni pozabila na lakoto med drugo svetovno vojno. Prav zato bo imela hrana vedno strateški položaj ne glede na to, da je danes kar preveč konča v smeteh. Ko je človek enkrat lačen in nima kaj vzeti, da bi nahranil svoje otroke, se šele zave pravega pomena kmetijstva. Mladi danes to težko razumejo in tudi politika vse prepogosto pozablja na to dejstvo. A vse globalne krize in razmah terorizma nas vedno znova opozarjajo na to.
Kako na splošno danes ocenjujete stanje v slovenskem kmetijstvu?
Stanje v slovenskem kmetijstvu ni enoznačno. Velike kmetije in predvsem določena kmetijska podjetja, ki so na takšen ali drugačen način prišla do investicijskih sredstev in za katerih proizvodne produkte država skrbi z oglaševanjem (generična promocija), poslujejo razmeroma dobro. Strokovna terminologija v tem poslovnem okolju govori o povečevanju konkurenčnosti, o zmanjševanju proizvodnih stroškov, o ekonomiji obsega, marketingu in o vlogi države pri iskanju novih trgov.
Danes želijo kmetijo prikazati samo kot poslovni subjekt, ki lahko dobro posluje, se kapitalsko povezuje, registrira različne blagovne znamke, se promovira. Res je, imamo nekaj deset takšnih kmetij s številnimi zaposlenimi in lepo je videti popolno primerljivost s podobnimi velikimi obrati v osrednji in zahodni Evropi.
Kaj pa vsi drugi?
Ali bomo manjše kmetije in ljudi na njih zavrgli, uničili, pritiskali nanje, naj prodajo svojo zemljo tistemu, ki bo več plačal za rodovitno zemljo? Takšna politika bi res lahko naredila še nekaj deset ali sto velikih kmetij. Toda takšne politike v kmetijstvu si v Slovenski demokratski stranki ne želimo. Za nas je slovenska kmetija veliko več kot samo industrijski obrat za pridelavo ali predelavo hrane.
Kolikšen pa je delež samooskrbe s hrano v Sloveniji? Vemo, da velike trgovske verige poceni hrano raje uvažajo?
Samooskrba je velikokrat zlorabljen pojem. Rajši govorim o obsegu izkoriščenosti slovenskega potenciala kmetijske zemlje. Tu pa aktualna politika v celoti pade na izpitu. Zakaj? Ker ne posluša ljudi ter njihovih zamisli in interesov. Raje od tega postavlja politika nemogoče birokratske ovire na primer pri kandidiranju kmetov za proračunska sredstva. Rada si izmišlja vedno nova potrdila in papirje. Kmetje obupujejo nad to birokracijo. Tudi svetovalna služba, ki jo v veliki meri financira državni proračun, ne more kmetu zagotoviti pridobitve razpisanih sredstev, čeprav je strokovnjak te službe pripravljal dokumentacijo in izdelal poslovni načrt.
Izgovor birokratov, ki odločajo, je vedno enak. Pravijo, da to zahteva Bruselj in si ne moremo privoščiti napak. Bolje je postaviti nadstandarde in dodatne zahteve do kmeta samo zato, da bi ubogali Bruselj.
Uradniki na ministrstvu velikokrat nakažejo lažje poti in enostavnejše rešitve, a politični odločevalci v svoji samozaverovanosti in samozadostnosti ne bodo nikoli sprejeli rešitev, ki jih predlaga »nepomemben« uradnik.
Kako pa ocenjujete stanje zadružništva v Sloveniji? Izpolnjuje svoj namen do kmetov na eni strani in potrošnikov z varno hrano na drugi? Je zadružništvo tako pomembno za slovenskega kmeta kot nekoč?
Zadružništvo in različne oblike kooperativ so glavni ključ in rešitev za slovenskega malega kmeta. To je znana organizacijska in logistična oblika povezovanja primarne proizvodnje; s takšnim povezovanjem kmetje dobijo status resnega pogajalca na trgu. Vem, da je to mnogim našim kmetom nekako tuje, a primeri tudi slovenskih kmetij v zamejstvu in sosednjih državah v praksi to dokazujejo.
Že dve desetletji Zadružno zvezo Slovenije vodi Peter Vrisk, ki prek svojih ljudi obvladuje celotno verigo, ki sega od kmetijskih zadrug do Semenarne Ljubljana in Deželne banke Slovenije (DBS). Ali Zadružna zveza Slovenije opravlja svojo nalogo tako, kot je treba?
Zadruge so v lasti kmetov in so ustanovile zadružno zvezo. Ta pa obvladuje določena podjetja, banke in druge kapitalske povezave. Osebno ne gledam na to, ali nekdo že dvajset let vodi neko institucijo. Raje se vprašam, ali ima motiv biti po toliko letih še kreativen, inovativen, prodoren, povezovalen, ali je pripravljen soočati se z novimi izzivi in služiti. Da služi kmetu, ki je tega človeka postavil na takšno pozicijo. Če lahko na vsa ta vprašanja odgovori iskreno pozitivno, potem je tak človek na pravem mestu, pa naj mu bo ime Peter, Franc ali Jože. Če pa ni več tako, potem dejansko dela škodo slovenskemu kmetijstvu.
In kot sem omenil, ima zadružništvo v slovenskem kmetijskem prostoru izredno pomembno vlogo. Pred kratkim je nekdo od vidnih funkcionarjev dejal, da zadružništvo ne more tekmovati z velikimi trgovskimi verigami. Naše stališče je, da zadružna veriga MORA tekmovati s trgovskimi verigami. Zakaj? Zato, ker lahko poveže primarno proizvodnjo in ustvari kritično maso produkta na trgu, tako da je tudi trgovske verige ne morejo zaobiti. Le-te pa želijo ugajati slovenskemu potrošniku in se rade ponašajo z naslovi »domače«, »slovensko«, »proizvedeno v Sloveniji«. To pomeni, da potrebujejo slovenski proizvod. Če je pogajalec zveza pridelovalcev, kooperativa torej, so pogajalska razmerja drugačna, kot pa če se s trgovino pogaja slovenski kmet sam, pa četudi je velik.
To je verjetno samo eden od vidikov potrebe po povezovanju …
Drugi vidik je prodaja kmetijskih pridelkov in izdelkov v lastnih trgovskih verigah. Poslovna politika marž, ki veljajo v veletrgovskih verigah, mora tu biti povsem drugačna. To pa pomeni, da bo tudi slovenski potrošnik dobil cenejšo slovensko solato v zadružni trgovini, kot bi jo dobil v veliki trgovski mreži. Dobro poznam komentarje na te naše trditve, da je to težko, da je problem logistika pa skladiščenje sezonskih presežkov itd. Ja, res je. Res pa je tudi, da je ta problem obvladljiv, če so na pravih mestih pravi ljudje.
In sklep je preprost. Slovenski kmet lahko proda vse svoje razpoložljive pridelke prek zadruge, katere glavna naloga je, da v poslovnem smislu zagotavlja največji mogoči prihodek za kmeta in najnižjo ceno pridelka za potrošnika. Seveda marže v zadružni trgovini ne morejo biti takšne kot pri veletrgovcih. V nadaljevanju ne bi razpredali še o solidarnosti, vzajemnosti, ki prav tako velja v takšnem sistemu.
Kaj pa Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije? Je upravičila svoj obstoj? Daje ustrezno podporo slovenskemu kmetu? Ustrezno zastopa njegove interese?
To vprašanje bi bilo treba postaviti kmetom. Zbornica nedvomno ima smisel delovanja. Vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali se je kmet poistovetil z njo. Po vsej verjetnosti je to ključno vprašanje dobrega delovanja in reprezentativnosti.
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje vodi predsednik SD Dejan Židan. »Zavozil je teran in kranjsko klobaso, Hrvatom je prodal celotno živilsko industrijo …« smo lahko lani večkrat slišali kritične besede o njem. Kako ocenjujete njegovo vodenje tega resorja?
Res, marsikaj se je dogajalo v tem obdobju, a sodbo o njem raje prepuščam kmetom in drugim deležnikom na tem področju.
Verjetno se pozna dejstvo, da Židan ministrstva za kmetijstvo in okolje ne vodi s srcem. Kot pravijo dobro informirani, komaj čaka, da se znebi tega ministrstva. Menda se že vidi na položaju predsednika vlade in vse dela v tej smeri …
Ambicije in želje so vsekakor legitimne. O izbiri pa bodo nedvomno odločali slovenski volivci in nihče drug.
Verjetno na začetku junija Slovenijo čakajo državnozborske volitve. V Odboru za kmetijstvo in okolje pri Strokovnem svetu SDS ste pripravili predvolilni program za to področje. Pri tem izpostavljate pet ključnih tem, ki potrebujejo posebno pozornost in sistemske korekcije obstoječe prakse …
Da, izpostavili smo glavne točke. To so vsebine, ki jih je treba celovito sistemsko urediti. V bistvu ne gre za predvolilni program, ampak za povolilne obveze, ki jih bomo tudi realizirali. To so: večja vloga in pomen družinskih kmetij, kmetijska zemljišča in gozdovi morajo služiti svojemu namenu, večplastno zagotavljanje prehranske varnosti, krepitev vloge kooperativ in drugih oblik poslovnega sodelovanja v celotni verigi, vključno z gozdarstvom, optimizacija dela ministrstva, organov v sestavi in drugih služb na področju kmetijstva.
Se pravi, da se v prvi vrsti opredeljujete do družinskih kmetij, ki jih vidite kot osnovne celice kmetijstva v Sloveniji?
Že v uvodu sem govoril o slovenski družinski kmetiji, njenem pomenu v preteklosti in aktualni poziciji tudi danes. Ta osnovna celica kmetijstva pa ni samo proizvodna enota za ustvarjanje tržnih viškov kmetijskih pridelkov. Je veliko več. Pri tem bi izpostavil demografsko sliko Slovenije. Družina na kmetiji ima veliko več medsebojnih povezovalnih elementov kot katerakoli druga družina.
Vse elemente pa povezuje ljubezen. Naj se sliši še tako »romantično« ali pa filozofsko, ta trditev drži. Ko sem pred kratkim zagrizenemu levičarju razlagal, kaj mislimo z družinsko kmetijo, ki jo postavljamo na prvo mesto v svojem programu, sem mu postavil nasprotno vprašanje. Vprašal sem ga, kaj je zanj bistvo družinske kmetije. Mirno mi je začel razlagati o dvigu konkurenčnosti, tehnološki posodobitvi, promociji in kvaliteti produktov, prepoznavnosti na trgu.
Seveda sem mu pritrdil, da je tudi to del naših vsebin. Nato pa sem mu razložil bistvo družine na kmetiji in pri tem nisem začel z ekonomskimi parametri. Začel sem s pojmom ljubezni. Pojmom torej, ki v prvi vrsti predstavlja empatijo med možem in ženo, otroki in starimi starši, ki skupaj tvorijo družinsko celoto. Tu ni prostora za sedaj zelo moderne istospolne skupnosti. Vsaj sam ne vem zanje na kmetiji ne v Sloveniji in ne v zahodni Evropi, ki temelji na tradiciji krščanskih vrednot. Otroci pa so ključ obstoja našega naroda, ki se stara. Smo četrta najstarejša država na svetu glede povprečne starosti prebivalstva. Nekateri statistiki ugotavljajo, da smo že vstopili v cono ireverzibilnosti, če ne bomo naredili nekaj radikalnega. Tu pa je tradicionalna družinska kmetija vedno pozitivno izstopala. Če včasih niso bile redke kmetije s šestimi, sedmimi ali celo desetimi otroki, si danes želimo družine na kmetiji s tremi, štirimi ali petimi otroki.
Ste mu še kaj razložili?
V svoji razlagi sem dodal ljubezen do slovenske zemlje, ki našega kmeta še v tako težkih časih vedno priklepa nase. Kot sem že omenil, dokler lahko kmet na še tako majhnem kosu zemlje nahrani svojo družino in svoje najbližje, mu niti huda globalna ekonomska kriza ne more do živega. Potem sem omenil še tradicionalno ljubezen do slovenske besede, slovenske pesmi, slovenskega jezika in končal z ljubeznijo do domovine, države, ki smo si jo dobesedno izborili, pri čemer so kmetje znali artikulirati svoje zahteve, kjer so se znali povezati in nastopiti v javnosti tudi kot močan politični subjekt.
No, potem sva še nekaj malega rekla o proizvodnji, nenamenski rabi zemljišč, trženju, minimalnemu obsegu ekonomije na kmetiji itd. Priznal mi je, da ni nikoli tako gledal na to vprašanje. Na koncu pa se le ni mogel izneveriti svojim levičarskim pogledom na svet in mi je zabrusil: »Ta ljubezen, o kateri govoriš, mi zveni preveč krščansko.« Potem se je obrnil in odšel. Vseeno pa imam občutek, da mu je dal najin pogovor misliti. In prav je tako.
Nadaljevali boste z nujnimi spremembami kmetijskozemljiške politike, ki je tesno povezana s prehransko varnostjo …
Tu lahko odgovorim zelo na kratko. Država ni in ne sme biti mešetar s kmetijsko obdelovalno zemljo. Ta mora služiti svojemu namenu in pripada tistemu, ki jo obdeluje. To pa pomeni, da ne potrebujemo sklada kmetijskih zemljišč. Državne gozdove in obdelovalne površine bomo razdelili oziroma omogočili simboli dedni zakup. Gorskim kmetijam, kjer bo to mogoče, bomo dodelili državne gozdove, ki jim bodo omogočili lažje preživetje.
Tudi tista manj zanimiva kmetijska zemljišča, ki se sedaj zaraščajo pod upravljanjem sklada, bodo dobila povsem uporabne vsebine, podprte s programi, kot so pridelava jagodičevja in drugih plodov v povezavi z manjšimi predelovalnimi obrati. Pravzaprav ne bomo s tem odkrivali unikatnih rešitev. Našteti primeri so že dovolj dobro uveljavljene prakse tudi v naši soseščini. Zato govorimo o optimalni izrabi obdelovalne zemlje in prek tega tudi o zagotavljanju prehranske varnosti, o kateri sem že govoril.
Kako razumete večplastno zagotavljanje prehranske varnosti, o kateri govorite v svojem programu.
Zagotavljane prehranske varnosti lahko razčlenimo na več vidikov. Že skupna kmetijska politika EU je poleg novih okoljskih dejavnikov naravnana k zagotavljanju prehranske varnosti, in sicer prek svoje politike neposrednih plačil. Omenjal sem že politiko na področju obdelovalnih površin, manj znanih oblik proizvodnje, ki seveda mora imeti svoj epilog v trženju. Izkoristiti moramo povezovalne elemente med primarno proizvodnjo, trženjem in oskrbo s svežo hrano v vseh javnih institucijah, kot so šole, vrtci, domovi za ostarele, bolnišnice. Kooperative in zadruge imajo lahko pri tem ključno vlogo. Naj kot izziv navedem do sedaj še nikoli izrečeno ali napisano misel: Zadružna zveza je kandidirala na vseh razpisih za dobavo hrane za osnovne šole, vrtce in bolnišnice. Na osnovi kriterijev in meril je razpis tudi dobila. S tem bo ustvarila posel v vrednosti 100 milijonov evrov.
Je to mogoče?
Seveda je mogoče. Nekoliko bomo dodelali zakon o javnem naročanju in vsa potrebna razpoložljiva domača hrana bo lahko našla potrošnika v teh javnih institucijah. Proračun RS in občin, ustanoviteljic javnih zavodov, za te potrebe na letnem nivoju nameni več kot 120 milijonov evrov. To ni malo denarja za slovensko kmetijstvo. In če bomo pokrili 75 odstotkov potreb teh javnih institucij z domačimi pridelki in živili, smo dosegli svoj cilj. To je prehranska varnost v praksi.
Okrepiti želite vlogo kooperativ in drugih oblik poslovnega sodelovanja v celotni verigi, vključno z gozdarstvom. Kako?
Preprosto. Uporabili bomo ukrepe, ki bodo za tiste, ki se želijo povezati v kooperativo, zelo zanimivi. Vsak, ki vstopa v kooperativo, mora v tem dejanju videti svojo korist. Ukrepi države pa so lahko različne spodbude, olajšave, podpore, promocije. Že prej opisani primer zagotavljanja hrane v javnih zavodih prek meril in kriterijev je lep operativni primer. Vse je odvisno od tega, kaj zapišeš v sklop razpisa in kdo se lahko v takšnem sklopu najde. Ali je to posameznik ali pa je to kooperativa, ki omogoča celovito ponudbo. Ah, mehanizmov je ogromno.
“Z optimizacijo delovanja ministrstva, organov v sestavi in drugih služb na področju kmetijstva, javnih zavodov in raziskovalnih institucij bi ustvarili kreativno in pozitivno ozračje, da bi zaposleni lahko s svojim znanjem bistveno pripomogli k razvoju panoge ter s tem k varovanju potrošnika in varovanju okolja kot življenjskega in delovnega prostora našega človeka.” Kako boste to dosegli v praksi, saj vemo, da je obstoječe birokratske strukture težko premakniti?
Treba je vedeti, da je med uradniki na ministrstvu in organih v sestavi ter v drugih javnih institucijah ogromno znanja tako na strokovnem področju kot tudi birokratskem − zakonodajnem, da ne rečem tudi na področju pravil igre, ki jih narekuje Bruselj. Tem ljudem, ki delajo v pisarnah in jih plačuje proračun, je treba dati možnost, da vzpostavijo neposredni stik s tistimi, za katere pišejo predpise, to je s kmeti, z živilskopredelovalno industrijo in drugimi.
Treba jim je omogočiti kreativnost v sodelovanju s primarnimi deležniki. To pomeni veliko dialoga in iskanja poslovnih rešitev na kmetijah in v posameznih panogah, ki bodo seveda v skladu z nacionalno in evropsko zakonodajo. Politika pa mora to slišati in predloge sprejeti. Ne gre samo za sestanke med nekaj ljudmi z vrha KGZS in MKGP.
Danes pa ta uradniški potencial životari v apatiji in rutini. Zakaj je tako? Odgovor je znan. Žal.
V vašem programu pravite, da je okolje »za nas ključni element kvalitete bivanja, našega zdravja in dobrega počutja«. Kako v zvezi s tem komentirate ekološko katastrofo, ki smo ji bili priča v primeru Kemisa na Vrhniki?
Takšne katastrofe oziroma nesreče se dogajajo in se bodo dogajale. Vprašati se moramo nekaj drugega. Ali smo naredili vse, da bi takšne nesreče preprečili? Ali smo izvedli simulacijo (tehnično, preventivno, alarmno, samokontrolno avtomatsko gašenje itd.)? Ali smo to nalogo naložili tistim pravnim subjektom, ki ravnajo z nevarnimi snovmi in s tem tudi ustvarjajo dobiček?
Dobiček in investicije v preventivo se poslovni logiki nekega podjetja radi izključujejo, zato je prav tu vloga države v nadzorstvenem in seveda predvsem normativnem delu še toliko pomembnejša.
Primer Kemisa pa je pokazal še nekaj. Očitno ne obstaja t. i. »contingency plan« na državni ravni. To je načrt predvidenih ukrepanj pri morebitnih kritičnih dogodkih.
Gasilci na primer imajo to za svoje ukrepe že razdelano do zadnje podrobnosti. In prav zato so tako uspešni. Ljudje jih podpirajo in so priljubljeni.
Kaj pa druge službe?
Kar nekaj časa po nesreči so se gledali in ugotavljali, kdo mora vzorčiti tla, krmo, solato na zasebnih površinah, kdo nadzirati vodotoke in obveščati javnost, ali so na primer ribe, ki so jih ujeli posamezni ribiči nizvodno, užitne ali ne, kdo spremlja gibanje kontaminiranega oblaka in kako obvešča javnost. Veliko je bilo teh nerešenih vprašanj.
S to navedbo ne nameravam kritizirati različnih institucij, ki so naposled to konkretno delo opravile. Očitno pa niso vedele, da jim je takšna naloga dodeljena. Mogoče celo nimajo pravne podlage za takšno delo v tem trenutku. Kot je bilo videti, so se mnogi izgovarjali prav na to navedbo. Zato upam, da so se državne službe v tem primeru veliko naučile in so že opravile potrebne korekcije.
V programu ste tudi zapisali: »Voda je nedvomno osnovi vir življenja in neoporečna pitna voda za nas v Slovenski demokratski strani ni zgolj politična floskula, ki so jo nekateri uspeli zapisati celo v Ustavo RS zato, da bi pomirili nevladne organizacije. Gre za ključni dejavnik v okolju, ki ga je potrebno varovati, pa naj na drugi strani stoji gospodarstvo ali kmetijstvo ali neka druga interesna sfera. Pitna voda mora imeti absolutno prioriteto. In to bomo v SDS tudi zagotovili.« Kako?
Odgovor je preprost. Varovanje vodonosnikov in samih virov za vsako ceno! Veliko je že zamujenega, a vseeno, veliko se še da rešiti. O tehničnih podrobnostih, ocenah tveganja, monitoringih, analizah, parametrih sedaj ne bi razpravljal. Prav na tem področju varovanja virov nastajajo največji problemi in konflikti interesov znotraj vsake države. Iskanje kompromisov na račun zdravja ljudi ni dopustno, a se vseeno dogaja tudi na najvišji ravni, kot je Evropska komisija, WHO, EFSA. To je izredno težko področje pri usklajevanju rabe prostora. Želim pa še enkrat ponoviti, da smo brez tega varovanja dolgoročno kljub visoki stopnji vodnatosti države izgubljeni.
Opozarjate, da je zrak v širšem prostoru edini dejavnik, ki neposredno povezuje ne samo vse prebivalce nekega mesta, ampak tudi države, regije ali celo celine …
Res je. Predvsem mesta so velikokrat, predvsem pozimi, izpostavljena velikim preobremenitvam z zdravju škodljivimi delci PM 10, še posebej ko nastopijo temperaturne inverzije in so kotline dobesedno zabite z izpusti najrazličnejših kurišč in industrijskih obratov. Ljudje to morajo vedeti. Potreba po sprotnem informiranju torej ostaja na prvem mestu. Tudi ukrepi za preprečevanje nastanka visokih koncentracij škodljivih delcev, ki jih danes v Sloveniji praktično ni, so znani. Le najbolj organizirana velika mesta v tujini imajo izdelane načrte zapiranja središč pred prometom in s tem bistveno zmanjšujejo emisijske vrednosti.
Drugi vidik onesnaževanja zraka pa so nenadzorovani ali slabo nadzorovani industrijski izpusti. Lokalno prebivalstvo je v takšnih situacijah zelo izpostavljeno kumulativnim učinkom toksičnih spojin, ki v glavnem delujejo v kronični obliki patološke manifestacije in vpliva na zdravje. Tudi v teh primerih se v družbi soočata dva nasprotujoča si vidika: ali ohraniti okoljsko sporno proizvodnjo in s tem tudi nekaj delovnih mest v neki tovarni ali obratu ali pa strogo postaviti pogoje filtracije in nevtralizacije toksičnih emisij, kar pa pomeni za podjetje velik strošek.
Naš odgovor je jasen. Vedno ima prednost zdravje ljudi pred interesom kapitala. Država pa lahko s svojimi regulatornimi in podpornimi mehanizmi pomaga takemu podjetju, da se ustrezno opremi in prepreči nadaljnje onesnaževanje okolja.
Za zemljo kot osnovno materijo, podlago za pridelavo hrane, res velja načelo: Kar boš sejal, to boš žel. Kot opozarjate, z Magno v bližini Maribora nismo izgubili samo nekaj hektarjev rodovitne zemlje, ampak veliko več. Breme, ki ga bo ta poseg pustil v tem okolju, bo imelo veliko širše posledice. Kako torej ustaviti nenadzorovano pozidavo najboljših kmetijskih zemljišč?
Prav projekt Magna je lep primer naše popolne servilnosti tujemu kapitalu. Še več. Tudi državni proračun RS je prispeval ogromna sredstva za ta neodgovorni poseg v naravno okolje, in kar je bistveno, v nepovratno uničenje najboljše kmetijske zemlje.
Agroekonomisti so izračunali, da bi tako visok državni vložek v kmetijsko dejavnost na tem območju ustvaril več delovnih mest, kot jih ponuja zaposlitveni načrt tega podjetja. Vsi dobro vemo, da imamo v Sloveniji veliko degradiranih zemljišč (industrijske cone), kjer bi lahko takšno tovarno postavili brez škodljivih posledic. Številni se prav tako sprašujejo, zakaj to podjetje ni moglo pridobiti kmetijskega zemljišča za tako veliko investicijo v lastni državi, kjer bi bili vsi logistični stroški veliko nižji, kot bodo sedaj, ko bo to podjetje gradilo na kmetijskem zemljišču v Sloveniji.
In ne nazadnje, ali bo to podjetje imelo veliko manj težav z državnimi nadzorstvenimi službami pri nas, ker se bomo pač bali groženj o izgubi delovnih mest in bomo zato mižali na obe očesi, ko bodo emisije raznih topil in barvil nemoteno obremenjevale zrak, zemljo in vodo na zelo širokem območju Maribora? Posameznike v okoljevarstvenih civilnih iniciativah so »akterji« te investicije utišali tudi z grožnjami s smrtjo.
Ali ni že to dovolj velik indic, da gre pri tem projektu nekaj hudo narobe? In ve se, kdo je kriv za vse to. Ne, ni kriv tisti plačanec, ki je grozil s smrtjo predsedniku ene od nevladnih organizacij. Kriva je zdajšnja vlada. Breme pa bo ostajalo na plečih ljudi v širšem okolju te nove ekološke bombe v našem prostoru.
In še za konec. Ta program boste lahko uresničili le, če bo SDS na volitvah zmagala. Zakaj naj torej ljudje na prihajajočih državnozborskih volitvah volijo prav SDS?
Slovenska demokratska stranka je edina resna parlamentarna stranka, ki se povsem jasno in transparentno opredeljuje do vseh ključnih vprašanj, ki tarejo slovensko družbo, pa naj gre za problematiko zdravstva, nacionalne varnosti, kmetijstva in okolja, gospodarstva, zunanje politike ali področja dela in družine. Ljudem želimo pokazati, da obstaja pot iz sedanjega malodušja, pravne neenakosti, partijske tajkunizaciji in pohlepa vladajočih. V svojih načrtih ne »sadimo rožic« in ne obljubljamo nemogočega, kar smo tako pogosto doživljali s strani »instantnih« strank, ki so nastale nekaj tednov pred volitvami. Tudi letos se bodo pojavljali »novi obrazi«. S plakatov in TV-zaslonov bodo vabili državljane v novo past. Verjamem, da so ljudje po Sloveniji spoznali to prevaro. Zato je edina prava izbira na teh volitvah prav SDS, ki vedno drži besedo in je pripravljena Slovenijo popeljati v družbo razvitih zahodnoevropskih držav.