Ivo Janez Cundrič je v knjigi Sijaj železa v zgodovini poskušal odgovoriti na vprašanje, kdo so bili starodavni prebivalci Bohinja nekdanje dežele Kranjske in kakšno znanje pridobivanja železa so imeli. »Potrdili smo, da se je v Bohinju uporabljala vrhunska tehnologija tistega časa ter, da so noriško železo in jeklo delali tudi v Bohinju, ki je bil del Norika in svetolucijske kulture. Delali so ga starodavni Bohinjci, ki so govorili podobno, kot še vedno govorijo v Zgornji Bohinjski dolini,« pripoveduje Cundrič.
Gospod Cundrič, s fotografinjo sva ob obisku imeli priložnost potežkati doma izdelano železno ralo. Zakaj ste ga izdelali?
Ralo je bilo najdeno ob vznožju Ajdovskega gradca in je skupaj z votivnim ralom z Dunaja pri Jereki najlepši dokaz starožitnosti slovenstva. Ker je tako dragoceno, ga ne morem dobiti, zato sem skoval natančno repliko. Bohinj je kraj, ki ima tradicijo kulture železa. Železno srce Bohinja se je ustavilo šele 7. oktobra 1890, ko je pogorela fužina na Bistrici. V tej tradiciji so udeleženi moji predniki, od prapradeda Antona Cunderča (Cundrer je izvorni priimek) do mojega študija metalurgije.
Kaj so bili drugi predmeti, ki ste jih pripravili za naju, in zakaj ste izbrali prav te?
Ti predmeti so v izvirniku predstavljeni v knjigi Sijaj na panoju št. 3. So del zbirke kolega metalurga Dušana Prešerna z Jesenic. Predstavljajo stalnost, življenje in verovanje halštatskega človeka v Bohinju.
Napisali in izdali ste dve knjigi, povezani s »pozabljenim bohinjskim zlatom«, kot železu sami pravite. Zakaj mu tako pravite?
Tako je zapisal dr. Janez Mencinger, bohinjski rojak s Savice pri Brodu. Njegova nedokončana povest Pribislav se začne s čudovitim uvodom. Govori o rudi, ki je ležala po kontah in kotanjah skoraj na vrhu zemlje, ki se je rada topila (plavila) in je dala veliko »suhega zlata«, zato Pozabljeno bohinjsko zlato. Sijaj železa v zgodovini je nadgradnja tega.
Če sem vas prav razumela, najdbe ostankov proizvodnje železa in več kot 2000-letna kultura železa kažejo tudi avtohtonost prebivalstva v Bohinju in avtohtonost Slovencev. Potemtakem Slovenci le nismo prišli izza Karpatov?
To dokazujejo moji viri, ki jih omenjam v knjigi Sijaj. Dodajam svoje najdbe, ki dokazujejo starodavno tehnologijo, od železne dobe do novega veka. Ta je zelo zahtevna in se prenaša iz roda v rod. Ali so v Pripjatskem močvirju tudi naši hribi, doline in planine?
Kaj nam pripovedujejo imena v okoliških krajih, ki jih tudi sami omenjate v drugi knjigi?
Imena nosijo ves zgodovinski spomin, megalitske izraze, keltske in avtohtone slovenske iz pradavnine. Pogosto nastopajo skupaj. Tak primer je Dunaj pri Jereki. Znotraj gradišča Dunaj je ledinsko ime »Na kovačnici«, kjer je prisotna vsa železnodobna metalurgija. Imamo tri griče z imeni Gradišče, Gradec in dva Dunaja pa Babno goro, Beli potok, Belco, Velo polje itd.
Zakaj se v šoli ne učimo, da se je tudi v Bohinju kovalo noriško železo?
V Bohinju se učijo. Osnovni šoli in tudi drugim sem podaril že prvo knjigo Pozabljeno. Odvisno je sedaj od učiteljev, ali temu posvečajo dovolj pomena.
Pišete, da je noriško železo ogljično jeklo, ki se da tudi kaliti. Nam lahko malce bolj razložite, kaj to pomeni?
Železa brez ogljika ni. Čisto železo se dobi le v laboratoriju. Železo se pridobiva pirotehnično. Gorivo je oglje, sedaj koks. Vse to je ogljik, ki se raztaplja v železu in z njim dela tudi spojine (karbide). Od količine ogljika v železu je odvisna trdota. To so izkoriščati že v pradavnini v domovini železa. Poznali so mehkejše železo za splošno uporabo in tršega, ki ga označimo kot jeklo, za zahtevne izdelke in orožje.
Večkrat ste me opomnili na izraz taljenje železa, češ da železa ne talimo. Sem vas prav razumela?
Točno tako. To je splošni izraz, ki zavaja. Ruda ne vsebuje atomskega železa, ima le potencial, da iz tega nastane kovina v zahtevnem kemično-fizikalnem procesu. Ta proces mora človek voditi, tako v pradavnini kot danes. Starodavni postopek imenujemo taljenje na volka v majhnih, meter visokih pečeh iz ilovice. Pravimo, da se volk (železo) rodi na posteljici oglja, potem pa ga s kleščami potegnemo iz peči. Nato sledi zahteven postopek homogenizacije volka in prvo kovanje v izkovek (kladvica, palica). Prav v tem pa nas starodavni metalurgi močno prekašajo. Sodobni posnemovalci le s težavo dosegamo njihove spretnosti. Po pravici povedano, jih ne dosežemo.
Na naslovnici knjige Sijaj železa v zgodovini ste objavili dve sliki. Ena prikazuje Bohinj, druga pa pridobivanje železa v stari Grčiji. Zakaj taka naslovnica?
Ajdovski gradec na sliki izhaja iz halštatske poselitve, doselitve, konec 7 st. pr. Kr. po navedbah W. Šmida, S. Gabrovca. K nam pride znanje o taljenju. To zanje izkazujeta volka z Dunaja pri Jereki. Eden je železen, drugi, s sijajem, pa je jeklen (Dunaj 2).
Nastal je v posebnem postopku, ki se imenuje »ojeklenitev« (mag. L. Vuga). Postopek metalurgi označujemo kot naogljičenje. Starodavni Grki na naslovnici knjige Sijaj izvajajo prav to. Motiv je najden na neki vazi iz 6. st. pr. Kr. To znanje se je preneslo tudi k nam (teorija kontinuitete).
Velikokrat v svojih knjigah omenjate zgodovinarja Alfonsa Müllnerja in se opirate na njegovo delo. Koga je treba še izpostaviti? Kako sodelujete z arheologi?
Alfons Müllner je napisal delo za naslovom Geschichte des Eisens, ga izdal na Dunaju in v Lepzigu leta 1909. Njegovo delo ocenjujejo kot največji arheološki in zgodovinski dosežek nekdanjega muzeja dežele Kranjske. Zapisal je, da se je noriško železo (jeklo) pridobivalo v nekdanjih deželah Kranjska, Koroška in Štajerska. Vse kaže, da je izvor tega znanja Kranjska (gornja, notranja, dolnja). Najbolj važno je, da so kmetje na Kranjskem še v 18. stoletju talili na volka. To je kontinuiteta znanja in avtohtonost Slovencev. Vse Müllnerjeve trditve sem preverjal s sodobnimi viri. Ne morem našteti vsega, je 60 virov. Zato predlagam, da preberete knjigo Sijaj železa v zgodovini in se o tem prepričate. Müllnerja dokazuje tudi moje vedenje o Bohinju, sploh pa najdbe. Videli ste mojo zbirko, ki jo nameravam spremeniti v javno dostopno in še bolj urejeno. Moji pomočniki so navedeni v knjigi, tudi dva eminentna strokovnjaka s tega področja, eden iz Walesa, drugi iz Norveške. Celotno dvajsetletno delo, obe knjigi, je družinski projekt. Vsi so udeleženi in sem jim zahvaljujem.
Kako se po vašem mnenju odnos do slovenstva odraža v aktualni politiki? Kaj je treba spremeniti?
To sem zapisal v zadnjih dveh poglavjih Ali smo Slovenci zraven? in Zgodovina Slovencev je veličastna. Predlagam, da nekaj storimo tudi sami. Lahko se tudi poklonimo boginji »rasti in plodnosti« (na Dunaju pri Jereki: pri »kapelci« ali na Trebežu).