Vodja slovenske delegacije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu Romana Tomc poudarja, da se ljudje v sodobnem času bolj kot kdaj koli prej zanašajo na medije. Poleg javnih medijev, t.i. “main stream” medijev je po njenih besedah zaznati vedno večjo težnjo po spremljanju zasebnih medijev, predvsem novičarskih spletnih portalov. A so ti glede uredniške politike zelo odvisni od tega, kdo je njihov lastnik, poročanje je namreč odvisno od interesa lastnika medijske hiše, kateri pripadajo.
Romana Tomc izpostavlja, da poročanja o kršitvah lastnih gospodarskih subjektov in o morebitnih političnih povezavah, če so posli lastnikov medijev prepleteni s posli političnih akterjev seveda ni pričakovati. “Poleg uredniške politike se tudi medijski standardi v takem okolju vidno znižujejo. Količina lažnih novic in dezinformacij je na visoki ravni, kar pred nas postavlja izziv, kako zaščititi evropske demokratične vrednote in našo pravico do ozaveščenosti.” Z namenom, da se o tej problematiki razpravlja, se je evropska poslanka Romana Tomc je v Evropskem parlamentu organizirala konferenco z naslovom Medijska svoboda v EU. Na konferenci so spregovorili Anna Herold, vodja enote za politiko avdiovizualnih in medijskih storitev na Generalnem direktoratu Evropske komisije za komunikacijska omrežja, vsebino in tehnologijo, poslanec Evropskega parlamenta iz vrst Evropske ljudske stranke Vladimír Bilčík, Margherita Movarelli iz Centra za evropske študije Wilfried Martens, in predstavniki slovenskih medijev: Peter Gregorčič, Peter Jančič in Miro Petek.
Franc Bogovič: Sam bi pritrdil problemu, ki je tudi v poročilih o vladavini prava v Sloveniji vsako leto prisotno, ko se dotikamo medijev. To je lastništvo. Na eni strani je lastništvo zelo koncentrirano, veliko je radiev, televizije, trič trač medijev, raznih portalov, od koder so kasneje ljudje delegirani v slovensko vlado, v posamezne stranke. Preko 60 medijev je v eni roki, pa se koncentracija medijev dogaja. Propadajo manjši regionalni mediji, ki so mnogokrat zelo dober korektiv državnim medijem, ki se velikokrat, vsaj v našem primeru, spustijo v politiko in so podporniki določene politike. V največjih tiskanih dnevnikih je zanimiva lastniška struktura. Lastniki teh medijev so lastniki velikih podjetij, od katerih so mnogi tranzicijski tajkuni, ki so bili predmet novinarskega raziskovanja, kar naenkrat pa nihče več ne pregleduje poslovanja teh ljudi. Sam sem nekoč postavil tezo, da gre tukaj za medijsko, kapitalsko in politično sprego, ki postavlja vlade, tudi te, ki so se hitro menjavale. Hitro pa vidiš, kako jih te odstavljajo, ko niso zadovoljni.
Mitja Iršič: Sem nekdanji svetovalec ministra za kulturo. Obregnil bi se ob obrazložitev članice kabineta podpredsednice Evropske komisije. Nič ni narobe s tem, da se podpredsednica srečuje s člani evropskega oziroma ustavnega sodišča v državah članicah. V svojem mandatu je sicer obiskala le tri ustavna sodišča, od tega slovensko sodišče 2-krat, kar je malce nenavadno. Še posebej v tem času, ko slovensko ustavno sodišče sprejema res tendenciozno oziroma politično napeto odločitev v zvezi z zakonom o RTVS. Izpostavil bi izjavo Jourove, ko je rekla, da od odločitve ustavnega sodišča je odvisna prihodnost RTVS. Takšna izjava bi utegnila zveneti vsaj politično nehigienična, kot nekakšen osrednji pritisk na ustavno sodišče češ, bolje za vas, da pravilno odločite. Ne trdim, da je res to povedala s takšnimi nameni. Tako bi morda to zvenelo nekomu, ki posluša iz Slovenije. Takšne stavke smo poslušali s strani slovenskih članov koalicije. Želel bi izpostaviti, da so slovenski mediji poročali, da iz kabineta podpredsednice niso želeli odgovoriti, kdo specifično jih je povabil v Slovenijo.
Edvard Kadič: Ukvarjam se s komunikacijo in mediji, sem pa tudi izdajatelj kar nekaj elektronskih medijev, med drugim portala Portal24. Mislim, da bi se bi bilo potrebno navezati na besede gospoda Gregorčiča, ki je omenil relativizacijo ruske agresije v Sloveniji. Včeraj ali predvčerajšnjem v parlamentu ni bil podprt predlog opozicije, da se Rusijo razglasi kot teroristično državo. Ta relativizacija ima bistveno širši pojem in to se počasi preliva v medije. V Sloveniji imamo trenutno primer o katerem smo danes že večkrat slišali glede gospe Jourove. Obiskovanje ustavnih sodišč je verjetno del dela, postavljati se na stališče nekoga v postopku potem pa obiskati ustavno sodišče v procesu razprave o tem predlogu, je milo rečeno problematično. Madež na ugledu Evropske komisije je v resnici zelo velik. Na tem mestu se mi zdi pomembno izpostaviti, da je Komisija v vlogi vseh državljanov EU in tudi vseh državljanov Slovenije, tudi tistih, ki so drugače mislečih. Vsako izražanje stališč je sicer legitimna pravica, a je potrebno paziti v postopku, ko govorimo o zaščiti pravnega reda.
Potrebno je zavedanje, da politik ves čas latentno živi v strahu, da bo izgubil vpliv nad mediji. Mediji lahko igrajo tudi neko podaljšano roko politike. Drugo vprašanje je povezano z varovanjem zaupanja v novinarje. Kot izdajatelj elektronskih medijev vam lahko povem, da je tudi na tem področju trend enak kot na družabnih omrežjih. Novinarje se vedno bolj jemlje kot influencerje. Posameznik pa je lahka tarča za diskreditacijo, napade.
Miro Petek: V zadnjih dveh letih v času prejšnje vlade se je tudi na evropskem parketu govorilo o napadih na novinarje. Edini napad, ki je bil izveden na novinarje, je bil napad name leta 2001, ko so me na pragu hiše nameravali ubiti. Na srečo sem preživel. Po tem napadu ni bilo več drugih fizičnih napadov na novinarje. Kljub temu, da je bilo pet napadalcev v zaporu, so na koncu dobili lepo odškodnino, jaz pa kot žrtev nič. Sam sem dvoživka. V novinarstvu sem bil dobrih 20 let, dopisnik iz Koroške in se ukvarjal predvsem s preiskovalnim novinarstvom. Nato sem šel v parlament in osem let sem zasedal mesto poslanca. Imam vpogled tako v politično življenje kot tudi v novinarstvo. Zadnji dve leti pred to vlado sem bil svetovalec kulturnega ministra Simonitija. Veliko je bilo v tem času govora o napadih na novinarje, kar gledano z naše strani ne drži. Imeli smo veliko vprašanj in stikov s tujimi mediji. Kakorkoli, podane izjave so le ti ignorirali. Popravka niso želeli objaviti. Če največji svetovni mediji počnejo to na tak način o neki takšni državi, kako šele pišejo o pomembnih zadevah kot so vojna. Z našimi mediji so bili svetovni mediji solidarni v laži.
Mi imamo zelo zanimivo mrežo različnih medijev, ki imajo hegemonijo na slovenskem medijskem trgu, ki izigravajo medijsko zakonodajo, ki so povezani z različnimi lastniki, vse pa na koncu vodi do enega lastnika. Naš poizkus pred letom, dvema, da bi te mreže razbili, ki so škodljive za samo demokracijo v Sloveniji, je bil jalov. Problem medijske svobode v Sloveniji je ravno v lastništvu medijev v velikem medijskem monopolu in izigravanju zakonodaje. Vsa dosedanja leva politika, ki je bila na oblasti, je dovoljevala takšen medijski defekt koncentracije, ki dandanes pomeni resno grožnjo demokraciji v Sloveniji. Regulator konkurence v Sloveniji AVK na tem področju ne naredi nič, enako tudi ne medijski inšpektorat, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo. Ravno zaradi te medijske koncentracije smo v teh dominantnih medijih priča odpuščanju novinarjev v Sloveniji. Mediji s tem namreč ne potrebujejo več toliko novinarjev, ker je koncentracija množice medijev v enih rokah, pripeljala do tako imenovanega fenomena ponovne uporabe v različnih medijih. Tako na eni strani dosegajo večji doseg in večji vpliv, na drugi strani pa lahko večji doseg in vpliv izkoriščajo za medijske umore, ki smo jim priča v slovenskem medijskem prostoru.
Čeprav sem v parlamentu sodeloval pri kreiranju nove zakonodaje, smo dandanes na tem področju v Sloveniji še vedno živimo z eno nogo v stari Jugoslaviji, na vrata pa trka umetna inteligenca, ki postavlja pred novinarstvo in medije čisto nov mejnik. Glede RTVS je Petek izpostavil, da ima ta 2200 zaposlenih, več kot 30 občin v Sloveniji (212) ima manj prebivalcev. RTVS ima okrog 110 milijonov letnega proračuna. Povedal je, da v času, ko je bil svetovalec na ministrstvu za kulturo je bil proračun povečan na 244 milijonov evrov, kar je veliko več kot v letih 2016-17, ko je poračun ministrstva znašal 167 milijonov evrov. RTVS ima odlične pogoje, da lahko normalno funkcionira v državi. RTVS ima 615 zaposlenih na novinarskih mestih, od tega jih 132 ne izpolnjuje pogojev za zasedbo novinarskega mesta. To je podatek izpred dobrega leta dni. Vozite lahko na cesti, če imate izpit za avto, sodite, če ste diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom, operirate lahko, če ste zdravnik, kirurg, v Sloveniji pa je lahko novinar vsakdo. Pri novinarjih z neustrezno izobrazbo obstaja dvakratno tveganje. Ta ne more kompetentno opravljati novinarskega dela, da pa lahko ta ohranja svojo zaposlitev, je pripravljen sklepati najrazličnejše kompromise. To seveda ni dobro. Sprejemanje novele o RTVS po nujnem postopku, brez javne razprave, skoraj po revolucionarnem pravu, kaže na precejšnjo nevarnost v naši družbi, da bi zakoni postali orodje nepotešene maščevalnosti, človeške zlobe, strasti in potešitve manjvrednostnih kompleksov. Takšno je moje opažanje, ko nisem več v novinarstvu in politiki. Desna stran pravi, da sem preveč levi, leva stran govori, da sem radikalno desen, fašist ali janšist.
Naša predsednica države je prav tako delala v medijih, brala poročila novic, ki so jih drugi napisali. Preden je bila izvoljena je izrekla veliko kritiko medijev in medije, ki niso bili do nje prijazni. Obtožila jih je, da prakticirajo prakso kupovanja medijskega miru in sprejemanja plačil za medijski napad na drugače misleče. Pri tem ni navedla niti enega konkretnega primera. Imamo predsednico, ki s svojo retoriko o medijih spominja na kakšno debato v obrobnem vaškem bifeju na Koroškem. Povezave leve politike z medijskimi mogotci so vidne. Pred dnevi je ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek pred kamerami padla v objem lastnika časopisne hiše Delo, ki je hkrati solastnik podjetja, ki ta čas gradi največji slovenski infrastrukturni projekt, ki je delno sofinanciran z evropskimi sredstvi. Mediji največjim lastnikom medijskih hiš v Sloveniji služijo zato, da pridobivajo druge posle, ki so financirani z državnim ali evropskim denarjem. Medij v takih primerih postane orožje izsiljevanja, trgovanja, ko lastniki medijev lahko poskrbijo, da se o nekem politiku piše pozitivno, o drugem pa negativno.
Peter Jančič: Ustavno sodišče je prejšnji teden obiskala podpredsednica EK Vera Jourová in to takoj, ko so ustavili odstavljanje celotnega vrha RTVS. Ocenili so, da obstaja resna nevarnost, da je kršen ustaven red, svoboda tiska, medijev. Politika po volitvah poskuša predčasno odstaviti celoten vrh, to pa pozneje seveda pomeni tudi urednikov. To se je v preteklosti že dogajalo. Odločitev sodišča je bila najprej presenečenje za leve in liberalne stranke, ker so nastavili večino na US. Tokrat se to ni zgodilo, nato pa je prihitela evropska komisarka iz vrst teh strank k predsedniku, ki je pretehtal, da je bila odločitev sprejeta. Nato pa je dejala, da z njim o tem naj ne bi govorila.
Če lahko neka oblast kritične medije, ki lahko kakorkoli škodili, takoj zamenja, potem ne potrebuje zasledovati novinarjev, ne rabi klicati urednikov in pritiskati nanje. Nastavijo pač svoje. Boljši varuhi svobode so sodniki kot politiki, saj imajo slednji neke cilje. Ista stvar, ki se dogaja na televiziji se je zgodila na drugem najbolj branem mediju v državi Siol.net. Svojo odstavitev sem javno napovedal. Najprej so v parlamentu po volitvah takoj odstavili dva nadzornika Slovenskega državnega holdinga, s tem pa so si zagotovili večino, da so odstavili celotno upravo SDH, ki upravlja vsa državna podjetja. Nova uprava je takoj odstavila nadzornike Telekoma Slovenije, novi nadzorniki Telekoma so postavili novo upravo. Ta je takoj odstavila direktorja medijske televizije Rajka Geriča, ki velja za izkušenega novinarja z avtonomijo. S tem pa so si odprli pot do mene in mi rekli, da si želijo, da od jutri naprej ne bi bil več odgovorni urednik. To ni nič takega v naši državi. To se je zgodilo že mnogim novinarjem. Za to zamenjavo je imela oblast tehtne razloge, tako kot jih ima na televiziji. Ena zgodba je bila v zvezi z Robertom Golobom še pred volitvami, kjer se je ugotovilo, da ima ta nenavadno visoke nagrade in plače. V Sloveniji velja poseben zakon in on je prejemal bistveno več. To smo objavili, da je prejel več kot milijon evrov nagrad v štirih letih za vodenje podjetja, ki je bilo ves čas pretežno v državni lasti. Naša zgodba pa ni bila povsem točna. Golob je namreč v resnici dobil milijon in pol evrov več nagrad, a tega nismo vedeli. Na koncu se je dodatnemu milijonu in pol odpovedal, ker bi bil škandal prevelik. Tudi zato, ker smo odprli to temo.
Kar je po moje še posebej pomembno pa je razkritje spornih ravnanj istega podjetja Gen-I, ki je financiralo direktno podjetja nekih novinarjev. Novinarka Vesna Vuković je leta 2019 na vzporedno dodatno podjetje, ki ga je naredila, pričela dobivati denar. Pogodbo je sklenilo podjetje Roberta Goloba. V nekaj letih je bilo izplačanih preko 100 tisoč evrov. Izplačila so pa prišla tudi iz več povezanih podjetij, med drugim podjetja današnjega finančnega ministra. Niso nam želeli odgovoriti zakaj je do tega prišlo. Vztrajali so, da je šlo za zasebne zadeve. Po volitvah je Vukovićeva postala glavna piarovka Gibanja Svoboda. Pozneje celo generalna sekretarka stranke. Žena drugega člana ekipe Necenzurirano je postala šefica vladnega komuniciranja, tretji član pa je postal svetovalec posebne komisije v DZ, ki preiskuje domnevno sporno financiranje medijev, ki so kritični do vlade. To komisijo pa vodi do nedavna novinarka Mojca Pašek Šetinc, ki je nenadoma preskočila v politiko. Pridobiva podatke o poslovanju kritičnih medijev, čeprav niso podatki dostopni nikomur. V parlamentu zaslišujejo urednike, oglaševalce in jih skušajo zastrašiti.
Peter Gregorčič: Od začetka lanskega leta sem predsednik Programskega sveta RTVS. To je javni zavod posebnega kulturnega in medijskega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti. Programski svet je vodilni organ zavoda, kar zadeva programsko politiko, pri svojem delu pa ta zastopa in varuje interese javnosti tako, da programsko politiko vodi na način, ki je v službi vseh prebivalcev Slovenije. Varuje načelo javnosti. Programski svet, katerega sestava se z nedavno sprejeto novelo o RTVS spreminja. Sestavlja ga 29 članov in članic iz vseh družbenih skupin, večino v njem pa tvori 16 članov, ki jih je z absolutno večino izvolil Državni zbor RS na predlog uporabnikov vsebin RTVS in civilne družbe. Sam sem bil vanj izvoljen kot eden izmed predstavnikov civilne družbe.
Pluralnost družbe je predpogoj za uresničevanje vrednot na katerih temelji EU. Brez zagotavljanja pluralnosti mnenj in idej ni mogoče uresničevati človekovega dostojanstva in niti pravne države. Za zagotavljanje pluralnosti sta ključna dva podsistema: svoboda izobraževanja in svoboda medijev. Z obema ima ali je v preteklosti imela Slovenija resne težave.
Po državnozborskih volitvah lanskega aprila je nova oblast očitno ugotovila, da jim sam kot predsednik programskega sveta RS očitno ne ustrezam. Zato so začeli politično kadrovsko čistko in sicer na način kot ga v EU zelo dobro poznamo iz podobnih primerov na Madžarskem in Poljskem. Vlada pod vodstvom dr. Roberta Goloba je z zlorabo nujnega postopka vložila novelo zakona o RTVS. Na ta način je ob povsem onemogočeni vsakršni javni razpravi in med poletnimi počitnicami želela odstaviti organe nadzora in upravljanja RTVS in vodstvene kadre zamenjati s sebi lojalnimi. Zakonodajalec je z zlorabo parlamentarne večine sprejel prehodne določbe novele po katerih so takoj ob njeni uveljavitvi ex lege več kot tri leta pred iztekom mandatne dobe prenehali mandati generalnemu direktorju RTVS in vsem članom programskega in nadzornega sveta in nanjo vezanih odborov. Spomnimo, da je tudi na Madžarskem in Poljskem parlamentarna večina na podoben način zlorabila svojo močno oblastno pozicijo. Z natanko enakimi zakonskimi spremembami se je znebila sodnikov, uradnikov ter drugih funkcionarjev, ki jim niso bili po volji. Zaradi tega sta bili Madžarska in Poljska obsojeni pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Madžarska pa je ex lege prekinila mandat madžarskega informacijskega pooblaščenca pred iztekom mandata.
Da bi v Sloveniji preprečili očitno zlorabo oblasti, ki je v nasprotju z minimalnimi standardi evropskega prava človekovih pravic, smo se takoj po javni objavi novele zakona obrnili na ustavno sodišče. Pobudo s predlogom za začasno zadržanje smo vložili predstavniki organov z namenom, da zavarujemo institucionalno neodvisnost tega javnega zavoda. Ta pobuda je namreč edino pravno sredstvo, da oblasti preprečimo samovoljno, arbitrarno in grobo politično podrejanje javne RTVS. Sprejeta novela nasprotuje cilju Evropske komisije, ki pravi, da bo moralo biti imenovanje vodje in upravnega odbora javnih medijev pregledno, odprto in nedeskriminatorno. Ta v popolnem nasprotju z usmeritvami Komisije način upravljanja in nadzora RTVS v celoti spreminja iz demokratičnega v korporativističnega. Z namenom tako imenovane depolitizacije je vladajoča koalicija v celoti vzela pristojnost za imenovanje članov sveta RTVS Državnemu zboru RS. Torej tisti ustavni instituciji, ki ima najvišjo stopnjo demokratične legitimnosti. To pristojnost pa je prenesla na posamezne, povsem arbitrarno izbrane interesne in državne sui generis institucije. Vlada in zakonodajalec pa pri tem sploh nista pojasnila kriterij na podlagi česa so izbrali te skupine. Imenovanja po novi zakonodaji so se odvila na povsem netransparenten način in daleč stran od oči javnosti. Določbe pa sedaj omogočajo članom sveta, da z relativno večino svojih članov utišajo in zamenjajo tiste člane, katerih delovanje jim ni po volji. S tem je zahtevana poslušnost članov sveta. Ta nova zakonska ureditev v Sloveniji omogoča večinskim interesnim skupinam, da obvladujejo RTVS v skladu s svojimi povsem parcialnimi interesi. V Sloveniji nedavno sprejet zakonske rešitve povsem nasprotujejo ciljem, ki jih za javne medije zasleduje Evropska komisija.
Romana Tomc: Zadnje in tudi predzadnje poročilo Evropske komisije o vladavini prava pravita, da imamo v Sloveniji velike težave z mediji. Evropska zakonodaja, ki se sedaj sprejema, je iz tega razloga še toliko bolj pomembna. V Sloveniji je v teku poskus popolne politične podreditve RTVS. Mnogi menijo, da je bil glavni namen zakona odstranitev vodstva pri doseganju tega cilja. Način, kako si je vladajoča politika zamislila politizacijo RTVS, je primer tega, kar nova evropska zakonodaja prepoveduje.
Margherita Movarelli: Prihajam iz evropskega možganskega trusta, ki je zelo aktiven na področju političnih raziskav v Bruslju in državah članicah EU. Tesno sodelujemo z evropskimi institucijami, medijskimi platformami in novinarji po Evropi. Novo digitalno obdobje je prineslo širitev ponudbe in dostopnosti informacij, kar je tudi močno povečalo konkurenčnost. To pa je prineslo revolucijo medijskih poslovnih modelov. Imamo pa veliko medijskih pritiskov, medijsko politizacijo. Nov digitalni kontekst pa je prinesel nove pritiske na novinarje, medijske urednike, založnike. To so megatrendi, ki so bili ugotovljeni s strani evropskih institucij. Poleg političnih, imamo tudi ekonomske pritiske. Tu potrebujemo preglednost pri državnem financiranju, potrebujemo pošteno financiranje, oglaševanje mora biti pregledno. Potrebno pa je poskrbeti tudi za kakovostne standarde, kakovostno novinarstvo. Podatki kažejo, da imamo zmanjšanje kakovosti v medijski ponudbi, vidimo tudi zmanjšanje pri zaupanju, zlasti v nekaterih državah.
Svoboda medijev je v osrčju evropskih vrednot. To je potrebno ohraniti. Vsaka država je drugačna, ima svoje specifike, potrebno je doseči pravo ravnovesje pri harmonizaciji poenotenja v evropskem medijskem trgu. To je bistveno. Pluralistični in neodvisni mediji predstavljajo interes vseh.
Vladimír Bilčík: Dandanes se soočamo z invazijo Rusije v Ukrajini in končno smo se začeli v vsej Evropi zavedati, koliko ruske propagande je v Evropi. S tem se moramo soočati in proti temu tudi boriti. Uvesti moramo skupne ukrepe. Brez svobodnih in kakovostnih medijev nimamo demokracije. Če ne bomo zagotovili svobodnih medijev, bomo težko zagotovili demokracijo. Upam, da bomo to zakonodajo sklenili do konca letošnjega leta.
Mediji morajo biti samostojni, za novinarji se ne sme vohuniti nelegalno. Potrebujemo neodvisne javne storitve z neodvisnim financiranjem. Preglednost lastništva je zelo pomembna, ko govorimo o zasebnih medijih. Na trgu jih je namreč veliko, vprašanje je, kdo je lastnik, za koga delajo ti novinarji ali obstaja zaščita delovnih mest novinarjev. Akt o digitalnih storitvah smo sprejeli v lanskem letu, kar je pomembno, saj smo se prvič pričeli ukvarjati z vsebinami na spletu. To bo regulirano na ravni EU. To pomeni, da ne morete pisati kar želite na svojih družbenih medijih. Podpiram svobodo govora, vprašanje pa je, kako se stvari širijo. Če so stvari skladne z zakonom, lahko zapišemo. Pomembno je, da imajo platforme odgovornost, da so pregledne, kako se borijo proti takšnim dezinformacijam. Grožnje medijskim hišam predstavljajo težavo v celotni EU.
11:45 Predstavnica EK je povedala, da je pomembno, da govorimo o svobodi medijev. Vidimo rusko vojno v Ukrajini, kjer uporabljajo orožje in tudi propagando. To nas spominja na to, kako pomembno je delo novinarjev in medijev pri obveščanju vseh. Potrebujemo demokratično vodstvo. Pri tem pa ne gre samo za ščitenje pravic v tujini, ampak tudi naših pravic in svoboščin v EU. V zadnjih letih smo videli veliko napadov na medijsko svobodo. V najbolj dramatičnih primerih je to privedlo celo do umorov novinarjev.
Težave vidimo povsod po EU. Videli smo, da vohunijo (škandal glede programa Pegasusa), nekje mediji, ki so blizu oblasti, grozijo, nekje ni znano lastništvo…. Akt o svobodi medijev, ki je bil predstavljen naslavlja vsa pomembna vprašanja. V evropskem zakonu imamo prvič zapisano, da države ne morejo posegati v medijsko svobodo, uredniško svobodo. V besedilu imate tudi pravila glede preglednosti: preglednost lastništva medijev. Želimo okrepiti evropsko usklajevanje nacionalnih medijskih regulatorjev.
Romana Tomc: Podlaga za to razpravo so nova evropska pravila o svobodi medijev, ki jih je Evropska komisija predstavila septembra lani in s katerimi naj bi zagotovili večjo raznolikost in neodvisnost medijev. Pričakovanja so izjemno visoka, zato je na to temo, kakšna bodo ta nova pravila, bilo že veliko posvetovalnih dogodkov. Večina ta nova pravila pozdravlja, poudarja njihovo pomembnost, a hkrati opozarja na njihovo pomanjkljivo preglednost in izraža pomisleke, kako bo pravzaprav izpeljan prenos iz teorije v prakso. Medijski akt bo imel obliko uredbe. To je pomembno, ker je uredba za razliko od direktive pravni akt, ki se takoj po začetku veljavnosti neposredno in enotno uporablja v vseh državah EU in je ni potrebno prenesti posebej v nacionalno zakonodajo.
