Vladajoča koalicija gazi po pravni državi z velikimi škornji. To izkazuje vrsta primerov in trenutno na ustavnem sodišču aktualen primer odločanja o pravno spornem sklepu državnega zbora o priznanju Palestine.
Spomnimo, včeraj je postalo jasno, da je ustavno sodišče zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti o priznanju Palestine. To so v juliju vložili poslanci in poslanke SDS ter NSi. Vladajoča koalicija je namreč, da bi lahko izpeljala priznanje nemudoma in brez potencialnega referenduma, kršila ustavo in poslovnik državnega zbora. S tem pa je tudi v povsem avtoritarni maniri pohodila pravno državo, kolikor je je ostalo.
Ustavno sodišče je svojo odločitev utemeljilo z argumetnom, da v zadevi nima pristojnosti odločanja, saj “sklep ni predpis, ki bi vseboval splošne in abstraktne pravne norme, ki bi urejale pravice in obveznosti pravnih subjektov ali bi povzročale pravne učinke navzven”. Proti odločitvi sodišča so glasovali Rok Svetlič, Marko Šorli in Klemen Jaklič.
Slednji je objavil tudi članek na pravniškem portalu IUS-INFO, ki je pri odločitvi izpostavil dve pomembni dilemi. Prva se nanaša na samo “bistvo prava” oz. moč izvoljenega predstavnika ljudstva in kako daleč lahko gre pri svojem kljubovanju jasnemu in vnaprej predpisanemu pravu, druga pa se dotika bistva institucije ustavnega sodišča.
Jaklič razlaga, da je bistvo ustavnega sodišča v intenzivnem pravnodiskurzivnem procesu, ki predela vse zorne kote obravnavane zadeve in končno izkristalizira najbolj prepričljiv in legitimen pravni argument oz. razsodbo.
“V tem intenzivnem argumentativnem izmenjevanju, da bi prek njega našli kar najbolj prepričljivo odločitev, je bistvo institucije ustavnosodne kontrole, ki obstoj ustavnega sodišča kot institucije v demokraciji sploh lahko upraviči. Če bi tudi pri ustavnem sodišču šlo predvsem za oblikovanje volje, ki se ne uklanja nujno globljim pravnodoktrinarnim argumentom, takšne institucije v demokratičnem sistemu ne bi mogli upravičiti. Bila bi motnja v sistemu. Institucija za oblikovanje in podajanje politične volje v demokratičnem sistemu namreč že obstaja in ima za svojo vlogo tudi neizmerno večjo legitimnost kot pa ustavno sodišče – drugače od sodnic in sodnikov jo poslanke in poslanci pridobijo na vsakokratnih splošnih volitvah. Če v instituciji ustavnega sodišča torej prevlada volja političnih preferenc oziroma “argument” volje, nemara celo molk, argumentativno soočanje z nasprotnimi pravnodoktrinarnimi argumenti pa izostane, to ni institucija ustavnosodne kontrole, kakršno predpostavlja ustroj demokratične države,” zapiše Jaklič.
Jaklič nato v članku pojasni sosledje dogodkov, ki je vodilo do priznanja Palestine. Kot pojasnjuje, je bila tako želja koalicije, da prizna Palestino, kot želja opozicije, da se takšno odločitev preveri na referendumu, v mejah razumnega nesoglasja v moderni pluralni družbi. Nato pa je koalicija prestopila meje, ki jih predpisuje pravni red.
“Predpisani 30-dnevni rok bi odločanje Državnega zbora o priznanju Palestine za omenjeni krajši čas, ki ni nerazumno dolg, seveda podaljšal. Toda le zato, ker takšno krajše podaljšanje ni bilo v skladu s političnimi preferencami predsednice Državnega zbora in koalicijske večine, sta se slednji zavestno odločili ne upoštevati to izrecno in vnaprej jasno predpisano pravo,” opozarja Jaklič.
Ustavni sodnik nadaljuje, da je bistvo pravne države, da je volja oblasti podrejena vnaprej predpisanim pravnim normam in ne obratno. Nekoč temu ni bilo tako. Volja kralja je bila tako rekoč neomejena, vse do nastanka temeljnega pravnega dokumenta – “Magne Carte” –ki je omejila kraljevo voljo z vnaprej predpisanimi pravili. “Nasprotno pa država, v kateri je to načelo obrnjeno na glavo, kjer torej politična volja vlada nad vnaprej predpisanim pravom, ni pravna država,” piše Jaklič.
Ustavno sodišče ne more stati križem rok!
Jaklič nato navede, da primer priznanja Palestine še zdaleč ni edini, kjer je politična volja nadvladala pravo. Navaja tudi primer, ko je moralo ustavno sodišče odločati o kršitvi poslovnika DZ s strani trenutne koalicije, ko komisija DZ ni glasovala o dopolnitvi prvotnega referendumskega vprašanja glede gojenja konoplje, kljub temu, da to izrecno zahteva poslovnik DZ. Dopolnitev je kljub temu vsiljevala kot pravno veljavno. Jaklič navaja tudi primer, ko je ustavno sodišče moralo odločati o zavestni neizvršitvi odločbe ustavnega sodišča o sodniških plačah, “s čimer so se ti isti politični akterji zavestno odločili ne spoštovati tako temeljnih ustavnih načel, kot so pravna država, delitev oblasti in neodvisnost sodstva. Danes je pred nami ponoven primer zavestne odločitve ne spoštovati vnaprej izrecno predpisanega prava.”
“Ob takšnih, z vidika ustave popolnoma nesprejemljivih zavestnih nespoštovanjih vnaprej predpisanega prava, ki niso nič manj kot neposredni napad politike na pravno državo in segajo celo po njenem samem jedru, zavarovanem vse od Magne Carte, po moji oceni ustavno sodišče ne more stati križem rok. Ali pa s tem politiki dopušča uničenje pravne države oziroma kar sámo vzpostavlja precedens, po katerem bo v prihodnje tudi vsaka druga politična večina v državnem zboru zdaj lahko zavestno ravnala v nasprotju z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Če ga ni danes, potem tudi takrat ne bo argumenta, ki bi takšno brezpravje oziroma uničenje pravne države sploh lahko preprečil. Ustavno sodišče bo nemočno stalo križem rok, ko bo pred njegovimi očmi vsakokratna politika tacala po temeljih pravne države,” opozarja Jaklič.
Kako je ustavno sodišče pozabilo na svoje poslanstvo
Jaklič se je lotil tudi argumenta ustavnega sodišča, s katerim je utemeljilo, zakaj ni pristojno za odločanje o sprejetem aktu. Zakon o ustavnem sodišču namreč ne predvideva abstraktne presoje ustavnosti konkretnih aktov.
Jaklič razlaga: “Toda večina v isti sapi kakor “pozabi”, da ta isti ZUstS med omenjenimi pristojnostmi navaja najmanj dve drugi, ki v tem primeru pomenita povsem korektno pravno podlago za precedens, ki bi zlahka zavaroval pravno državo pred zlorabami v vseh tovrstnih primerih zlorab s strani katerekoli politične večine v državnem zboru za celoten bodoči razvoj naše države. S tem bi zagotovil razvoj te temeljne dobrine, ki jo je ustava državljanom obljubila, in ne dopustil nasprotnega.”
Jaklič doda še argument, da zakon o ustavnem sodišču prav tako izrecno določa, da v postopku ustavne pritožbe sodi “o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti”.
Jakličeva celotna razprava je sicer dosegljiva TUKAJ.
Quo vadis, ustavna stroka?
Jaklič ob koncu zapisa navaja, da pravniška stroka in skupnost v Sloveniji potrebuje temeljit samoreflektivni razmislek.
“V 30 letih obstoja naše mlade države ob razmeroma skromnem naboru vrhunskih ustavnopravnih strokovnjakov čudeži seveda niso mogoči. A vsaj cilji bi v tem starostnem obdobju države morali biti znani in nesporni. In temu ustrezna vidna prizadevanja tistih, ki jim je zaupana ta pomembna vloga pravnikov pri soustvarjanju demokratične in pravne države. Zase lahko rečem, da če kaj, sem se v svojih doslej dobrih sedmih letih na sodišču trudil predvsem argumentirati na karseda temeljit in doktrinarno dosleden način. To je danes, ob prevešanju mojega mandata v njegov zadnji del, med drugim razvidno iz avtorstva več kot 80 med seboj doktrinarno konsistentnih (odklonilnih in pritrdilnih) ločenih mnenj, v katerih je osrednja stalna tema prav izpostavljanje očitnih in globljih protiargumentov nasprotnim stališčem in terjanje odgovorov na takšne protiargumente. To je namreč bistvo instituta ustavnosodne kontrole in edina prava vloga ustavnega sodišča,” zaključi Jaklič.
Ž. K.