Jaklič razkriva škandalozno razgradnjo ustavnosodne doktrine s strani večine ustavnih sodnikov

Ustavni sodnik Klemen Jaklič je postal vest ustavnega sodišča in hkrati njegova mednarodna strokovna referenca. Iz njegovih ločenih mnenj se bo v prihodnosti gradila konsistentna ustavno-pravna praksa, ko nekoč trenutnih “skrajno levih šest” ne bo več na ustavnem sodišču. Tokrat je podal ločeno mnenje v primeru, ko je ustavno sodišče odločalo o pobudi za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran, s katerim je bila na zemljiščih v lasti pobudnikov spremenjena namenska raba iz stavbnih zemljišč v kmetijska oziroma gozdna zemljišča.

Stranka v postopku pred ustavnim sodiščem je zatrjevala, da so spremembe prostorskega akta njenemu zemljišču spremenile namensko rabo, kar je negativno vplivalo na njegovo zazidljivost ali uporabo. Na primer, zemljišče, ki je bilo prej opredeljeno kot zazidljivo, je postalo kmetijsko ali gozdno, kar pomeni, da je na njem gradnja bistveno bolj omejena ali celo onemogočena. Po prejšnji sodni praksi je bil pravni interes za izpodbijanje takšnih aktov priznan le, če stranka spremembe ni mogla učinkovito izpodbijati v okviru postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Novi standard pa omogoča, da pravni interes obstaja že na ravni spremembe prostorskega akta, če so določbe o namenski rabi dovolj konkretne, da določajo meje dopustne rabe zemljišča. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. U-I-332/22 uvedlo nov standard za presojo pravnega interesa pri izpodbijanju prostorskih aktov. Ta standard določa, da je pravni interes izpolnjen že takrat, kadar so pogoji namenske rabe zemljišča v prostorskem aktu dovolj določni, da je mogoče na njihovi podlagi določiti meje dopustne rabe zemljišča.

Večina ustavnih sodnikov torej meni, da spremembe namenske rabe zemljišč že v fazi prostorskega načrtovanja lahko neposredno vplivajo na pravice in pravni položaj posameznika. S tem je razširilo razumevanje pravnega interesa, saj ocenjuje, da je v določenih primerih že namensko določanje rabe zemljišča dovolj konkretno, da omogoča presojo ustavnosti ali zakonitosti. Pri tem sodniki mislijo, da bo taka interpretacija poskrbela za bolj celovito varstvo pravic posameznikov v postopkih prostorskega načrtovanja.

Odločitev, ki vodi v arbitrarnost in nepredvidljivost

Na videz gre za manj pomembno sodbo, ki pa je v resnici prelomna, saj povsem ruši načelo pravne predvidljivosti in vodi v popolno arbitrarnost sodnega odločanja. Ustavni sodniki so s tem namreč vzpostavili precedens za širše razumevanje pravnega interesa pri izpodbijanju prostorskih aktov, kar odpira vrata za arbitrarnost sodnih odločb v prihodnosti, s tem pa na pravno predvidljivost, kot ugotavlja Jaklič.

Za kaj gre? Sodišče ad hoc uvaja nov “standard”, da so v posebnem delu prostorskih aktov s praktično vsemi določbami akta pogoji namenske rabe prostora določeni tako natančno, da je že na njihovi podlagi mogoče določiti meje dopustne rabe zemljišča. Bistvo posebnega dela prostorskega akta je namreč ravno v tem, da, za razliko od splošnega, s podrobnimi konkretnimi pogoji določa podrobno rabo prostora in s tem povsem konkretne meje dovoljene in nedovoljene rabe, pravi Jaklič. Tak novi “standard”, ki zajema praktično vse določbe podrobnega prostorskega akta, torej ne pove ničesar določnega. Sploh ni več standard, ampak “odprta bianco menica, ki naenkrat navidezno podeljuje pravni interes za izpodbijanje praktično vseh določb posebnega dela prostorskega akta”.

Pri tem Jaklič opozarja, da je novi standard preveč nedoločen in odprt, kar omogoča zlorabo ali arbitrarnost. Po njegovem je bistvo prostorskih aktov prav določitev mej rabe, zato novi standard v praksi odpira vrata za izpodbijanje skoraj vseh določb teh aktov. To po njegovem mnenju ne vodi v bolj jasno sodno prakso, temveč v njeno razgradnjo, kar zmanjšuje pravno predvidljivost in enakopravnost pri odločanju.

“Odločbe nisem podprl, ker za presojo pravnega interesa vpeljuje takšen novi standard, ki niti ni več ustavnosodni standard, ampak le še pomensko odprto, nedoločno besedilo,” je v odklonilnem mnenju povedal Jaklič.

Vse bolj odprta besedila, čeprav je bilo sodišče v preteklosti zaradi tega že grajano

Spreminjanje relativno določnih ustaljenih standardov v vse bolj odprta besedila je za slovensko ustavno sodišče po Jakličevem mnenju problematično tudi zato, ker je bilo sodišče v zadnjih letih predmet prav teh kritik. Vse več je namreč nasprotujočih si judikatov, kar hočeš nočeš vodi v sodniško samovoljo pri odločanju v bodočih primerih oziroma te vsaj ni več mogoče izkazano preprečiti.

“Razgradnja namesto izgradnje doktrine slabi videz neodvisnosti sojenja in vlogo institucije ustavnega sodišča. Del poslanstva vsake sestave ustavnega sodišča je, da se trudi ustavnosodno doktrino vse bolj izgrajevati in na podlagi njene konsistentne uporabe v konkretnih primerih dokazati pravno neodvisnost svojega odločanja,” zaključuje Jaklič.

I. K.